Tudi pri nas že dobro čutimo posledice podnebnih sprememb - od Obale do Prekmurja.
Napovedi, ki so stare komaj nekaj let, se uresničujejo - Poiskali smo konkretne primere, ki spreminjajo okolje in življenje - Poletje lahko postane mešanica močnega sonca in vsakodnevnih neviht, spet drugič pa neznosne vročine - Kaj vse lahko pričakujemo do leta 2050.
Vremenske preglavice postajajo pravilo. "Dogajanje v Evropi je pričakovano - podnebje se segreva, poletja so čedalje bolj vroča," je za Slovensko tiskovno agencijo pred kratkim dejala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete. Dodala je, da čeprav je poletje pri nas v nasprotju s severom in jugom Evrope bolj mokro od običajnega, so temperature vendarle junija in julija vsaj za stopinjo previsoke. Tako je povsem poražena predstava, da so podnebne spremembe vidne predvsem na Arktiki in Antarktiki, če želite, ali morebiti na gorskih ledenikih. Tisto, kar se je torej še pred nekaj leti zdelo kot zlovešča napoved, se uresničuje. Nemara malo prej, kot bi pričakovali. Tako posledice čutimo že marsikje po Sloveniji. Odpravili smo se po sledi teh primerov in jih našli kar nekaj. In še eno svarilo: podnebnih sprememb, ki jih v srednji Evropi ljudje občutijo večinoma poleti, ni mogoče več ustaviti.
Ko so pred leti predvsem v tujem tisku pisali, da se bo v Alpah meja sneženja pomikala vse više in više, kar utegne prizadeti predvsem nižje ležeča smučišča, se je zdela napoved precej oddaljena. Petnajst let po tem so napovedi resničnost. Tudi razmišljanje, da se bodo podnebne spremembe pojavljale predvsem kot nihanje med skrajnostmi, so se zdele bolj fantazija. Pa je samo nekaj let po tem natančno tako, kot so napovedovali. Zdaj podnebne spremembe bolj ali manj čutimo po vseh koncih države - ponekod bolj, drugod manj. Morje, mesta, ledeniki, kmetijstvo, poplave, nevihte, toče... A pojimo lepo po vrsti.
Tropikalizacija morja
Biologi Morske biološke postaje v Piranu so večkrat opozarjali na opažene spremembe. Zaradi višjih temperatur oziroma segrevanja površinskih slojev morja opazujejo proces, ki ga imenujejo tropikalizacija. "Čeprav je med ugotovljenimi prišleki le malo primerov invazivnih vrst, te posebej raziskujemo, da bi ugotovili morebiten vpliv na bioto in okolje," so pojasnili v Piranu.
Na videz je morski problem razmeroma enostaven (in navidezno manj škodljiv). Toda v globinah se pojavljajo tudi precej bolj problematični pojavi, kot je bledenje sredozemske kamene korale in drugih vrst koralnjakov. S podnebnimi spremembami je verjetno povezano tudi izginotje nekaterih alg, na primer bračiča. Pa tudi krčenje obsega vegetacijskega pokrova nekaterih drugih vrst alg, ugotavljajo strokovnjaki.
Lovrenc Lipej z morske postaje, ki o teh pojavih med drugim poučuje študente, je ob tem poudaril, da je omenjeno bledenje koral reverzibilno, se pravi, da se lahko ob ugodnih okoliščinah proces obrne, ni pa mogoče nikoli popraviti umiranja koral. Žal tudi to opažajo v našem morju. Posebno poglavje so še nekatere toploljubne vrste, ki lahko povzročajo težave v ribištvu.
Ledeniki in gore
Triglavskemu ledeniku so ob zadnji meritvi izmerili tretji najmanjši obseg doslej. Izmerili so velikost vsega 0,7 hektarja, pred stotimi leti je po podatkih pokrival več kot 50 hektarjev. Enako velja za debelino. Pa drugi ledenik? Pod Skuto so izmerili še enkrat večjo površino od Triglavskega ledenika, kar se je v preteklosti že nekajkrat zgodilo, a bolj redko. Pa vendar niti to še zdaleč ni ledeniška površina, o kateri so poročali planinci pred nekaj deset oziroma nekaj sto leti.
Branko Gregorčič z agencije za okolje je, ko smo ga povprašali po podatkih o prizadetosti Slovenije zaradi podnebnih sprememb, takoj posvaril, da se Alpe in ta del Slovenije pogrevajo hitreje od svetovnega povprečja. Posledice so vidne pri snežni odeji - njeni višini, debelini in hitrosti topljenja. Pogled na Kamniško hribovje je v zadnjih letih pogosto žalosten, ko ga že ob prvih toplejših sončnih dneh, gledajoč od daleč, pokrivajo samo krpe snega, ko pa je še pred nekaj leti sneg držal, kot bi bil antarktični led.
Ljubljanska kotlina
Da podnebne spremembe niso nekaj, kar se dogaja samo nekomu drugemu, lahko občutijo v večjih mestih, kot je Ljubljana. Ne zgolj v smislu, da je opazno zmanjševanje višine novega snega na vseh postajah, razen v Postojni, kar je posledica zmanjševanja količine padavin in naraščanja temperature pozimi, ampak tudi v pogostosti vročinskih valov.
Že pred leti so ob analiziranju trendov glede Ljubljane klimatologi agencije za okolje zapisali: "Povprečna letna temperatura se je za časa meritev od leta 1866 na merilnem mestu za Bežigradom v Ljubljani zvišala za dve do tri Celzijeve stopinje. Eden izmed razlogov za naraščanje temperature je širitev mesta in posledično mestnega toplotnega otoka. Glede na podoben porast temperature na merilnih mestih zunaj Ljubljane lahko rečemo, da ogrevanje zadnjih 30 let ni le posledica širjenja mesta, ampak zlasti odsev globalnih podnebnih sprememb."
Posebno poglavje so vročinski valovi, torej peklenski čas, ko je najmanj pet zaporednih dni najvišja zunanja dnevna temperatura več kot 29,5 Celzijeve stopinje. Število vročih dni se je v zadnjih petdesetih letih v Ljubljani krepko povečalo. Do leta 2000 je bilo navadno manjše od deset, zdaj je trideset in več. Vročinski valovi med drugim s seboj prinašajo zdravstvene težave, kar posebno velja za ranljive skupine - starejše, najmlajše in ljudi z nekaterimi kroničnimi obolenji. V Ljubljani tako ni nič nenavadnega, da so ob najbolj vročem soncu ulice ob koncih tedna povsem prazne, pogosta so tudi zdravstvena in meteorološka opozorila.
Prekmurje, suše in poplave
Darko Ogrin z ljubljanske filozofske fakultete je že pred časom objavil znanstveni prispevek, v katerem je pod drobnogled vzel trende v Prekmurju. Takole je med drugim ugotovil: "V splošnem postaja podnebje Prekmurja čedalje toplejše in bolj sušno (v jeseni pa toplejše in bolj vlažno), kar utegne ob nadaljevanju povečati sušno ogroženost in povzročiti večje težave pri oskrbi z vodo."
Napovedovanje padavin je sicer, kot poudarjajo klimatologi, nehvaležno in manj zanesljivo. Zaradi geografskih značilnosti posebej v Sloveniji. Toda podatki na splošno po državi kažejo, da je v nekaterih obdobjih manj padavin, v drugih več. Več predvsem jeseni. Slovenija že tako sodi med najbolj nevihtna območja v Evropi - in to naj bi ostala tudi v prihodnje.
Višja koncentracija padavin v krajših časovnih obdobjih pa vselej prinaša možnost poplavljanja. Tudi zato je poplavna varnost v zadnjem času postala tako pomembna dnevna tema. Podatki tudi kažejo na porast visokih voda v zadnjih dveh desetletjih.
Prizadeti gozdovi
Niso samo ljudje tisti, ki občutijo te spremembe. Po nekaterih napovedih bi se lahko zaradi podnebnih sprememb do leta 2070 vegetacijski tip slovenskih gozdov temeljito spremenil. Zmanjšal naj bi se delež bukovih gozdov, razširile naj bi se predvsem vrste, ki bolje prenašajo sušna obdobja. Zmanjšal naj bi se delež rastišč naravnih smrekovih in jelovih gozdov. Smreka naj bi se tako umikala z njej po novem neprimernih rastišč. Dinarska jelova bukovja lahko v celoti izginejo.
Poleg tega so za gozdove posebno nevarna vroča sušna obdobja v tako imenovanem vegetacijskem obdobju, saj oslabijo drevesa in ta so bolj občutljiva za napade žuželk. Višje temperature pa ugodno vplivajo na razvoj žuželk, še ugotavljajo slovenski strokovnjaki.
Boljše tehnike, težavnejše napovedi
Napovedovanje vremena je torej, kot radi rečejo meteorologi, po eni strani postalo enostavnejše, saj so na voljo vse boljši modeli, po drugi strani se spreminjajo ustaljeni vzorci, zato tudi vremenoslovce dogajanje včasih preseneti. čeprav ga lahko racionalno povsem strokovno pojasnijo. Vsi pa se bržkone strinjajo, da vseh odgovorov ni mogoče najti ob gledanju oblakov.
Še druge zelo zanimive izsledke o vplivu podnebnih sprememb na Slovenijo lahko pokažejo biologi. Ti med drugim ugotavljajo, da se bo spremenila biotska pestrost. Nekatere vrste izginjajo, druge se pojavljajo. Razvijajo nove metode spremljanja stanja hroščev in ptic, s čimer bodo znanstveniki dobili zanesljivejše podatke o vplivu podnebnih sprememb. Te namreč povzročajo tudi širitev tujerodnih vrst.
Pri nacionalnem inštitutu za biologijo ob tem še povedo, da vse znanje o klimatskih spremembah in njihovem vplivu na upadanje raznolikosti bolj malo pomaga, če izsledkov ljudje ne bomo vzeli dovolj resno in spremenili življenjskega sloga.
Klimatologi, ki se natančneje ukvarjajo s temperaturami, padavinami in vsem, kar je povezano s podnebnimi spremembami, pa gledajo daleč v prihodnost. Vlada zadnja leta vsake toliko naroči strokovno študijo oziroma mnenje o tem ali onem vprašanju o spremembah. Eden najzanimivejših v zadnjem času je poročilo agencije za okolje z naslovom Podnebne spremembe v Sloveniji - podnebne podlage za pripravo ocene tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe prinašajo za Slovenijo. V njem so strokovnjaki poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj vse nas še čaka do leta 2050. Tako med drugim navajajo, da se bo po najverjetnejšem scenariju vsa Slovenija še naprej ogrevala. Do sredine stoletja se bo povprečna temperatura zvišala do 2,5 Celzijeve stopinje po vsej državi. Najmanj se bo ogrelo spomladi, v ostalih letnih časih pa bolj. Za padavine podnebni scenariji kažejo precej večjo negotovost kot za temperaturo. Letna količina padavin bi tako najbrž ostala bolj ali manj nespremenjena. Pozimi je verjetnejše povečanje količine padavin, poleti vsaj za južno polovico države zelo verjetno zmanjšanje.
Poleg tega pa še: ob višji temperaturi zraka se napoveduje huda vročina poleti, večja naj bi bila spremenljivost temperature in padavin poleti, napovedujejo več močnih padavinskih dogodkov in na splošno več vlage v ozračju, pogostejše stoletne poplave, zelo verjetno je precejšnje povečanje pogostosti poletnih suš in verjetno povečanje števila dni z ugodnimi razmerami za nastanek poletnih neurij.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Naše okolje).
Prijazen pozdrav
sobota, 11. avgust 2018
Kuhan dež
O zadnjem toplotnem valu in tudi vročini po vsej Evropi smo že pisali, so pa minuli teden pred vročino najbolj trepetali na Portugalskem, kjer so pričakovali celo, da bo padel dosedanji evropski toplotni rekord, ki so ga izmerili 10. oktobra 1977 v Atenah (48 °C). Temperature so se ustavile stopinjo pred portugalskim in tudi španskim rekordom, ki znašata 47,4 °C (Amareleja, Portugalska, 1. avgust 2003) in 47,3 °C (Montoro, Španija, 13. julija 2017). Najvišja izmerjena temperatura na Portugalskem v minulih dneh je tako bila 46,8 °C v Alvegi v srednjem delu Portugalske.
Podobno vroče je tudi v zloglasni Dolini smrti v Ameriki, kjer se je temperatura konec julija povzpela do 52,8 °C. Tako visoka temperatura je sicer redka, še bolj nenavaden pojav pa so doživeli na jugu Kalifornije, v bližini meje z Mehiko v mestu Imperial. Tam je, če se malo pošalimo, padal kuhan dež.
V mestu Imperial je bila 24. julija temperatura 49,4 °C, popoldne pa se je pooblačilo in je pri temperaturi 48,3 °C začel padati dež, kar je svetovni rekord najvišje temperature, izmerjene med deževanjem. Dež je padal štiri ure, večina padavin pa je praktično takoj izparela. Vlažnost zraka med deževanjem je znašala neverjetnih 11-15 odstotkov. Dosedanji rekord najtoplejšega deževanja je bil dosežen v Needlesu v Kaliforniji, dež je padal pri temperaturi 46,1 °C, vlažnost zraka pa je bila le 11 odstotkov, kar naj bi bila najnižja vlažnost, kadar koli izmerjena med padanjem dežja. Dež pri tako visoki temperaturi je izjemno redek pojav.
V Sloveniji temperaturni rekordi v tem vročinskem valu še niso padali, vročinski val pa se bo po napovedih meteorologov nadaljeval. To bo prineslo tudi vse večjo toplotno obremenitev. Težave bolnikov se ob visoki vročini pojavijo po nekaj dneh, temeljni problem pa predstavljajo tudi vse bolj pregreti objekti, ki jih ni mogoče shladiti niti v nočnem času.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Podobno vroče je tudi v zloglasni Dolini smrti v Ameriki, kjer se je temperatura konec julija povzpela do 52,8 °C. Tako visoka temperatura je sicer redka, še bolj nenavaden pojav pa so doživeli na jugu Kalifornije, v bližini meje z Mehiko v mestu Imperial. Tam je, če se malo pošalimo, padal kuhan dež.
V mestu Imperial je bila 24. julija temperatura 49,4 °C, popoldne pa se je pooblačilo in je pri temperaturi 48,3 °C začel padati dež, kar je svetovni rekord najvišje temperature, izmerjene med deževanjem. Dež je padal štiri ure, večina padavin pa je praktično takoj izparela. Vlažnost zraka med deževanjem je znašala neverjetnih 11-15 odstotkov. Dosedanji rekord najtoplejšega deževanja je bil dosežen v Needlesu v Kaliforniji, dež je padal pri temperaturi 46,1 °C, vlažnost zraka pa je bila le 11 odstotkov, kar naj bi bila najnižja vlažnost, kadar koli izmerjena med padanjem dežja. Dež pri tako visoki temperaturi je izjemno redek pojav.
V Sloveniji temperaturni rekordi v tem vročinskem valu še niso padali, vročinski val pa se bo po napovedih meteorologov nadaljeval. To bo prineslo tudi vse večjo toplotno obremenitev. Težave bolnikov se ob visoki vročini pojavijo po nekaj dneh, temeljni problem pa predstavljajo tudi vse bolj pregreti objekti, ki jih ni mogoče shladiti niti v nočnem času.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
sobota, 4. avgust 2018
Statistični meteorološki podatki z meteorološke postaje Tržič (516 m) - julij 2018
Minimalna temperatura zraka: 13,4 °C, 16.07.2018 ob 05:46
Maksimalna temperatura zraka: 30,7 °C, 31.07.2018 ob 16:30
Povprečna temperatura zraka: 20,1 °C
Število toplih dni (Tmax. >= 25°C): 16 dni
Število vročih dni (Tmax. >= 30°C): 1 dan
Minimalna vlažnost zraka: 35 %, 18.07.2018 ob 17:46
Maksimalna vlažnost zraka: 92 %, 04.07.2018 ob 08:36
Povprečna vlažnost zraka: 71 %
Minimalna vrednost zračnega tlaka: 1008,8 hpa, 22.07.2018 ob 14:35
Maksimalna vrednost zračnega tlaka: 1018,7 hpa, 13.07.2018 ob 23:46
Povprečna vrednost zračnega tlaka: 1013,9 hpa
Mesečne padavine: 65,3 l/m2
Maksimalna hitrost vetra: 11,3 km/h, 03.07.2018 ob 19:35
Povprečna hitrost vetra: 1,8 km/h
Podrobnejši statistični podatki so na razpolago pod rubriko statistični podatki.
Prijazen pozdrav
petek, 3. avgust 2018
Med državljansko vojno udarila še katastrofa
Voda je poplavila območje, veliko za devet Slovenij.
Velike poplave na Kitajskem leta 1931 so po nekaterih ocenah terjale štiri milijone življenj - Menda so nekateri prodajali otroke, da bi preživeli, širil naj bi se celo kanibalizem.
"Oče nam je vedno pripovedoval o veliki poplavi. Vselej se nam je zdelo, da je zgodba preveč nemogoča, da bi bila resnična. Opisoval nam je, da sta skupaj z bratom - takrat sta imela osem in deset let - zlezla na obzidje mesta Tizhou in videla samo blatno vodo, do koder je seglo oko," je pred leti pripovedoval sin enega od redkih očividcev velike kitajske poplave, o kateri vemo zelo malo, čeprav velja za največjo v zgodovini. Še danes ne vedo, koliko ljudi je v resnici umrlo. Ocene se gibljejo od milijona do štirih milijonov žrtev. Samo na Kitajskem se lahko zgodi, da umre toliko ljudi hkrati, pa nihče ni prepričan o njihovem številu.
Bil je 26. avgust 1931. Gaoyou, ki je kakšnih 200 kilometrov severozahodno od Šanghaja, je bilo razmeroma majhno mesto, zahodnjakom znano zaradi obiska Marca Pola. Takrat pa je bilo napoti vodi in vetru. Zapisi tistega leta kažejo, da je osem tednov pred tem skoraj neprenehoma padal dež. Tako sta bili reki Jangcekjang in Huai že tako prepolni vode, jezero Gaoyou pa je bilo prav tako rekordno polno. Mesto je stalo pet metrov niže od jezera, zato so se močno zanašali na jezove in nasipe.
Leto težav
Toda težave so se začele nabirati že v januarju tistega leta. Zima je bila zelo neugodna. Kitajsko je marsikje pobelil visok sneg. Spomladi se je topil in že takrat so reke začele rasti. Julija so se nad državo zavrteli cikloni. Devet jih je bilo, običajno sta dva. Vse to je povzročilo, da so reke prestopile bregove. Rumena reka, Jangcekjang in Huai so bile prepolne vode. Za reko Jangcekjang, denimo, je znano, da nosi tudi ogromno peska in blata, zato je nujna skrb za rečno korito. Ker pa je bila Kitajska takrat sredi državljanske vojne, so korita zanemarili. Reka Huai je bila posebno smrtonosna. Poplava je, kljub temu da so bile vode že prej nemirne, presenetila številne Kitajce. Vode so se hitro širile proti velikemu mestu Nanjing, ki je bilo takrat glavno mesto Kitajske. Veliki nasipi niso dolgo zdržali. V okolici omenjenega Gaoyouja je voda narasla ponoči. Nekaj 10.000 ljudi je po poročanju umrlo v spanju.
Malo je pričanj iz prve roke iz tistega časa. Ljudje so govorili o bobnenju, močnejšem šumenju vode in občasnem pokanju, najbrž zaradi vsega, kar je voda s seboj nosila. Deroča voda je hitro podjarmila katero koli mesto. Rešili so se samo tisti, ki so imeli srečo, saj so bile možnosti izredno majhne.
"Nobenega opozorila ni bilo. Nenadoma smo se znašli pred velikim vodnim zidom. Večina hiš v mestu Wuhan je imelo le eno nadstropje, tako da ni bilo možnosti pobega. Umrlo je več deset tisoč ljudi. Sam sem se takrat ravno vračal iz službe, ki sem jo imel v novozgrajeni trinadstropni hiši v središču mesta. Ko sem zaslišal zvok in videl prihajajočo vodo, sem tekel na vrh hiše. Bil sem v eni izmed najvišjih in najtrdneje zgrajenih stavb, ki so obstale tudi po poplavi. Nihče ni vedel, ali se bo voda vrnila v strugo ali bo še bolj rasla," se je takrat spominjal inženir Jin Shilong, ki je bil zaposlen v agenciji za preprečevanje poplav.
Voda se ni ustavila v tem mestu. Nadaljevala je pot proti Hankouju, kjer je dosegla rekordno višino - 16 metrov nad običajno ravnijo vode.
Različni opisi dogodkov
Zgodovinarji različno opisujejo dogodke. Nekateri pišejo o več poplavah, drugi o eni sami. Najbrž pa so bile, če nič drugega, med seboj tesno povezane. Reke se namreč v struge niso vrnile vse do novembra tistega leta, voda je zajela neverjetnih 180.000 kvadratnih kilometrov oziroma območje, veliko za devet Slovenij.
Število žrtev v primeru poplav računajo v daljšem obdobju. Nekako od začetka poplavljanja, nekje sredi poletja, vse do jeseni in pozneje. Številka je toliko višja, ker so se prvi begunci, ki so se umikali pred vodo v mesta, pojavili že v začetku poletja. Ko je voda potopila tudi mesta, je bilo žrtev več. Po domala vsaki poplavi nastopijo težave s hrano in vodo. V tistem času ni bilo nikogar, ki bi lahko prebivalstvu učinkovito priskočil na pomoč, zato so mnogi umrli zaradi bolezni ali pomanjkanja hrane. Prizadetih je bilo osem provinc, ocenjujejo, da je takšno ali drugačno škodo utrpelo 53 milijonov ljudi.
Zgodovinarji se zanašajo na tedanje zapise popotnikov, novinarjev in oblasti. Toda ker so se domala vsi ukvarjali z drugimi rečmi, predvsem z vojno, je virov razmeroma malo.
Zagotovo je bilo močno prizadeto gospodarstvo, saj je bilo prizadeto kmetijstvo. Mnogi niso imeli jesti drugega kot lubje, travo ali zemljo. Poročajo celo o tem, da so nekateri prodali svoje otroke, da so preživeli, razširil naj bi se celo kanibalizem.
Poplave pa so grozile še leta in se tudi ponavljale, čeravno ne v tolikšnem obsegu. Takoj po poplavah so sicer poskušali reševati, kar se je rešiti dalo, in obnoviti nekatere nasipe. Precej jih je bilo obnovljenih zgolj prostovoljno, brez plačila ali posredovanja oblasti. Osrednje prizadeto območje je bilo pod nadzorom kuomintanga (nasprotnikov kitajskih komunistov), ki se je takrat deloma zanašal na pomoč od zunaj.
Nekaj mesecev po poplavah je Kitajsko napadla še Japonska, ki si je prisvojila Mandžurijo, in pozornost je bila spet usmerjena drugam. Težav tudi po tem, ko je Kitajski zavladal Mao Cetung, niso popolnoma rešili. So pa že takrat predlagali zgraditev Jeza treh sotesk. Tega so nato začeli graditi v osemdesetih letih, dokončan pa je bil šele leta 2012. To je zdaj največji jez na svetu.
Seznam tragedij
Tudi druge najsmrtonosnejše poplave so doživeli prav na Kitajskem. Leta 1887 je poplavila Rumena reka. Po ocenah je umrlo do dva milijona ljudi.
Leta 1938 je prav tako poplavila Rumena reka. Umrlo je 800.000 ljudi.
Leta 1975 je popustil jez Banqiao - 86.000 ljudi je umrlo takoj, še 145.000 zaradi bolezni, ki so se širile po tem.
Leta 1935 je poplavila reka Jangcekjang in terjala 145.000 življenj.
V Evropi ali drugod po svetu ni bilo poplavnih katastrof, ki bi bile primerljive s Kitajskimi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 5).
Prijazen pozdrav
Velike poplave na Kitajskem leta 1931 so po nekaterih ocenah terjale štiri milijone življenj - Menda so nekateri prodajali otroke, da bi preživeli, širil naj bi se celo kanibalizem.
"Oče nam je vedno pripovedoval o veliki poplavi. Vselej se nam je zdelo, da je zgodba preveč nemogoča, da bi bila resnična. Opisoval nam je, da sta skupaj z bratom - takrat sta imela osem in deset let - zlezla na obzidje mesta Tizhou in videla samo blatno vodo, do koder je seglo oko," je pred leti pripovedoval sin enega od redkih očividcev velike kitajske poplave, o kateri vemo zelo malo, čeprav velja za največjo v zgodovini. Še danes ne vedo, koliko ljudi je v resnici umrlo. Ocene se gibljejo od milijona do štirih milijonov žrtev. Samo na Kitajskem se lahko zgodi, da umre toliko ljudi hkrati, pa nihče ni prepričan o njihovem številu.
Bil je 26. avgust 1931. Gaoyou, ki je kakšnih 200 kilometrov severozahodno od Šanghaja, je bilo razmeroma majhno mesto, zahodnjakom znano zaradi obiska Marca Pola. Takrat pa je bilo napoti vodi in vetru. Zapisi tistega leta kažejo, da je osem tednov pred tem skoraj neprenehoma padal dež. Tako sta bili reki Jangcekjang in Huai že tako prepolni vode, jezero Gaoyou pa je bilo prav tako rekordno polno. Mesto je stalo pet metrov niže od jezera, zato so se močno zanašali na jezove in nasipe.
Leto težav
Toda težave so se začele nabirati že v januarju tistega leta. Zima je bila zelo neugodna. Kitajsko je marsikje pobelil visok sneg. Spomladi se je topil in že takrat so reke začele rasti. Julija so se nad državo zavrteli cikloni. Devet jih je bilo, običajno sta dva. Vse to je povzročilo, da so reke prestopile bregove. Rumena reka, Jangcekjang in Huai so bile prepolne vode. Za reko Jangcekjang, denimo, je znano, da nosi tudi ogromno peska in blata, zato je nujna skrb za rečno korito. Ker pa je bila Kitajska takrat sredi državljanske vojne, so korita zanemarili. Reka Huai je bila posebno smrtonosna. Poplava je, kljub temu da so bile vode že prej nemirne, presenetila številne Kitajce. Vode so se hitro širile proti velikemu mestu Nanjing, ki je bilo takrat glavno mesto Kitajske. Veliki nasipi niso dolgo zdržali. V okolici omenjenega Gaoyouja je voda narasla ponoči. Nekaj 10.000 ljudi je po poročanju umrlo v spanju.
Malo je pričanj iz prve roke iz tistega časa. Ljudje so govorili o bobnenju, močnejšem šumenju vode in občasnem pokanju, najbrž zaradi vsega, kar je voda s seboj nosila. Deroča voda je hitro podjarmila katero koli mesto. Rešili so se samo tisti, ki so imeli srečo, saj so bile možnosti izredno majhne.
"Nobenega opozorila ni bilo. Nenadoma smo se znašli pred velikim vodnim zidom. Večina hiš v mestu Wuhan je imelo le eno nadstropje, tako da ni bilo možnosti pobega. Umrlo je več deset tisoč ljudi. Sam sem se takrat ravno vračal iz službe, ki sem jo imel v novozgrajeni trinadstropni hiši v središču mesta. Ko sem zaslišal zvok in videl prihajajočo vodo, sem tekel na vrh hiše. Bil sem v eni izmed najvišjih in najtrdneje zgrajenih stavb, ki so obstale tudi po poplavi. Nihče ni vedel, ali se bo voda vrnila v strugo ali bo še bolj rasla," se je takrat spominjal inženir Jin Shilong, ki je bil zaposlen v agenciji za preprečevanje poplav.
Voda se ni ustavila v tem mestu. Nadaljevala je pot proti Hankouju, kjer je dosegla rekordno višino - 16 metrov nad običajno ravnijo vode.
Različni opisi dogodkov
Zgodovinarji različno opisujejo dogodke. Nekateri pišejo o več poplavah, drugi o eni sami. Najbrž pa so bile, če nič drugega, med seboj tesno povezane. Reke se namreč v struge niso vrnile vse do novembra tistega leta, voda je zajela neverjetnih 180.000 kvadratnih kilometrov oziroma območje, veliko za devet Slovenij.
Število žrtev v primeru poplav računajo v daljšem obdobju. Nekako od začetka poplavljanja, nekje sredi poletja, vse do jeseni in pozneje. Številka je toliko višja, ker so se prvi begunci, ki so se umikali pred vodo v mesta, pojavili že v začetku poletja. Ko je voda potopila tudi mesta, je bilo žrtev več. Po domala vsaki poplavi nastopijo težave s hrano in vodo. V tistem času ni bilo nikogar, ki bi lahko prebivalstvu učinkovito priskočil na pomoč, zato so mnogi umrli zaradi bolezni ali pomanjkanja hrane. Prizadetih je bilo osem provinc, ocenjujejo, da je takšno ali drugačno škodo utrpelo 53 milijonov ljudi.
Zgodovinarji se zanašajo na tedanje zapise popotnikov, novinarjev in oblasti. Toda ker so se domala vsi ukvarjali z drugimi rečmi, predvsem z vojno, je virov razmeroma malo.
Zagotovo je bilo močno prizadeto gospodarstvo, saj je bilo prizadeto kmetijstvo. Mnogi niso imeli jesti drugega kot lubje, travo ali zemljo. Poročajo celo o tem, da so nekateri prodali svoje otroke, da so preživeli, razširil naj bi se celo kanibalizem.
Poplave pa so grozile še leta in se tudi ponavljale, čeravno ne v tolikšnem obsegu. Takoj po poplavah so sicer poskušali reševati, kar se je rešiti dalo, in obnoviti nekatere nasipe. Precej jih je bilo obnovljenih zgolj prostovoljno, brez plačila ali posredovanja oblasti. Osrednje prizadeto območje je bilo pod nadzorom kuomintanga (nasprotnikov kitajskih komunistov), ki se je takrat deloma zanašal na pomoč od zunaj.
Nekaj mesecev po poplavah je Kitajsko napadla še Japonska, ki si je prisvojila Mandžurijo, in pozornost je bila spet usmerjena drugam. Težav tudi po tem, ko je Kitajski zavladal Mao Cetung, niso popolnoma rešili. So pa že takrat predlagali zgraditev Jeza treh sotesk. Tega so nato začeli graditi v osemdesetih letih, dokončan pa je bil šele leta 2012. To je zdaj največji jez na svetu.
Seznam tragedij
Tudi druge najsmrtonosnejše poplave so doživeli prav na Kitajskem. Leta 1887 je poplavila Rumena reka. Po ocenah je umrlo do dva milijona ljudi.
Leta 1938 je prav tako poplavila Rumena reka. Umrlo je 800.000 ljudi.
Leta 1975 je popustil jez Banqiao - 86.000 ljudi je umrlo takoj, še 145.000 zaradi bolezni, ki so se širile po tem.
Leta 1935 je poplavila reka Jangcekjang in terjala 145.000 življenj.
V Evropi ali drugod po svetu ni bilo poplavnih katastrof, ki bi bile primerljive s Kitajskimi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 5).
Prijazen pozdrav
Vročinski val tudi pri nas
Medtem ko se vsa Evropa srečuje z vročinskimi valovi in je na Japonskem rekordno vroče, je bilo pri nas skoraj aprilsko vreme s stalnimi nevihtami. Zdaj pa prvi vročinski val prihaja tudi k nam.
Konec meseca so bili postavljeni številni novi absolutni vročinski rekordi po vsej Evropi. Na Norveškem se je na primer v Oslu temperatura dvignila do 34,6 °C, na Nizozemskem v Arcenu na 38,2 °C, prav tako je bil v Belgiji postavljen nov absolutni temperaturni rekord: 38,2 °C v Gentu, medtem ko je bilo v Antwerpnu 37,2 °C. Podobno je bilo na Danskem (31,7 °C, dosedanji rekord je bil 31,4 °C iz leta 2012) pa tudi na Švedskem, v Franciji in Luksemburgu, kjer so izmerili kar 38,8 °C, prav tako pa tudi v številnih nemških mestih.
Dober teden pred tem je vročina objela tudi Japonsko in v mestu Kumagaya, 65 kilometrov severozahodno od Tokia, so izmerili temperaturo 41,1 °C, ki je celo najvišja temperatura, ki so jo do zdaj izmerili na Japonskem. Od tam poročajo tudi o številnih žrtvah vročine.
Pri nas se je umaknilo višinsko jedro hladnega zraka, ki je povzročalo nestabilno vreme, in nad naše kraje se je razširilo območje visokega zračnega tlaka, ki je stabiliziralo ozračje. Naši kraji so na obrobju azorskega anticiklona, ki poleti običajno prinese vročino. Za nekaj stopinj toplejša zračna masa nas je dosegla iznad območja Alp.
Vseeno pa meteorologi napovedujejo razmeroma "zmerno" vročino. V večjem delu Slovenije se bo najvišja temperatura povzpela na 30 do 34 °C. Zaradi šibke burje bo najbolj vroče na Goriškem in v Vipavski dolini, kjer se bo lahko segrelo tudi do okoli 36 °C. Zaradi pregrevanja bodo vedno višje tudi jutranje temperature, kar pomeni, da bo ponoči težko ohladiti hiše. Vseeno pa naj ta prvi vročinski val ne bi vztrajal tako dolgo in se nam konec tedna obeta osvežitev.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Konec meseca so bili postavljeni številni novi absolutni vročinski rekordi po vsej Evropi. Na Norveškem se je na primer v Oslu temperatura dvignila do 34,6 °C, na Nizozemskem v Arcenu na 38,2 °C, prav tako je bil v Belgiji postavljen nov absolutni temperaturni rekord: 38,2 °C v Gentu, medtem ko je bilo v Antwerpnu 37,2 °C. Podobno je bilo na Danskem (31,7 °C, dosedanji rekord je bil 31,4 °C iz leta 2012) pa tudi na Švedskem, v Franciji in Luksemburgu, kjer so izmerili kar 38,8 °C, prav tako pa tudi v številnih nemških mestih.
Dober teden pred tem je vročina objela tudi Japonsko in v mestu Kumagaya, 65 kilometrov severozahodno od Tokia, so izmerili temperaturo 41,1 °C, ki je celo najvišja temperatura, ki so jo do zdaj izmerili na Japonskem. Od tam poročajo tudi o številnih žrtvah vročine.
Pri nas se je umaknilo višinsko jedro hladnega zraka, ki je povzročalo nestabilno vreme, in nad naše kraje se je razširilo območje visokega zračnega tlaka, ki je stabiliziralo ozračje. Naši kraji so na obrobju azorskega anticiklona, ki poleti običajno prinese vročino. Za nekaj stopinj toplejša zračna masa nas je dosegla iznad območja Alp.
Vseeno pa meteorologi napovedujejo razmeroma "zmerno" vročino. V večjem delu Slovenije se bo najvišja temperatura povzpela na 30 do 34 °C. Zaradi šibke burje bo najbolj vroče na Goriškem in v Vipavski dolini, kjer se bo lahko segrelo tudi do okoli 36 °C. Zaradi pregrevanja bodo vedno višje tudi jutranje temperature, kar pomeni, da bo ponoči težko ohladiti hiše. Vseeno pa naj ta prvi vročinski val ne bi vztrajal tako dolgo in se nam konec tedna obeta osvežitev.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav