Z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) so sporočili, da bodo do 7. novembra 2018 v Žerjavu v Zgornji Mežiški dolini izvajali okrepljene meritve kakovosti zraka. Obsegale bodo dnevne meritve delcev PM10 na štirih različnih merilnih mestih in meritve delcev PM2,5 na enem merilnem mestu.
Pričakujejo, da bo potem laboratorijska analiza delcev pokazala količino težkih kovin v delcih. Prav tako bodo na vseh štirih merilnih mestih postavljeni padavinski usedalniki za zbiranje padavin in prahu, v katerih se bo tudi preverjala prisotnost težkih kovin.
Problematika Zgornje Mežiške doline zaradi onesnaževanja v preteklosti je znana. Kakovost zraka je danes odvisna predvsem od izpustov posameznih onesnaževalcev. V preteklosti so bili tam predvsem izpusti zaradi pridobivanja svinca, danes pa zaradi njegove predelave in resuspenzije prahu z visoko vsebnostjo težkih kovin (prah, ki se v zrak prenaša z različnih površin, kmetijskih, zaradi obdelave tudi devastiranih, cestnih površin in podobno; prisoten je predvsem v toplejših mesecih).
V preteklosti je bila dolina zaradi praženja svinčene rude močno onesnažena tudi z žveplovim dioksidom, ki je zaradi ekstremnih ravni močno prizadel vegetacijo. S prenehanjem pridobivanja svinca je bil problem žveplovega dioksida sicer rešen, so pa v okolju ostale problematične visoke ravni težkih kovin, predvsem kadmija in svinca. Z njima so onesnažena tla, še vedno pa so povišane tudi ravni teh kovin v zraku.
Za izboljšanje kakovosti čezmerno onesnaženega okolja je Vlada Republike Slovenije že leta 2007 sprejela poseben odlok, od leta 2008 pa tam potekajo meritve kakovosti zraka. Kljub ukrepom za izboljšanje kakovosti okolja ostajajo ravni svinca in kadmija v delcih PM10 v zunanjem zraku na visoki ravni in bo zato ARSO izvedel obsežno trimesečno kampanjo meritev kakovosti zraka.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
torek, 14. avgust 2018
ponedeljek, 13. avgust 2018
Veleposestniki izkoriščali, revni umirali
Narava je poskrbela za krompirjevo plesen, britanske oblasti za smrt.
Ocenjujejo, da je na Irskem umrlo do 1,5 milijona ljudi - Mati je prosila za denar, da bi lahko mrtvemu otroku kupila krsto.
"Videl sem umirajoče, žive in mrtve, ležeče vse naokoli v isti sobi." Besede Jamesa Mahoneyja, irskega umetnika, lepo opišejo grozljivost razmer na Irskem, ko je deželo udarila nepričakovana lakota. Del odgovornosti nosi človek, in sicer zato, ker je vse stavil na krompir.
Na Irskem so sprva menili, da jim je krompir poslal sam Bog. Zaradi podnebja so ga lahko brez težav sadili, pridelek je bil imeniten. Zaradi tega se je število Ircev med letoma 1780 in 1845 podvojilo, s štirih na osem milijonov ljudi. To je s seboj prineslo nepričakovane težave. Ker je bilo potomcev čedalje več, so morali zanje zemljo vse bolj drobiti. Tako razdrobljena je bila, da na koncu ni preostalo drugega, kot da so sadili krompir, ker je edino njegov pridelek dovolj bogat, da so se prehranili. Ocenjujejo, da je bila do leta 1840 tretjina Ircev odvisna od krompirja. Potem je prišel september 1845.
Hitro širjenje
Irska je bila del razvejenega morskega trgovanja, toda z ladjami niso prišle samo dobrote, temveč tudi - krompirjeva plesen. Ta se je po Irskem tako hitro širila, da je v letu dni uničila tretjino pridelka. Toda ni se ustavila. V naslednjih dveh letih je prizadela večino krompirjevega pridelka. Morda se je kmetom zdelo, da jih je doletela Božja kazen. Težko so si pojasnili tako grozljivo dogajanje. Najmanjši kmetovalci so bili prvi prizadeti. Najprej lakota, potem bolezni tifus, kolera, griža. Ocenjujejo, da je umrlo od pol milijona do 1,5 milijona Ircev, še milijon se jih je odselilo.
Omenjeni irski umetnik James Mahoney je potoval po svoji državi kot dopisnik nekega londonskega časnika. Njegova naloga je bila opisati, kar je videl. "Ko sem prišel v Clonakilty, sem lahko takoj začutil grozljivost in revščino. Tam me je pričakala množica sestradanih revežev, ki so prosjačili za pomoč. Med njimi ženska, ki je v rokah držala telesce umrlega otroka. Prosila je za denar, da bi lahko plačala za krsto. Ko sem naokoli povprašal o njej, so mi v hotelu zgolj odvrnili, da je vsak dan nekaj ducat takšnih primerov."
Na poti je vsakih sto metrov videl pogrebno povorko, posebno pa ga je prizadelo v okraju Sheppeorton Lakes. Tam je v pogrebni povorki hodilo vsega kakšnih deset žalujočih, včasih pa celo samo dva ali trije. Če so že imeli denar, pa je bilo težko kupiti hrano. V nekem mestu je dopisnik pisal o petsto ženskah, ki so že od zore čakale na ubog obrok. "To hrano, se zdi, so delili v sila majhnih porcijah po "cenah za časa lakote", in to najrevnejšim." Takrat so veljali tako imenovani koruzni zakoni, katerih učinek je bil, da je bila cena kruha umetno previsoka. To je še pripomoglo k težavam.
Premalo pomoči
Hrane, ki so jo pošiljali v pomoč, ni bilo dovolj. Takrat je bila Irska pod britansko nadvlado, odziv Britancev pa je bil nezadosten. Še danes mnogi gojijo zamere. Stavek, ki ga je John Mitchel zapisal leta kasneje, odmeva še danes: "Morda je res vsemogočni poslal plesen, toda Angleži so ustvarili lakoto."
Ker ni bilo hrane, so bili delavci komaj še sposobni delati. Ves dan niso imeli niti enega obroka. Pogrebniki so na vozovih vozili po štiri, pet krst, delali so od zore do mraka. Smrt je kosila po deželi. Tisti, ki so se izselili, so imeli srečo. Tisti, ki so ostali zadaj, niso vedeli, ali bodo preživeli ali ne.
Danes vemo, da na Irskem niso bili edini prizadeti. Krompirjeva plesen se je širila po vsej Evropi, le da je bil učinek drugje manj dramatičen, ker je bil pridelek raznovrstnejši. O dejavnikih, ki so privedli do takšnega položaja, zgodovinarji še kar razpravljajo. Pred katastrofo so Britanci izkoriščali Irce tako, da si kar težko predstavljamo. V 17. in 18. stoletju, na primer, so veljali zakoni, ki so irskim katolikom prepovedovali najemati zemljo, voliti, sodelovati v politiki in celo živeti blizu mest. Prav tako se niso smeli izobraževati. Čeprav so zakon reformirali konec 18. stoletja, so bile posledice še vedno vidne. Večina katolikov je živela v revščini, ocenjujejo pa, da je tej veroizpovedi takrat pripadalo 80 odstotkov Ircev. Poleg tega so za lastnike zemlje denar pobirali posredniki. Tako so bili kmetovalci izpostavljeni izkoriščanju, medtem ko si je gospoda oprala roke. Zemljo so imele v lasti predvsem angleško-irske družine, ki so večinoma tudi živele v Angliji. Denar, ki so ga pobirali od obubožanih, so tako pošiljali v Anglijo. Šele leta 1843 je britanska vlada obravnavala vprašanje lastništva zemlje. Seveda so poskrbeli, da so v posebni komisiji sedeli samo predstavniki veleposestnikov.
Danes tudi vemo, da je plesen izvirala iz Mehike. Od tam se je razširila po Severni Ameriki in nato v Evropo. Na Irsko je najbrž prišla s pošiljko iz vzhodnega dela Združenih držav Amerike, kjer je plesen takrat uničila večino krompirjevega pridelka. Irska je bila dobro povezana s pristaniščem v Baltimoru, Philadelphii in New Yorku. Povsem mogoče je, da je bila plesen v hrani, ki je bila namenjena mornarjem ali potnikom. Kakor koli že, ko je bila plesen na Irskem, se je razširila s silovito naglico.
Dandanes si je tudi nemogoče pojasniti, kaj je razmišljal Charles Trevelyan, ki je bil prepričan o tako imenovanem lasissez-faire, torej, naj se oblasti ne vmešavajo, saj bo "trg" razmere rešil sam. Prepričan je bil, da je "Bog poslal trpljenje, da Irce nauči lekcije". Angažirali so mlade moške v nekakšno obliko javnih del, toda ti so kopali jarke, kar ni prav nič pomagalo k umiritvi razmer. Ko so Britanci ugotovili, da se razmere ne izboljšujejo, so sicer spremenili pristop, toda stroške človekoljubne pomoči so prevalili na lokalne lastnike zemljišč, ti pa so poskušali storiti vse, da bi plačevali čim manj. Poleg tega podatki kažejo, da je Irska izvažala hrano tudi med lakoto. Med letoma 1782 in 1783, ko je Irska prav tako doživljala lakoto, so pristanišča zaprli in lokalne cene hrane so takoj upadle. Tokrat izvoza niso omejili.
Zgodovinarka Christine Kinealy se je dokopala do podatkov, da je v času, ko je umrlo 400.000 Ircev, Irk in njihovih otrok, iz Irske v Bristol, Glasgow, Liverpool in London odplulo 4000 ladij, napolnjenih s hrano.
Človeška norost in pohlep v sodelovanju z mogočno naravo je morilska zmes. Velika irska lakota je takšen primer.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 6).
Prijazen pozdrav
Ocenjujejo, da je na Irskem umrlo do 1,5 milijona ljudi - Mati je prosila za denar, da bi lahko mrtvemu otroku kupila krsto.
"Videl sem umirajoče, žive in mrtve, ležeče vse naokoli v isti sobi." Besede Jamesa Mahoneyja, irskega umetnika, lepo opišejo grozljivost razmer na Irskem, ko je deželo udarila nepričakovana lakota. Del odgovornosti nosi človek, in sicer zato, ker je vse stavil na krompir.
Na Irskem so sprva menili, da jim je krompir poslal sam Bog. Zaradi podnebja so ga lahko brez težav sadili, pridelek je bil imeniten. Zaradi tega se je število Ircev med letoma 1780 in 1845 podvojilo, s štirih na osem milijonov ljudi. To je s seboj prineslo nepričakovane težave. Ker je bilo potomcev čedalje več, so morali zanje zemljo vse bolj drobiti. Tako razdrobljena je bila, da na koncu ni preostalo drugega, kot da so sadili krompir, ker je edino njegov pridelek dovolj bogat, da so se prehranili. Ocenjujejo, da je bila do leta 1840 tretjina Ircev odvisna od krompirja. Potem je prišel september 1845.
Hitro širjenje
Irska je bila del razvejenega morskega trgovanja, toda z ladjami niso prišle samo dobrote, temveč tudi - krompirjeva plesen. Ta se je po Irskem tako hitro širila, da je v letu dni uničila tretjino pridelka. Toda ni se ustavila. V naslednjih dveh letih je prizadela večino krompirjevega pridelka. Morda se je kmetom zdelo, da jih je doletela Božja kazen. Težko so si pojasnili tako grozljivo dogajanje. Najmanjši kmetovalci so bili prvi prizadeti. Najprej lakota, potem bolezni tifus, kolera, griža. Ocenjujejo, da je umrlo od pol milijona do 1,5 milijona Ircev, še milijon se jih je odselilo.
Omenjeni irski umetnik James Mahoney je potoval po svoji državi kot dopisnik nekega londonskega časnika. Njegova naloga je bila opisati, kar je videl. "Ko sem prišel v Clonakilty, sem lahko takoj začutil grozljivost in revščino. Tam me je pričakala množica sestradanih revežev, ki so prosjačili za pomoč. Med njimi ženska, ki je v rokah držala telesce umrlega otroka. Prosila je za denar, da bi lahko plačala za krsto. Ko sem naokoli povprašal o njej, so mi v hotelu zgolj odvrnili, da je vsak dan nekaj ducat takšnih primerov."
Na poti je vsakih sto metrov videl pogrebno povorko, posebno pa ga je prizadelo v okraju Sheppeorton Lakes. Tam je v pogrebni povorki hodilo vsega kakšnih deset žalujočih, včasih pa celo samo dva ali trije. Če so že imeli denar, pa je bilo težko kupiti hrano. V nekem mestu je dopisnik pisal o petsto ženskah, ki so že od zore čakale na ubog obrok. "To hrano, se zdi, so delili v sila majhnih porcijah po "cenah za časa lakote", in to najrevnejšim." Takrat so veljali tako imenovani koruzni zakoni, katerih učinek je bil, da je bila cena kruha umetno previsoka. To je še pripomoglo k težavam.
Premalo pomoči
Hrane, ki so jo pošiljali v pomoč, ni bilo dovolj. Takrat je bila Irska pod britansko nadvlado, odziv Britancev pa je bil nezadosten. Še danes mnogi gojijo zamere. Stavek, ki ga je John Mitchel zapisal leta kasneje, odmeva še danes: "Morda je res vsemogočni poslal plesen, toda Angleži so ustvarili lakoto."
Ker ni bilo hrane, so bili delavci komaj še sposobni delati. Ves dan niso imeli niti enega obroka. Pogrebniki so na vozovih vozili po štiri, pet krst, delali so od zore do mraka. Smrt je kosila po deželi. Tisti, ki so se izselili, so imeli srečo. Tisti, ki so ostali zadaj, niso vedeli, ali bodo preživeli ali ne.
Danes vemo, da na Irskem niso bili edini prizadeti. Krompirjeva plesen se je širila po vsej Evropi, le da je bil učinek drugje manj dramatičen, ker je bil pridelek raznovrstnejši. O dejavnikih, ki so privedli do takšnega položaja, zgodovinarji še kar razpravljajo. Pred katastrofo so Britanci izkoriščali Irce tako, da si kar težko predstavljamo. V 17. in 18. stoletju, na primer, so veljali zakoni, ki so irskim katolikom prepovedovali najemati zemljo, voliti, sodelovati v politiki in celo živeti blizu mest. Prav tako se niso smeli izobraževati. Čeprav so zakon reformirali konec 18. stoletja, so bile posledice še vedno vidne. Večina katolikov je živela v revščini, ocenjujejo pa, da je tej veroizpovedi takrat pripadalo 80 odstotkov Ircev. Poleg tega so za lastnike zemlje denar pobirali posredniki. Tako so bili kmetovalci izpostavljeni izkoriščanju, medtem ko si je gospoda oprala roke. Zemljo so imele v lasti predvsem angleško-irske družine, ki so večinoma tudi živele v Angliji. Denar, ki so ga pobirali od obubožanih, so tako pošiljali v Anglijo. Šele leta 1843 je britanska vlada obravnavala vprašanje lastništva zemlje. Seveda so poskrbeli, da so v posebni komisiji sedeli samo predstavniki veleposestnikov.
Danes tudi vemo, da je plesen izvirala iz Mehike. Od tam se je razširila po Severni Ameriki in nato v Evropo. Na Irsko je najbrž prišla s pošiljko iz vzhodnega dela Združenih držav Amerike, kjer je plesen takrat uničila večino krompirjevega pridelka. Irska je bila dobro povezana s pristaniščem v Baltimoru, Philadelphii in New Yorku. Povsem mogoče je, da je bila plesen v hrani, ki je bila namenjena mornarjem ali potnikom. Kakor koli že, ko je bila plesen na Irskem, se je razširila s silovito naglico.
Dandanes si je tudi nemogoče pojasniti, kaj je razmišljal Charles Trevelyan, ki je bil prepričan o tako imenovanem lasissez-faire, torej, naj se oblasti ne vmešavajo, saj bo "trg" razmere rešil sam. Prepričan je bil, da je "Bog poslal trpljenje, da Irce nauči lekcije". Angažirali so mlade moške v nekakšno obliko javnih del, toda ti so kopali jarke, kar ni prav nič pomagalo k umiritvi razmer. Ko so Britanci ugotovili, da se razmere ne izboljšujejo, so sicer spremenili pristop, toda stroške človekoljubne pomoči so prevalili na lokalne lastnike zemljišč, ti pa so poskušali storiti vse, da bi plačevali čim manj. Poleg tega podatki kažejo, da je Irska izvažala hrano tudi med lakoto. Med letoma 1782 in 1783, ko je Irska prav tako doživljala lakoto, so pristanišča zaprli in lokalne cene hrane so takoj upadle. Tokrat izvoza niso omejili.
Zgodovinarka Christine Kinealy se je dokopala do podatkov, da je v času, ko je umrlo 400.000 Ircev, Irk in njihovih otrok, iz Irske v Bristol, Glasgow, Liverpool in London odplulo 4000 ladij, napolnjenih s hrano.
Človeška norost in pohlep v sodelovanju z mogočno naravo je morilska zmes. Velika irska lakota je takšen primer.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 6).
Prijazen pozdrav
nedelja, 12. avgust 2018
Ko v Afriki ne bo več mogoče živeti
Zoran Kus z Ministrstva za okolje in prostor o podnebnih spremembah.
Mag. Zoran Kus z Ministrstva za okolje in prostor, geograf in sociolog, deluje na tem področju že desetletja. Zadnja štiri leta je predstavnik Slovenije pri pogajalskem procesu za pripravo in izvajanje pariškega podnebnega sporazuma.
V zadnji ledeni dobi, ki se je končala pred okrog 10.000 leti in je trajala dobrih 100.000 let, je bila svetovna povprečna temperatura za samo okrog 6 stopinj Celzija nižja kot danes. In to je bilo dovolj, da je bil velik planeta, Evropa in tudi Slovenija, pod večnim debelim ledom in snegom. "Če na področju podnebnih sprememb in nanje vezanih problemov ne bomo vse države na svetu sprejele ustreznih ukrepov, da bi zadržali naraščanje svetovne temperature, se lahko zgodi, da bo ta do konca tega stoletja narasla tudi za do 6 stopinj!
Pariški podnebni sporazum zahteva, da z ukrepi ustavimo naraščanje povprečne svetovne temperature do največ 2 stopinji Celzija, kar je v meji, ki jo lahko še obvladamo. Če teh ukrepov ne bomo izvedli, se lahko povprečna svetovna temperatura do konca tega stoletja dvigne za 4 ali 5 stopinj, kar je preveč. Ta dvig bi namreč pomenil, da bi izumrlo tudi do 80 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst! Zaradi vročine na primer v Afriki ljudje ne bi mogli več živeti, tudi v Sredozemlju bi bila voda zelo velika dragocenost. Sledile bi velike podnebne migracije več deset milijonov ljudi."
Zaskrbljeno nadaljuje, da se z vsako povečano desetinko stopinje Celzija močno spreminjajo tako imenovani ekstremni vremenski vzorci. Prihaja do pojavov, kot so močni viharji, vročinski valovi, pogoste poplave, dolgotrajna suša, zmrzal, zamenjava letnih časov, izredno hitre spremembe temperature v nekaj dneh... Kar so bile prej stoletne vode, so zdaj ponekod že nekajletne ali celo letne.
Nafta in premog sta nastajala pod zemljo dolge stotine milijonov let in v tem času se je ogljikov dioksid (CO2) akumuliral pod zemljo. "Nato smo v samo 100 letih skoraj ves premog in nafto porabili in s tem akumulirani CO2 izpustili v ozračje. V zraku ga je sicer malo, toda že samo dodaten odstotek CO2 močno poruši razmerje plinov v ozračju. Ogljikov dioksid namreč deluje v ozračju kot filter na topli gredi. Topel zrak prihaja od sonca na površje zemlje, toda povečan sloj CO2 ne dovoli, da bi se presežek sončne toplote odbil nazaj v vesolje. Zato CO2 tudi imenujemo toplogredni plin, saj ima enak učinek kot steklena streha na topli gredi za zelenjavo. Na tak način se Zemlja prekomerno segreva in povzroča navedene težave."
Po eni strani se lahko temu pojavu zahvalimo za svoj obstoj življenja na Zemlji, saj bi bila sicer temperatura na Zemlji precej nižja, po drugi strani pa z dodajanjem toplogrednih plinov v ozračje povečujemo vpliv tople grede.
Zoran Kus:
"Lahko se ponovno zgodi tako kot letos, da bo z Arktike ali iz Sibirije "pobegnil" ledeni mraz in povzročil tudi do -30 stopinj Celzija, ali pa bomo poleti priča vdoru vročega zraka iz Afrike tudi z več kot +40 stopinjami Celzija."
Skrb za zdravo okolje
Povejmo okolici, da nas bo posnemala:
- prihodnje leto bomo na streho svoje hiše namestili solarne celice,
- naš naslednji avto bo električni,
- v službo in po nakupih hodimo s kolesom ali peš,
- v naši družini smo občutno zmanjšali porabo mesa in povečali porabo zdravih lokalno pridelanih zelenjave in sadja,
- pridno ločujemo odpadke in ne uporabljamo nerazgradljive plastične embalaže,
- zapremo pipo, ko si ščetkamo zobe, in tudi drugače varčujemo z vodo,
- z otroki se veliko pogovarjamo o zdravju in okolju.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Pogovor).
Prijazen pozdrav
Mag. Zoran Kus z Ministrstva za okolje in prostor, geograf in sociolog, deluje na tem področju že desetletja. Zadnja štiri leta je predstavnik Slovenije pri pogajalskem procesu za pripravo in izvajanje pariškega podnebnega sporazuma.
V zadnji ledeni dobi, ki se je končala pred okrog 10.000 leti in je trajala dobrih 100.000 let, je bila svetovna povprečna temperatura za samo okrog 6 stopinj Celzija nižja kot danes. In to je bilo dovolj, da je bil velik planeta, Evropa in tudi Slovenija, pod večnim debelim ledom in snegom. "Če na področju podnebnih sprememb in nanje vezanih problemov ne bomo vse države na svetu sprejele ustreznih ukrepov, da bi zadržali naraščanje svetovne temperature, se lahko zgodi, da bo ta do konca tega stoletja narasla tudi za do 6 stopinj!
Pariški podnebni sporazum zahteva, da z ukrepi ustavimo naraščanje povprečne svetovne temperature do največ 2 stopinji Celzija, kar je v meji, ki jo lahko še obvladamo. Če teh ukrepov ne bomo izvedli, se lahko povprečna svetovna temperatura do konca tega stoletja dvigne za 4 ali 5 stopinj, kar je preveč. Ta dvig bi namreč pomenil, da bi izumrlo tudi do 80 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst! Zaradi vročine na primer v Afriki ljudje ne bi mogli več živeti, tudi v Sredozemlju bi bila voda zelo velika dragocenost. Sledile bi velike podnebne migracije več deset milijonov ljudi."
Zaskrbljeno nadaljuje, da se z vsako povečano desetinko stopinje Celzija močno spreminjajo tako imenovani ekstremni vremenski vzorci. Prihaja do pojavov, kot so močni viharji, vročinski valovi, pogoste poplave, dolgotrajna suša, zmrzal, zamenjava letnih časov, izredno hitre spremembe temperature v nekaj dneh... Kar so bile prej stoletne vode, so zdaj ponekod že nekajletne ali celo letne.
Nafta in premog sta nastajala pod zemljo dolge stotine milijonov let in v tem času se je ogljikov dioksid (CO2) akumuliral pod zemljo. "Nato smo v samo 100 letih skoraj ves premog in nafto porabili in s tem akumulirani CO2 izpustili v ozračje. V zraku ga je sicer malo, toda že samo dodaten odstotek CO2 močno poruši razmerje plinov v ozračju. Ogljikov dioksid namreč deluje v ozračju kot filter na topli gredi. Topel zrak prihaja od sonca na površje zemlje, toda povečan sloj CO2 ne dovoli, da bi se presežek sončne toplote odbil nazaj v vesolje. Zato CO2 tudi imenujemo toplogredni plin, saj ima enak učinek kot steklena streha na topli gredi za zelenjavo. Na tak način se Zemlja prekomerno segreva in povzroča navedene težave."
Po eni strani se lahko temu pojavu zahvalimo za svoj obstoj življenja na Zemlji, saj bi bila sicer temperatura na Zemlji precej nižja, po drugi strani pa z dodajanjem toplogrednih plinov v ozračje povečujemo vpliv tople grede.
Zoran Kus:
"Lahko se ponovno zgodi tako kot letos, da bo z Arktike ali iz Sibirije "pobegnil" ledeni mraz in povzročil tudi do -30 stopinj Celzija, ali pa bomo poleti priča vdoru vročega zraka iz Afrike tudi z več kot +40 stopinjami Celzija."
Skrb za zdravo okolje
Povejmo okolici, da nas bo posnemala:
- prihodnje leto bomo na streho svoje hiše namestili solarne celice,
- naš naslednji avto bo električni,
- v službo in po nakupih hodimo s kolesom ali peš,
- v naši družini smo občutno zmanjšali porabo mesa in povečali porabo zdravih lokalno pridelanih zelenjave in sadja,
- pridno ločujemo odpadke in ne uporabljamo nerazgradljive plastične embalaže,
- zapremo pipo, ko si ščetkamo zobe, in tudi drugače varčujemo z vodo,
- z otroki se veliko pogovarjamo o zdravju in okolju.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Pogovor).
Prijazen pozdrav
sobota, 11. avgust 2018
V Ljubljani pekel, morje pa vse bolj tropsko
Tudi pri nas že dobro čutimo posledice podnebnih sprememb - od Obale do Prekmurja.
Napovedi, ki so stare komaj nekaj let, se uresničujejo - Poiskali smo konkretne primere, ki spreminjajo okolje in življenje - Poletje lahko postane mešanica močnega sonca in vsakodnevnih neviht, spet drugič pa neznosne vročine - Kaj vse lahko pričakujemo do leta 2050.
Vremenske preglavice postajajo pravilo. "Dogajanje v Evropi je pričakovano - podnebje se segreva, poletja so čedalje bolj vroča," je za Slovensko tiskovno agencijo pred kratkim dejala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete. Dodala je, da čeprav je poletje pri nas v nasprotju s severom in jugom Evrope bolj mokro od običajnega, so temperature vendarle junija in julija vsaj za stopinjo previsoke. Tako je povsem poražena predstava, da so podnebne spremembe vidne predvsem na Arktiki in Antarktiki, če želite, ali morebiti na gorskih ledenikih. Tisto, kar se je torej še pred nekaj leti zdelo kot zlovešča napoved, se uresničuje. Nemara malo prej, kot bi pričakovali. Tako posledice čutimo že marsikje po Sloveniji. Odpravili smo se po sledi teh primerov in jih našli kar nekaj. In še eno svarilo: podnebnih sprememb, ki jih v srednji Evropi ljudje občutijo večinoma poleti, ni mogoče več ustaviti.
Ko so pred leti predvsem v tujem tisku pisali, da se bo v Alpah meja sneženja pomikala vse više in više, kar utegne prizadeti predvsem nižje ležeča smučišča, se je zdela napoved precej oddaljena. Petnajst let po tem so napovedi resničnost. Tudi razmišljanje, da se bodo podnebne spremembe pojavljale predvsem kot nihanje med skrajnostmi, so se zdele bolj fantazija. Pa je samo nekaj let po tem natančno tako, kot so napovedovali. Zdaj podnebne spremembe bolj ali manj čutimo po vseh koncih države - ponekod bolj, drugod manj. Morje, mesta, ledeniki, kmetijstvo, poplave, nevihte, toče... A pojimo lepo po vrsti.
Tropikalizacija morja
Biologi Morske biološke postaje v Piranu so večkrat opozarjali na opažene spremembe. Zaradi višjih temperatur oziroma segrevanja površinskih slojev morja opazujejo proces, ki ga imenujejo tropikalizacija. "Čeprav je med ugotovljenimi prišleki le malo primerov invazivnih vrst, te posebej raziskujemo, da bi ugotovili morebiten vpliv na bioto in okolje," so pojasnili v Piranu.
Na videz je morski problem razmeroma enostaven (in navidezno manj škodljiv). Toda v globinah se pojavljajo tudi precej bolj problematični pojavi, kot je bledenje sredozemske kamene korale in drugih vrst koralnjakov. S podnebnimi spremembami je verjetno povezano tudi izginotje nekaterih alg, na primer bračiča. Pa tudi krčenje obsega vegetacijskega pokrova nekaterih drugih vrst alg, ugotavljajo strokovnjaki.
Lovrenc Lipej z morske postaje, ki o teh pojavih med drugim poučuje študente, je ob tem poudaril, da je omenjeno bledenje koral reverzibilno, se pravi, da se lahko ob ugodnih okoliščinah proces obrne, ni pa mogoče nikoli popraviti umiranja koral. Žal tudi to opažajo v našem morju. Posebno poglavje so še nekatere toploljubne vrste, ki lahko povzročajo težave v ribištvu.
Ledeniki in gore
Triglavskemu ledeniku so ob zadnji meritvi izmerili tretji najmanjši obseg doslej. Izmerili so velikost vsega 0,7 hektarja, pred stotimi leti je po podatkih pokrival več kot 50 hektarjev. Enako velja za debelino. Pa drugi ledenik? Pod Skuto so izmerili še enkrat večjo površino od Triglavskega ledenika, kar se je v preteklosti že nekajkrat zgodilo, a bolj redko. Pa vendar niti to še zdaleč ni ledeniška površina, o kateri so poročali planinci pred nekaj deset oziroma nekaj sto leti.
Branko Gregorčič z agencije za okolje je, ko smo ga povprašali po podatkih o prizadetosti Slovenije zaradi podnebnih sprememb, takoj posvaril, da se Alpe in ta del Slovenije pogrevajo hitreje od svetovnega povprečja. Posledice so vidne pri snežni odeji - njeni višini, debelini in hitrosti topljenja. Pogled na Kamniško hribovje je v zadnjih letih pogosto žalosten, ko ga že ob prvih toplejših sončnih dneh, gledajoč od daleč, pokrivajo samo krpe snega, ko pa je še pred nekaj leti sneg držal, kot bi bil antarktični led.
Ljubljanska kotlina
Da podnebne spremembe niso nekaj, kar se dogaja samo nekomu drugemu, lahko občutijo v večjih mestih, kot je Ljubljana. Ne zgolj v smislu, da je opazno zmanjševanje višine novega snega na vseh postajah, razen v Postojni, kar je posledica zmanjševanja količine padavin in naraščanja temperature pozimi, ampak tudi v pogostosti vročinskih valov.
Že pred leti so ob analiziranju trendov glede Ljubljane klimatologi agencije za okolje zapisali: "Povprečna letna temperatura se je za časa meritev od leta 1866 na merilnem mestu za Bežigradom v Ljubljani zvišala za dve do tri Celzijeve stopinje. Eden izmed razlogov za naraščanje temperature je širitev mesta in posledično mestnega toplotnega otoka. Glede na podoben porast temperature na merilnih mestih zunaj Ljubljane lahko rečemo, da ogrevanje zadnjih 30 let ni le posledica širjenja mesta, ampak zlasti odsev globalnih podnebnih sprememb."
Posebno poglavje so vročinski valovi, torej peklenski čas, ko je najmanj pet zaporednih dni najvišja zunanja dnevna temperatura več kot 29,5 Celzijeve stopinje. Število vročih dni se je v zadnjih petdesetih letih v Ljubljani krepko povečalo. Do leta 2000 je bilo navadno manjše od deset, zdaj je trideset in več. Vročinski valovi med drugim s seboj prinašajo zdravstvene težave, kar posebno velja za ranljive skupine - starejše, najmlajše in ljudi z nekaterimi kroničnimi obolenji. V Ljubljani tako ni nič nenavadnega, da so ob najbolj vročem soncu ulice ob koncih tedna povsem prazne, pogosta so tudi zdravstvena in meteorološka opozorila.
Prekmurje, suše in poplave
Darko Ogrin z ljubljanske filozofske fakultete je že pred časom objavil znanstveni prispevek, v katerem je pod drobnogled vzel trende v Prekmurju. Takole je med drugim ugotovil: "V splošnem postaja podnebje Prekmurja čedalje toplejše in bolj sušno (v jeseni pa toplejše in bolj vlažno), kar utegne ob nadaljevanju povečati sušno ogroženost in povzročiti večje težave pri oskrbi z vodo."
Napovedovanje padavin je sicer, kot poudarjajo klimatologi, nehvaležno in manj zanesljivo. Zaradi geografskih značilnosti posebej v Sloveniji. Toda podatki na splošno po državi kažejo, da je v nekaterih obdobjih manj padavin, v drugih več. Več predvsem jeseni. Slovenija že tako sodi med najbolj nevihtna območja v Evropi - in to naj bi ostala tudi v prihodnje.
Višja koncentracija padavin v krajših časovnih obdobjih pa vselej prinaša možnost poplavljanja. Tudi zato je poplavna varnost v zadnjem času postala tako pomembna dnevna tema. Podatki tudi kažejo na porast visokih voda v zadnjih dveh desetletjih.
Prizadeti gozdovi
Niso samo ljudje tisti, ki občutijo te spremembe. Po nekaterih napovedih bi se lahko zaradi podnebnih sprememb do leta 2070 vegetacijski tip slovenskih gozdov temeljito spremenil. Zmanjšal naj bi se delež bukovih gozdov, razširile naj bi se predvsem vrste, ki bolje prenašajo sušna obdobja. Zmanjšal naj bi se delež rastišč naravnih smrekovih in jelovih gozdov. Smreka naj bi se tako umikala z njej po novem neprimernih rastišč. Dinarska jelova bukovja lahko v celoti izginejo.
Poleg tega so za gozdove posebno nevarna vroča sušna obdobja v tako imenovanem vegetacijskem obdobju, saj oslabijo drevesa in ta so bolj občutljiva za napade žuželk. Višje temperature pa ugodno vplivajo na razvoj žuželk, še ugotavljajo slovenski strokovnjaki.
Boljše tehnike, težavnejše napovedi
Napovedovanje vremena je torej, kot radi rečejo meteorologi, po eni strani postalo enostavnejše, saj so na voljo vse boljši modeli, po drugi strani se spreminjajo ustaljeni vzorci, zato tudi vremenoslovce dogajanje včasih preseneti. čeprav ga lahko racionalno povsem strokovno pojasnijo. Vsi pa se bržkone strinjajo, da vseh odgovorov ni mogoče najti ob gledanju oblakov.
Še druge zelo zanimive izsledke o vplivu podnebnih sprememb na Slovenijo lahko pokažejo biologi. Ti med drugim ugotavljajo, da se bo spremenila biotska pestrost. Nekatere vrste izginjajo, druge se pojavljajo. Razvijajo nove metode spremljanja stanja hroščev in ptic, s čimer bodo znanstveniki dobili zanesljivejše podatke o vplivu podnebnih sprememb. Te namreč povzročajo tudi širitev tujerodnih vrst.
Pri nacionalnem inštitutu za biologijo ob tem še povedo, da vse znanje o klimatskih spremembah in njihovem vplivu na upadanje raznolikosti bolj malo pomaga, če izsledkov ljudje ne bomo vzeli dovolj resno in spremenili življenjskega sloga.
Klimatologi, ki se natančneje ukvarjajo s temperaturami, padavinami in vsem, kar je povezano s podnebnimi spremembami, pa gledajo daleč v prihodnost. Vlada zadnja leta vsake toliko naroči strokovno študijo oziroma mnenje o tem ali onem vprašanju o spremembah. Eden najzanimivejših v zadnjem času je poročilo agencije za okolje z naslovom Podnebne spremembe v Sloveniji - podnebne podlage za pripravo ocene tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe prinašajo za Slovenijo. V njem so strokovnjaki poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj vse nas še čaka do leta 2050. Tako med drugim navajajo, da se bo po najverjetnejšem scenariju vsa Slovenija še naprej ogrevala. Do sredine stoletja se bo povprečna temperatura zvišala do 2,5 Celzijeve stopinje po vsej državi. Najmanj se bo ogrelo spomladi, v ostalih letnih časih pa bolj. Za padavine podnebni scenariji kažejo precej večjo negotovost kot za temperaturo. Letna količina padavin bi tako najbrž ostala bolj ali manj nespremenjena. Pozimi je verjetnejše povečanje količine padavin, poleti vsaj za južno polovico države zelo verjetno zmanjšanje.
Poleg tega pa še: ob višji temperaturi zraka se napoveduje huda vročina poleti, večja naj bi bila spremenljivost temperature in padavin poleti, napovedujejo več močnih padavinskih dogodkov in na splošno več vlage v ozračju, pogostejše stoletne poplave, zelo verjetno je precejšnje povečanje pogostosti poletnih suš in verjetno povečanje števila dni z ugodnimi razmerami za nastanek poletnih neurij.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Naše okolje).
Prijazen pozdrav
Napovedi, ki so stare komaj nekaj let, se uresničujejo - Poiskali smo konkretne primere, ki spreminjajo okolje in življenje - Poletje lahko postane mešanica močnega sonca in vsakodnevnih neviht, spet drugič pa neznosne vročine - Kaj vse lahko pričakujemo do leta 2050.
Vremenske preglavice postajajo pravilo. "Dogajanje v Evropi je pričakovano - podnebje se segreva, poletja so čedalje bolj vroča," je za Slovensko tiskovno agencijo pred kratkim dejala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete. Dodala je, da čeprav je poletje pri nas v nasprotju s severom in jugom Evrope bolj mokro od običajnega, so temperature vendarle junija in julija vsaj za stopinjo previsoke. Tako je povsem poražena predstava, da so podnebne spremembe vidne predvsem na Arktiki in Antarktiki, če želite, ali morebiti na gorskih ledenikih. Tisto, kar se je torej še pred nekaj leti zdelo kot zlovešča napoved, se uresničuje. Nemara malo prej, kot bi pričakovali. Tako posledice čutimo že marsikje po Sloveniji. Odpravili smo se po sledi teh primerov in jih našli kar nekaj. In še eno svarilo: podnebnih sprememb, ki jih v srednji Evropi ljudje občutijo večinoma poleti, ni mogoče več ustaviti.
Ko so pred leti predvsem v tujem tisku pisali, da se bo v Alpah meja sneženja pomikala vse više in više, kar utegne prizadeti predvsem nižje ležeča smučišča, se je zdela napoved precej oddaljena. Petnajst let po tem so napovedi resničnost. Tudi razmišljanje, da se bodo podnebne spremembe pojavljale predvsem kot nihanje med skrajnostmi, so se zdele bolj fantazija. Pa je samo nekaj let po tem natančno tako, kot so napovedovali. Zdaj podnebne spremembe bolj ali manj čutimo po vseh koncih države - ponekod bolj, drugod manj. Morje, mesta, ledeniki, kmetijstvo, poplave, nevihte, toče... A pojimo lepo po vrsti.
Tropikalizacija morja
Biologi Morske biološke postaje v Piranu so večkrat opozarjali na opažene spremembe. Zaradi višjih temperatur oziroma segrevanja površinskih slojev morja opazujejo proces, ki ga imenujejo tropikalizacija. "Čeprav je med ugotovljenimi prišleki le malo primerov invazivnih vrst, te posebej raziskujemo, da bi ugotovili morebiten vpliv na bioto in okolje," so pojasnili v Piranu.
Na videz je morski problem razmeroma enostaven (in navidezno manj škodljiv). Toda v globinah se pojavljajo tudi precej bolj problematični pojavi, kot je bledenje sredozemske kamene korale in drugih vrst koralnjakov. S podnebnimi spremembami je verjetno povezano tudi izginotje nekaterih alg, na primer bračiča. Pa tudi krčenje obsega vegetacijskega pokrova nekaterih drugih vrst alg, ugotavljajo strokovnjaki.
Lovrenc Lipej z morske postaje, ki o teh pojavih med drugim poučuje študente, je ob tem poudaril, da je omenjeno bledenje koral reverzibilno, se pravi, da se lahko ob ugodnih okoliščinah proces obrne, ni pa mogoče nikoli popraviti umiranja koral. Žal tudi to opažajo v našem morju. Posebno poglavje so še nekatere toploljubne vrste, ki lahko povzročajo težave v ribištvu.
Ledeniki in gore
Triglavskemu ledeniku so ob zadnji meritvi izmerili tretji najmanjši obseg doslej. Izmerili so velikost vsega 0,7 hektarja, pred stotimi leti je po podatkih pokrival več kot 50 hektarjev. Enako velja za debelino. Pa drugi ledenik? Pod Skuto so izmerili še enkrat večjo površino od Triglavskega ledenika, kar se je v preteklosti že nekajkrat zgodilo, a bolj redko. Pa vendar niti to še zdaleč ni ledeniška površina, o kateri so poročali planinci pred nekaj deset oziroma nekaj sto leti.
Branko Gregorčič z agencije za okolje je, ko smo ga povprašali po podatkih o prizadetosti Slovenije zaradi podnebnih sprememb, takoj posvaril, da se Alpe in ta del Slovenije pogrevajo hitreje od svetovnega povprečja. Posledice so vidne pri snežni odeji - njeni višini, debelini in hitrosti topljenja. Pogled na Kamniško hribovje je v zadnjih letih pogosto žalosten, ko ga že ob prvih toplejših sončnih dneh, gledajoč od daleč, pokrivajo samo krpe snega, ko pa je še pred nekaj leti sneg držal, kot bi bil antarktični led.
Ljubljanska kotlina
Da podnebne spremembe niso nekaj, kar se dogaja samo nekomu drugemu, lahko občutijo v večjih mestih, kot je Ljubljana. Ne zgolj v smislu, da je opazno zmanjševanje višine novega snega na vseh postajah, razen v Postojni, kar je posledica zmanjševanja količine padavin in naraščanja temperature pozimi, ampak tudi v pogostosti vročinskih valov.
Že pred leti so ob analiziranju trendov glede Ljubljane klimatologi agencije za okolje zapisali: "Povprečna letna temperatura se je za časa meritev od leta 1866 na merilnem mestu za Bežigradom v Ljubljani zvišala za dve do tri Celzijeve stopinje. Eden izmed razlogov za naraščanje temperature je širitev mesta in posledično mestnega toplotnega otoka. Glede na podoben porast temperature na merilnih mestih zunaj Ljubljane lahko rečemo, da ogrevanje zadnjih 30 let ni le posledica širjenja mesta, ampak zlasti odsev globalnih podnebnih sprememb."
Posebno poglavje so vročinski valovi, torej peklenski čas, ko je najmanj pet zaporednih dni najvišja zunanja dnevna temperatura več kot 29,5 Celzijeve stopinje. Število vročih dni se je v zadnjih petdesetih letih v Ljubljani krepko povečalo. Do leta 2000 je bilo navadno manjše od deset, zdaj je trideset in več. Vročinski valovi med drugim s seboj prinašajo zdravstvene težave, kar posebno velja za ranljive skupine - starejše, najmlajše in ljudi z nekaterimi kroničnimi obolenji. V Ljubljani tako ni nič nenavadnega, da so ob najbolj vročem soncu ulice ob koncih tedna povsem prazne, pogosta so tudi zdravstvena in meteorološka opozorila.
Prekmurje, suše in poplave
Darko Ogrin z ljubljanske filozofske fakultete je že pred časom objavil znanstveni prispevek, v katerem je pod drobnogled vzel trende v Prekmurju. Takole je med drugim ugotovil: "V splošnem postaja podnebje Prekmurja čedalje toplejše in bolj sušno (v jeseni pa toplejše in bolj vlažno), kar utegne ob nadaljevanju povečati sušno ogroženost in povzročiti večje težave pri oskrbi z vodo."
Napovedovanje padavin je sicer, kot poudarjajo klimatologi, nehvaležno in manj zanesljivo. Zaradi geografskih značilnosti posebej v Sloveniji. Toda podatki na splošno po državi kažejo, da je v nekaterih obdobjih manj padavin, v drugih več. Več predvsem jeseni. Slovenija že tako sodi med najbolj nevihtna območja v Evropi - in to naj bi ostala tudi v prihodnje.
Višja koncentracija padavin v krajših časovnih obdobjih pa vselej prinaša možnost poplavljanja. Tudi zato je poplavna varnost v zadnjem času postala tako pomembna dnevna tema. Podatki tudi kažejo na porast visokih voda v zadnjih dveh desetletjih.
Prizadeti gozdovi
Niso samo ljudje tisti, ki občutijo te spremembe. Po nekaterih napovedih bi se lahko zaradi podnebnih sprememb do leta 2070 vegetacijski tip slovenskih gozdov temeljito spremenil. Zmanjšal naj bi se delež bukovih gozdov, razširile naj bi se predvsem vrste, ki bolje prenašajo sušna obdobja. Zmanjšal naj bi se delež rastišč naravnih smrekovih in jelovih gozdov. Smreka naj bi se tako umikala z njej po novem neprimernih rastišč. Dinarska jelova bukovja lahko v celoti izginejo.
Poleg tega so za gozdove posebno nevarna vroča sušna obdobja v tako imenovanem vegetacijskem obdobju, saj oslabijo drevesa in ta so bolj občutljiva za napade žuželk. Višje temperature pa ugodno vplivajo na razvoj žuželk, še ugotavljajo slovenski strokovnjaki.
Boljše tehnike, težavnejše napovedi
Napovedovanje vremena je torej, kot radi rečejo meteorologi, po eni strani postalo enostavnejše, saj so na voljo vse boljši modeli, po drugi strani se spreminjajo ustaljeni vzorci, zato tudi vremenoslovce dogajanje včasih preseneti. čeprav ga lahko racionalno povsem strokovno pojasnijo. Vsi pa se bržkone strinjajo, da vseh odgovorov ni mogoče najti ob gledanju oblakov.
Še druge zelo zanimive izsledke o vplivu podnebnih sprememb na Slovenijo lahko pokažejo biologi. Ti med drugim ugotavljajo, da se bo spremenila biotska pestrost. Nekatere vrste izginjajo, druge se pojavljajo. Razvijajo nove metode spremljanja stanja hroščev in ptic, s čimer bodo znanstveniki dobili zanesljivejše podatke o vplivu podnebnih sprememb. Te namreč povzročajo tudi širitev tujerodnih vrst.
Pri nacionalnem inštitutu za biologijo ob tem še povedo, da vse znanje o klimatskih spremembah in njihovem vplivu na upadanje raznolikosti bolj malo pomaga, če izsledkov ljudje ne bomo vzeli dovolj resno in spremenili življenjskega sloga.
Klimatologi, ki se natančneje ukvarjajo s temperaturami, padavinami in vsem, kar je povezano s podnebnimi spremembami, pa gledajo daleč v prihodnost. Vlada zadnja leta vsake toliko naroči strokovno študijo oziroma mnenje o tem ali onem vprašanju o spremembah. Eden najzanimivejših v zadnjem času je poročilo agencije za okolje z naslovom Podnebne spremembe v Sloveniji - podnebne podlage za pripravo ocene tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe prinašajo za Slovenijo. V njem so strokovnjaki poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj vse nas še čaka do leta 2050. Tako med drugim navajajo, da se bo po najverjetnejšem scenariju vsa Slovenija še naprej ogrevala. Do sredine stoletja se bo povprečna temperatura zvišala do 2,5 Celzijeve stopinje po vsej državi. Najmanj se bo ogrelo spomladi, v ostalih letnih časih pa bolj. Za padavine podnebni scenariji kažejo precej večjo negotovost kot za temperaturo. Letna količina padavin bi tako najbrž ostala bolj ali manj nespremenjena. Pozimi je verjetnejše povečanje količine padavin, poleti vsaj za južno polovico države zelo verjetno zmanjšanje.
Poleg tega pa še: ob višji temperaturi zraka se napoveduje huda vročina poleti, večja naj bi bila spremenljivost temperature in padavin poleti, napovedujejo več močnih padavinskih dogodkov in na splošno več vlage v ozračju, pogostejše stoletne poplave, zelo verjetno je precejšnje povečanje pogostosti poletnih suš in verjetno povečanje števila dni z ugodnimi razmerami za nastanek poletnih neurij.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Naše okolje).
Prijazen pozdrav
Kuhan dež
O zadnjem toplotnem valu in tudi vročini po vsej Evropi smo že pisali, so pa minuli teden pred vročino najbolj trepetali na Portugalskem, kjer so pričakovali celo, da bo padel dosedanji evropski toplotni rekord, ki so ga izmerili 10. oktobra 1977 v Atenah (48 °C). Temperature so se ustavile stopinjo pred portugalskim in tudi španskim rekordom, ki znašata 47,4 °C (Amareleja, Portugalska, 1. avgust 2003) in 47,3 °C (Montoro, Španija, 13. julija 2017). Najvišja izmerjena temperatura na Portugalskem v minulih dneh je tako bila 46,8 °C v Alvegi v srednjem delu Portugalske.
Podobno vroče je tudi v zloglasni Dolini smrti v Ameriki, kjer se je temperatura konec julija povzpela do 52,8 °C. Tako visoka temperatura je sicer redka, še bolj nenavaden pojav pa so doživeli na jugu Kalifornije, v bližini meje z Mehiko v mestu Imperial. Tam je, če se malo pošalimo, padal kuhan dež.
V mestu Imperial je bila 24. julija temperatura 49,4 °C, popoldne pa se je pooblačilo in je pri temperaturi 48,3 °C začel padati dež, kar je svetovni rekord najvišje temperature, izmerjene med deževanjem. Dež je padal štiri ure, večina padavin pa je praktično takoj izparela. Vlažnost zraka med deževanjem je znašala neverjetnih 11-15 odstotkov. Dosedanji rekord najtoplejšega deževanja je bil dosežen v Needlesu v Kaliforniji, dež je padal pri temperaturi 46,1 °C, vlažnost zraka pa je bila le 11 odstotkov, kar naj bi bila najnižja vlažnost, kadar koli izmerjena med padanjem dežja. Dež pri tako visoki temperaturi je izjemno redek pojav.
V Sloveniji temperaturni rekordi v tem vročinskem valu še niso padali, vročinski val pa se bo po napovedih meteorologov nadaljeval. To bo prineslo tudi vse večjo toplotno obremenitev. Težave bolnikov se ob visoki vročini pojavijo po nekaj dneh, temeljni problem pa predstavljajo tudi vse bolj pregreti objekti, ki jih ni mogoče shladiti niti v nočnem času.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Podobno vroče je tudi v zloglasni Dolini smrti v Ameriki, kjer se je temperatura konec julija povzpela do 52,8 °C. Tako visoka temperatura je sicer redka, še bolj nenavaden pojav pa so doživeli na jugu Kalifornije, v bližini meje z Mehiko v mestu Imperial. Tam je, če se malo pošalimo, padal kuhan dež.
V mestu Imperial je bila 24. julija temperatura 49,4 °C, popoldne pa se je pooblačilo in je pri temperaturi 48,3 °C začel padati dež, kar je svetovni rekord najvišje temperature, izmerjene med deževanjem. Dež je padal štiri ure, večina padavin pa je praktično takoj izparela. Vlažnost zraka med deževanjem je znašala neverjetnih 11-15 odstotkov. Dosedanji rekord najtoplejšega deževanja je bil dosežen v Needlesu v Kaliforniji, dež je padal pri temperaturi 46,1 °C, vlažnost zraka pa je bila le 11 odstotkov, kar naj bi bila najnižja vlažnost, kadar koli izmerjena med padanjem dežja. Dež pri tako visoki temperaturi je izjemno redek pojav.
V Sloveniji temperaturni rekordi v tem vročinskem valu še niso padali, vročinski val pa se bo po napovedih meteorologov nadaljeval. To bo prineslo tudi vse večjo toplotno obremenitev. Težave bolnikov se ob visoki vročini pojavijo po nekaj dneh, temeljni problem pa predstavljajo tudi vse bolj pregreti objekti, ki jih ni mogoče shladiti niti v nočnem času.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav