Medtem ko se vsa Evropa srečuje z vročinskimi valovi in je na Japonskem rekordno vroče, je bilo pri nas skoraj aprilsko vreme s stalnimi nevihtami. Zdaj pa prvi vročinski val prihaja tudi k nam.
Konec meseca so bili postavljeni številni novi absolutni vročinski rekordi po vsej Evropi. Na Norveškem se je na primer v Oslu temperatura dvignila do 34,6 °C, na Nizozemskem v Arcenu na 38,2 °C, prav tako je bil v Belgiji postavljen nov absolutni temperaturni rekord: 38,2 °C v Gentu, medtem ko je bilo v Antwerpnu 37,2 °C. Podobno je bilo na Danskem (31,7 °C, dosedanji rekord je bil 31,4 °C iz leta 2012) pa tudi na Švedskem, v Franciji in Luksemburgu, kjer so izmerili kar 38,8 °C, prav tako pa tudi v številnih nemških mestih.
Dober teden pred tem je vročina objela tudi Japonsko in v mestu Kumagaya, 65 kilometrov severozahodno od Tokia, so izmerili temperaturo 41,1 °C, ki je celo najvišja temperatura, ki so jo do zdaj izmerili na Japonskem. Od tam poročajo tudi o številnih žrtvah vročine.
Pri nas se je umaknilo višinsko jedro hladnega zraka, ki je povzročalo nestabilno vreme, in nad naše kraje se je razširilo območje visokega zračnega tlaka, ki je stabiliziralo ozračje. Naši kraji so na obrobju azorskega anticiklona, ki poleti običajno prinese vročino. Za nekaj stopinj toplejša zračna masa nas je dosegla iznad območja Alp.
Vseeno pa meteorologi napovedujejo razmeroma "zmerno" vročino. V večjem delu Slovenije se bo najvišja temperatura povzpela na 30 do 34 °C. Zaradi šibke burje bo najbolj vroče na Goriškem in v Vipavski dolini, kjer se bo lahko segrelo tudi do okoli 36 °C. Zaradi pregrevanja bodo vedno višje tudi jutranje temperature, kar pomeni, da bo ponoči težko ohladiti hiše. Vseeno pa naj ta prvi vročinski val ne bi vztrajal tako dolgo in se nam konec tedna obeta osvežitev.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
petek, 3. avgust 2018
ponedeljek, 30. julij 2018
Pričakovali so konec sveta
Še dobro, da je sloviti ljubljanski potres udaril, ko so ljudje spali.
Sunek je podiral zidove in strope, okoli so letele opeke, številne so ranile in ubile.
"Koj po prvem sunku je zavladala splošna panika. Ljudje so bežali iz hiš na trge, kjer so mislili, da so varni. Zvezda, Križevniški trg, Št. Jakobski trg, Prule, obrežja Ljubljaničino in Gradašičino, Tivoli, trg pred šenpetersko vojašnico, vsi ti in drugi kraji so bili hipoma polni ljudstva. Mnogo je bilo ljudi, ki so pribežali v najprimitivnejših toaletah, kar iz postelj so hiteli ven, da le otmo življenje. Bilo je zelo hladno in nevarnost za zdravje je bila zaradi tega jako velika. Pri tej priliki se je pokazalo pravo človekoljubje; dva vrla meščana, slaščičar g. Kirbisch in krznar g. Krejči, sta koj in ne meneč se za nevarnost odprla svoji prodajalnici; g. Krejči je razposodil ljudem, znanim in neznanim, kar je imel kožuhovine v zalogi, g. Kirbisch pa je ljudi krepčal z likerjem in ni vprašal za plačilo. Čast jima!" Tako je pisalo nekaj dni po velikem potresu leta 1895, ki je prizadel Ljubljano in okolico.
Potresi so eden najizrazitejših opominov, kako nemočen je človek proti naravi. Še danes jih ni mogoče napovedovati, ko se tla zatresejo, človeku ne preostane drugega kot upanje in iskanje varnejšega zavetja. Tako je danes, v 21. stoletju, tako je bilo tistega usodnega dne leta 1895. Takrat je bilo v Ljubljani približno 1300 hiš in nekaj več kot 32.000 prebivalcev. Najvišje stavbe so imele štiri nadstropja. Zima je bila tistega leta nenavadna in trda, kakor menda že dolgo ne. Zdelo se je, da bo zime zdaj zdaj konec, ko je Ljubljančane sedemnajst minut čez enajsto nenadoma prebudil potres.
Najprej je zabučalo
Kot so poročali, je najprej zabučalo, potem se je streslo. Stene in zidovi so pokali, tramovje podstrešij se je lomilo, padala je opeka, podirali so se dimniki, stene so se odpirale. Najmočnejši potresni sunek je trajal trinajst sekund. Takšna kronologija je bila zapisana za tistega 14. aprila. Streslo je ob 23.17. Žrtev sicer številčno ni bilo dramatično veliko. Danes ocenjujejo, da bi najbrž tako sloviti potres lahko potencialno terjal nekaj sto ali celo tisoč življenj. Takrat so časniki o žrtvah govorili bolj posamično.
Sedemindvajsetletni Ivan Plaschek, doma iz Šlezije, je v mesto dopotoval dan prej. Po praznikih bi moral začeti delati v neki tiskarni. Po prvem sunku je iz gostišča zbežal na ulico, tam mu je na glavo padla ostra opeka.
Naddesetnik pri godbi pešpolka št. 27 je sedel ob pivu v Perlesovi gostilni v Slonovi ulici. Tudi on je zdrvel na ulico in tudi nanj je padla opeka in mu prebila lobanjo.
Na Karolinski zemlji št. 7 je komaj dvajsetletna šivilja Franica Škrjanc skupaj s sestro ležala na peči. Potresni sunek je podrl zid, nanjo je padel tram in jo ubil. Sestri ni bilo nič.
Delavec Jakob Klešnik je ležal v obokani sobi. Strop se je udrl in ga pokopal. Ni bilo pomoči.
V Dravljah ob Celovški cesti je potres zrušil hišo znanega gostilničarja Franceta Šušteršiča, poročajo različni viri. Strop ga je pokopal. Umrla je tudi žena, vendar niso vedeli, zakaj, saj je ni nič zadelo. Predvidevajo, da je bila srčna kap zaradi strahu. Za seboj sta pustila devet otrok.
V Vodicah je podrta hiša pokopala tri otroke.
Danes ocenjujejo, da je bilo glede na moč potresa žrtev razmeroma malo. Deloma zato, ker je potresni sunek presenetil ljudi, ko so bili večinoma v posteljah in tako niso bežali na ulice, kjer bi bili v večji nevarnosti. Precej ljudi je bilo tudi ranjenih. Bolnišnice so bile polne. Pavle Kunaver, cenjeni profesor, je bil ob potresu star šest let. Njegov oče je bil nadpaznik v kaznilnici. Še osemdeset let kasneje se je dobro spominjal tega travmatičnega dogodka.
Besede je pred leti opisal novinar Janez Kajzer: "Zidovi so pokali in hreščali, omet odpadal in moji so se kakor pijani zaletavali po stanovanju. Iz sosednje sobe je privihral starejši brat, me pograbil in stisnil v naročje ter planil za drugimi skozi vrata na hodnik... Novemu strašnemu podzemeljskemu gromu je sledil silovit sunek in vrglo naju je po stopnicah. Obenem je na hodniku nenehno zvonil alarmni zvonec, napeljan iz sosednje kaznilnice, in klical paznike na svoja mesta." In še: "Ves sem se tresel, posebno ker me je bilo groza tistega rjovenja v kaznilnici zaprtih mož, ki smo se jih vedno bali, saj so nekoč ranili celo mojega očeta. Naposled je prišlo olajšanje. Med kriki in vpitjem sem zaslišal topot mnogih nog. V temi so se zabliskali bajoneti in mimo hiše je tekla velika četa slovenskih Janezov - vojakov 17. polka. Hiteli so na pomoč paznikom, da so mogli izpustiti iz kaznilnice na veliko dvorišče prestrašene obupane može. Tam so vojaki zasedli vse izhode in stražili, da kaznjenci niso ušli."
Hribarjevi spomini
Ne v kaznilnici ne v bolnišnici na srečo ni bilo žrtev. Ivan Hribar, ki je bil tedaj vodja ljubljanske podružnice češke banke Slavija in deželni poslanec, je takole opisoval: "Ponoči me prebudi neko čudno rjovenje, pokanje in škripanje. Postelja se je z mano vred vzdigovala tako, kakor da bi stala na valovih razburkanega morja. Prvi trenutek sem spoznal, da je to potres, in ostal sem resignirano v postelji, češ, sedaj je konec. V trenutku dozdevne neizogibnosti smrti pod ruševinami sem menda zato ohranil mirno kri, ker nisem bil zmožen misliti kaj drugega. Medtem pa, ko so mi blodile po glavi takšne misli, je prirodni pojav prenehal. Postelja je stala spet mirno; iz sosednje sobe je priletela soproga in iz svoje sobe obe služkinji, vse tarnajoč in jokajoč. Jaz sem ležal še v postelji. Pogledal sem na uro. Kazala je blizu pol dvanajste. Šele ko so ženske prišle v sobo, sem vstal in prižgal luč. In kaj se mi pokaže? Vsa soba je bila v prahu; po tleh in po pohištvu so ležali celi kosi stropnega ometa. Na postelji mojega sina se je bil odluščil od stropa. Videl sem takoj, da bi bil tisti, ki bi bil v tej postelji spal, pri priči mrtev, in spomnil sem se s strahom, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi se bil sin pripeljal za velikonočne praznike domov."
Mesto je bilo po potresu še dolgo podprto s tramovi. Leta so podirali nevarne hiše in gradili nove. Takrat je nastajala podoba stare Ljubljane, kot jo poznamo danes.
Žarišče pod mestom
Žarišče potresa je bilo šestnajst kilometrov v globino, magnituda je bila 6,1. Največja škoda je nastala na širokem območju med Igom in Vodicami, potres so čutili od Dunaja do Splita.
Ljubljanska kotlina sodi med najbolj potresno ogrožena območja v Sloveniji. Ta ogroženost se širi proti zahodu in je znova velika zahodno od Bovca. Na drugi strani se nevarnost veča vzhodno od Novega mesta proti Zagrebu. Štajerska in Prekmurje sodita med varnejša, zelena območja, prav tako Celjsko, Kočevje in Obala.
Sicer za najhujšega na slovenskem območju štejejo potres leta 1511 na Idrijskem. Streslo naj bi se dvakrat zapored. Po najbolj črnogledih podatkih je v jutranjem sunku, ko se je streslo na Idrijskem, umrlo 3000, v večernem, ko je bilo središče v Furlaniji, še 12.000 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 4).
Prijazen pozdrav
Sunek je podiral zidove in strope, okoli so letele opeke, številne so ranile in ubile.
"Koj po prvem sunku je zavladala splošna panika. Ljudje so bežali iz hiš na trge, kjer so mislili, da so varni. Zvezda, Križevniški trg, Št. Jakobski trg, Prule, obrežja Ljubljaničino in Gradašičino, Tivoli, trg pred šenpetersko vojašnico, vsi ti in drugi kraji so bili hipoma polni ljudstva. Mnogo je bilo ljudi, ki so pribežali v najprimitivnejših toaletah, kar iz postelj so hiteli ven, da le otmo življenje. Bilo je zelo hladno in nevarnost za zdravje je bila zaradi tega jako velika. Pri tej priliki se je pokazalo pravo človekoljubje; dva vrla meščana, slaščičar g. Kirbisch in krznar g. Krejči, sta koj in ne meneč se za nevarnost odprla svoji prodajalnici; g. Krejči je razposodil ljudem, znanim in neznanim, kar je imel kožuhovine v zalogi, g. Kirbisch pa je ljudi krepčal z likerjem in ni vprašal za plačilo. Čast jima!" Tako je pisalo nekaj dni po velikem potresu leta 1895, ki je prizadel Ljubljano in okolico.
Potresi so eden najizrazitejših opominov, kako nemočen je človek proti naravi. Še danes jih ni mogoče napovedovati, ko se tla zatresejo, človeku ne preostane drugega kot upanje in iskanje varnejšega zavetja. Tako je danes, v 21. stoletju, tako je bilo tistega usodnega dne leta 1895. Takrat je bilo v Ljubljani približno 1300 hiš in nekaj več kot 32.000 prebivalcev. Najvišje stavbe so imele štiri nadstropja. Zima je bila tistega leta nenavadna in trda, kakor menda že dolgo ne. Zdelo se je, da bo zime zdaj zdaj konec, ko je Ljubljančane sedemnajst minut čez enajsto nenadoma prebudil potres.
Najprej je zabučalo
Kot so poročali, je najprej zabučalo, potem se je streslo. Stene in zidovi so pokali, tramovje podstrešij se je lomilo, padala je opeka, podirali so se dimniki, stene so se odpirale. Najmočnejši potresni sunek je trajal trinajst sekund. Takšna kronologija je bila zapisana za tistega 14. aprila. Streslo je ob 23.17. Žrtev sicer številčno ni bilo dramatično veliko. Danes ocenjujejo, da bi najbrž tako sloviti potres lahko potencialno terjal nekaj sto ali celo tisoč življenj. Takrat so časniki o žrtvah govorili bolj posamično.
Sedemindvajsetletni Ivan Plaschek, doma iz Šlezije, je v mesto dopotoval dan prej. Po praznikih bi moral začeti delati v neki tiskarni. Po prvem sunku je iz gostišča zbežal na ulico, tam mu je na glavo padla ostra opeka.
Naddesetnik pri godbi pešpolka št. 27 je sedel ob pivu v Perlesovi gostilni v Slonovi ulici. Tudi on je zdrvel na ulico in tudi nanj je padla opeka in mu prebila lobanjo.
Na Karolinski zemlji št. 7 je komaj dvajsetletna šivilja Franica Škrjanc skupaj s sestro ležala na peči. Potresni sunek je podrl zid, nanjo je padel tram in jo ubil. Sestri ni bilo nič.
Delavec Jakob Klešnik je ležal v obokani sobi. Strop se je udrl in ga pokopal. Ni bilo pomoči.
V Dravljah ob Celovški cesti je potres zrušil hišo znanega gostilničarja Franceta Šušteršiča, poročajo različni viri. Strop ga je pokopal. Umrla je tudi žena, vendar niso vedeli, zakaj, saj je ni nič zadelo. Predvidevajo, da je bila srčna kap zaradi strahu. Za seboj sta pustila devet otrok.
V Vodicah je podrta hiša pokopala tri otroke.
Danes ocenjujejo, da je bilo glede na moč potresa žrtev razmeroma malo. Deloma zato, ker je potresni sunek presenetil ljudi, ko so bili večinoma v posteljah in tako niso bežali na ulice, kjer bi bili v večji nevarnosti. Precej ljudi je bilo tudi ranjenih. Bolnišnice so bile polne. Pavle Kunaver, cenjeni profesor, je bil ob potresu star šest let. Njegov oče je bil nadpaznik v kaznilnici. Še osemdeset let kasneje se je dobro spominjal tega travmatičnega dogodka.
Besede je pred leti opisal novinar Janez Kajzer: "Zidovi so pokali in hreščali, omet odpadal in moji so se kakor pijani zaletavali po stanovanju. Iz sosednje sobe je privihral starejši brat, me pograbil in stisnil v naročje ter planil za drugimi skozi vrata na hodnik... Novemu strašnemu podzemeljskemu gromu je sledil silovit sunek in vrglo naju je po stopnicah. Obenem je na hodniku nenehno zvonil alarmni zvonec, napeljan iz sosednje kaznilnice, in klical paznike na svoja mesta." In še: "Ves sem se tresel, posebno ker me je bilo groza tistega rjovenja v kaznilnici zaprtih mož, ki smo se jih vedno bali, saj so nekoč ranili celo mojega očeta. Naposled je prišlo olajšanje. Med kriki in vpitjem sem zaslišal topot mnogih nog. V temi so se zabliskali bajoneti in mimo hiše je tekla velika četa slovenskih Janezov - vojakov 17. polka. Hiteli so na pomoč paznikom, da so mogli izpustiti iz kaznilnice na veliko dvorišče prestrašene obupane može. Tam so vojaki zasedli vse izhode in stražili, da kaznjenci niso ušli."
Hribarjevi spomini
Ne v kaznilnici ne v bolnišnici na srečo ni bilo žrtev. Ivan Hribar, ki je bil tedaj vodja ljubljanske podružnice češke banke Slavija in deželni poslanec, je takole opisoval: "Ponoči me prebudi neko čudno rjovenje, pokanje in škripanje. Postelja se je z mano vred vzdigovala tako, kakor da bi stala na valovih razburkanega morja. Prvi trenutek sem spoznal, da je to potres, in ostal sem resignirano v postelji, češ, sedaj je konec. V trenutku dozdevne neizogibnosti smrti pod ruševinami sem menda zato ohranil mirno kri, ker nisem bil zmožen misliti kaj drugega. Medtem pa, ko so mi blodile po glavi takšne misli, je prirodni pojav prenehal. Postelja je stala spet mirno; iz sosednje sobe je priletela soproga in iz svoje sobe obe služkinji, vse tarnajoč in jokajoč. Jaz sem ležal še v postelji. Pogledal sem na uro. Kazala je blizu pol dvanajste. Šele ko so ženske prišle v sobo, sem vstal in prižgal luč. In kaj se mi pokaže? Vsa soba je bila v prahu; po tleh in po pohištvu so ležali celi kosi stropnega ometa. Na postelji mojega sina se je bil odluščil od stropa. Videl sem takoj, da bi bil tisti, ki bi bil v tej postelji spal, pri priči mrtev, in spomnil sem se s strahom, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi se bil sin pripeljal za velikonočne praznike domov."
Mesto je bilo po potresu še dolgo podprto s tramovi. Leta so podirali nevarne hiše in gradili nove. Takrat je nastajala podoba stare Ljubljane, kot jo poznamo danes.
Žarišče pod mestom
Žarišče potresa je bilo šestnajst kilometrov v globino, magnituda je bila 6,1. Največja škoda je nastala na širokem območju med Igom in Vodicami, potres so čutili od Dunaja do Splita.
Ljubljanska kotlina sodi med najbolj potresno ogrožena območja v Sloveniji. Ta ogroženost se širi proti zahodu in je znova velika zahodno od Bovca. Na drugi strani se nevarnost veča vzhodno od Novega mesta proti Zagrebu. Štajerska in Prekmurje sodita med varnejša, zelena območja, prav tako Celjsko, Kočevje in Obala.
Sicer za najhujšega na slovenskem območju štejejo potres leta 1511 na Idrijskem. Streslo naj bi se dvakrat zapored. Po najbolj črnogledih podatkih je v jutranjem sunku, ko se je streslo na Idrijskem, umrlo 3000, v večernem, ko je bilo središče v Furlaniji, še 12.000 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 4).
Prijazen pozdrav
petek, 27. julij 2018
Med nevihto na prostem
Vremensko dogajanje v zadnjem obdobju zaznamujejo skoraj vsakodnevne nevihte z grmenjem in strelami ter močnim vetrom in celo točo. To morate upoštevati tudi pri vseh prostočasnih in drugih aktivnostih v naravi.
Ob načrtovanju aktivnosti na prostem spremljajte vremensko napoved in vremenske razmere, zlasti kadar so napovedane nevihte, ter obvezno vremenska opozorila Agencije RS za okolje o možnosti močnih neviht in neurij. Naučite se prepoznati znamenja bližajoče se nevihte, kot so temni oblaki, grmenje v daljavi, naraščanje moči vetra in nenadni padec temperature, soparno ozračje. Znamenje za preplah so kopasti oblaki s temnim vznožjem in razcefranimi robovi ter oddaljeno grmenje.
Največje opozorilo za preplah in skrajno nevarno situacijo so razelektritve v ozračju, ko vam stojijo lasje pokonci in slišite celo prasketanje. Take situacije najpogosteje nastanejo v gorah. Pred strelo ste varni le v hišah s strelovodom ali avtomobilu. Če vas je ujela nevihta, ste posebno ogroženi na vrhovih, grebenih, v bližini osamelih dreves ali pod njimi, ob vodnih žilah in žlebovih, v vznožju skalnih sten, pri votlinskih vhodih, pod daljnovodi in v bližini vseh predmetov, ki so delno ali v celoti kovinski, na primer ograj, žic, tudi uporaba dežnika med nevihto ali neurjem je lahko nevarna, saj privlači strelo.
Doseg strele po vodi je bistveno večji, tako da se med nevihto ne zadržujte v njej. Manj nevarno je v dolinah, globelih, približno 15 metrov od skalnih sten, zavetja tudi ne iščite pod drevesi, če pa že, izberite najnižje drevo. Sklonite se k tlom, tako da imate glavo navzdol, noge skupaj, ne lezite pa na tla, saj s tem povečate možnost udara strele. Zadržujte se vsaj pet metrov stran od drugih oseb in vsaj dva metra od drevesnega debla, ker strela po udaru v drevo lahko potuje več metrov daleč po tleh.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Ob načrtovanju aktivnosti na prostem spremljajte vremensko napoved in vremenske razmere, zlasti kadar so napovedane nevihte, ter obvezno vremenska opozorila Agencije RS za okolje o možnosti močnih neviht in neurij. Naučite se prepoznati znamenja bližajoče se nevihte, kot so temni oblaki, grmenje v daljavi, naraščanje moči vetra in nenadni padec temperature, soparno ozračje. Znamenje za preplah so kopasti oblaki s temnim vznožjem in razcefranimi robovi ter oddaljeno grmenje.
Največje opozorilo za preplah in skrajno nevarno situacijo so razelektritve v ozračju, ko vam stojijo lasje pokonci in slišite celo prasketanje. Take situacije najpogosteje nastanejo v gorah. Pred strelo ste varni le v hišah s strelovodom ali avtomobilu. Če vas je ujela nevihta, ste posebno ogroženi na vrhovih, grebenih, v bližini osamelih dreves ali pod njimi, ob vodnih žilah in žlebovih, v vznožju skalnih sten, pri votlinskih vhodih, pod daljnovodi in v bližini vseh predmetov, ki so delno ali v celoti kovinski, na primer ograj, žic, tudi uporaba dežnika med nevihto ali neurjem je lahko nevarna, saj privlači strelo.
Doseg strele po vodi je bistveno večji, tako da se med nevihto ne zadržujte v njej. Manj nevarno je v dolinah, globelih, približno 15 metrov od skalnih sten, zavetja tudi ne iščite pod drevesi, če pa že, izberite najnižje drevo. Sklonite se k tlom, tako da imate glavo navzdol, noge skupaj, ne lezite pa na tla, saj s tem povečate možnost udara strele. Zadržujte se vsaj pet metrov stran od drugih oseb in vsaj dva metra od drevesnega debla, ker strela po udaru v drevo lahko potuje več metrov daleč po tleh.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
ponedeljek, 23. julij 2018
Vedrili pod strehami, nato jih je pokopal ogenj
Brezglavo so begali, rešitev pa je bila samo ena.
Zgodba Pompejev odmeva v zgodovini in je še danes svarilo pred mogočnostjo vulkanskega ognja.
Katastrofa v Pompejih ni bila največja tragedija zaradi izbruha vulkana, zagotovo pa je najbolj odmevala v zgodovini - vse do sodobnosti. Tistega jutra, 24. avgusta leta 79, je izbruh prebivalstvo popolnoma presenetil, čeprav lahko z današnjega vidika rečemo, da so bili simptomi prihajajoče tragedije že prej opazni. Toda kot kaže sodoben čas, izbruh vulkana še danes terja številna življenja.
Kako se je tragedija zgodila? To vemo, ker je v pismih, ohranjenih do danes, pisal sloviti rimski poet Plinij. Po njegovi zaslugi lahko z vso gotovostjo trdimo, da so bili ljudje nepripravljeni. Njegov stric Plinij starejši je bil eden največjih poznavalcev narave tistega časa. Bil je avtor obsežnega opusa knjig o naravni zgodovini, ki velja za najdaljše znanstveno delo, napisano v latinščini in ohranjeno do danes - 37 knjig je vsega skupaj.
Na tisti dan se je Plinij starejši, ki je bil komandir mornarskega oporišča v Neaplju, sproščal. Ravno se je okopal in sedel k obedu, ko je Vezuv izbruhnil. Ko so zagledali dim v obliki dežnika, je bil pojav sicer deležen radovednosti, nikakor pa ni nikogar posebno razburil. Niti slutili niso, kaj se dogaja v mestu pod goro.
Pogosti potresi
Prav tako je danes znano, da se je pred izbruhom zemlja pogosto tresla, toda ker se je to v tem delu rimskega cesarstva dogajalo pogosto, nihče ni bil posebno pozoren. Dandanes vulkanologi skrbno beležijo in merijo vsak tak pojav okoli Vezuva in drugod. Magma pod zemljo namreč povzroča tako tresenje tal kot vulkanske izbruhe. Ko je mogočni Vezuv tistega dne izbruhnil, se je hitro razširila panika. Še vedno niso slutili, kakšna tragedija se bo zgodila. Sprva so se bolj prestrašili zaradi temnega neba, ki je bilo videti kot sodni dan. Rimljani so bili poleg tega znani po vraževernosti. Potrese in vulkane so radi povezovali z nadnaravnimi bitji, običajno velikani, katerih koraki so po prepričanju povzročali povsem naravne pojave. Nemogoče je torej pričakovati, da so si znali predstavljati, kaj se je v tistem trenutku dogajalo pod površjem. In kaj bo sledilo.
Okostja, tako imenitno ohranjena vse do danes, kažejo, da so mnogi bežali naokoli in da niso dobro vedeli, kaj naj storijo. Tako v Pompejih kot tudi v bližnjem Herculaneumu vse kaže na brezglavost in negotovost. Toda kakor koli bi se tedaj obrnili, možnosti za pobeg po tem, ko je bilo nebo že povsem prekrito in je pepel dosegel tla, ni bilo veliko. Majhna možnost pa je vendarle bila. Izbruh je trajal ves dan.
Dandanes vulkanologi ocenjujejo, da je uspelo pobegniti zgolj peščici, ki je takoj bežala v pravo smer in s seboj ni nosila svojega premoženja. Padajoč pepel še ni bil strupen. Redki so se odločili bežati v pravo smer, čeprav je bilo še nekaj ur časa. Številni so menili, da bodo to vulkansko "nevihto" vedrili doma.
Prvi izbruhi
Okoli polnoči so lahko videli prve izbruhe in goreče reke, kakršne si običajno predstavljamo ob misli na vulkane. Te so prinašale gotovo smrt. Mešanico kamenja in vročega pepela med drugim spremljajo smrtonosni vulkanski plini, smrt pa se po vznožju premika s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro.
Številni umetniki so poskušali v vseh stoletjih dognati, kaj se je dogajalo. Izmišljali so si dialoge, junaške podvige in neizpolnjene ljubezni, ki so bili pokopani tistega dne. Vendar z gotovostjo vemo zgolj, da je bila smrt grozljiva. Nekateri so se zatekli v bližnji Herculaneum, ki je stal ob vodi. Več sto beguncev se je skrivalo pod arkadami blizu vode. Toda ko je obalo dosegla goreča gmota, je bilo konec.
Arheologi so ob izkopavanjih našli precej zlatnine in bogastva, ki so ga begunci do zadnjega stiskali pri sebi. Pompeje je gotova smrt dosegla nekoliko kasneje. Do tedaj je padlo okrog tri metre kamenja, prahu in vsega, kar je vulkan pognal v zrak in je moralo prej ali slej pasti na okolico. Vendar so se nekateri oklepali življenj do zadnjega pod še neporušenimi strehami. Ko je gotova smrt dosegla še njih, je porušila številne stavbe, predvsem še vedno odkrita zgornja nadstropja hiš. Trupla so ostala ujeta, zamrznjena v času. Ni mogoče z gotovostjo vedeti, koliko ljudi je tistega dne umrlo. Nekateri domnevajo, da je morala biti številka presunljivo visoka.
Rimljani so bili navajeni vojne, padle v bitkah so šteli v nekaj tisoč, včasih v več deset tisoč. Pa vendar so bili Pompeji zanje velika tragedija. Tako menijo, da so ostanki le majhen del obsežne katastrofe. Smrt je kosila daleč proti jugu in visoko proti severu. Zgodovinarji še menijo, da je bil dogodek sila travmatičen. O njem so gotovo slišali daleč proti severu, tudi v Emoni ali v Poetoviu, rimskih mestih na današnjih slovenskih tleh.
Kadar so potresi razrušili mesta v južni Italiji, so jih Rimljani običajno ponovno zgradili, če je bilo treba. Pompejev in Herculaneuma niso. To vendarle ni ustavilo ropanja. Ko so arheologi začeli izkopavanja, so našli predore še iz rimskih časov. In čeprav so z vidika arheologije najdbe v Pompejih neprecenljive, so vendarle marsikaj že prej ukradli in odnesli. V Neapeljskem zalivu je za več stoletij življenje skoraj zamrlo. Neapelj je ponovno zaživel šele v 18. stoletju. Vezuv je od takrat izbruhnil še tridesetkrat. Ni izključeno, da bo izbruhnil še kdaj, močan izbruh utegne prizadeti 600.000 ljudi v daljni okolici.
Največje tragedije
Za največjo tragedijo v času človeške zgodovine sicer štejejo izbruh vulkana Tambora v Indoneziji. Leta 1815 je umrlo 100.000 ljudi, v zrak se je dvignilo 400 milijonov ton plinov. Naslednje leto je v zgodovino vpisano kot leto brez poletja. Zaradi nizkih temperatur so marsikje doživljali lakoto.
Ko je leta 1883 izbruhnil vulkan Krakatoa, je umrlo 40.000 ljudi. Eksplozija je bila tako silovita, da so jo menda slišali 5000 kilometrov daleč.
Leta 1902 je izbruhnil vulkan Pelee na Martiniku. Izbruh je sprožil še močan cunami. Umrlo je 29.000 ljudi.
V Andih je leta 1985 izbruhnil vulkan Navado del Ruiz. Umrlo je 23.000 ljudi.
Zadnjemu izbruhu, o katerem so množičneje pisali svetovni mediji, smo bili priča prejšnji mesec. V Gvatemali je umrlo več kot 60 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 3).
Prijazen pozdrav
Zgodba Pompejev odmeva v zgodovini in je še danes svarilo pred mogočnostjo vulkanskega ognja.
Katastrofa v Pompejih ni bila največja tragedija zaradi izbruha vulkana, zagotovo pa je najbolj odmevala v zgodovini - vse do sodobnosti. Tistega jutra, 24. avgusta leta 79, je izbruh prebivalstvo popolnoma presenetil, čeprav lahko z današnjega vidika rečemo, da so bili simptomi prihajajoče tragedije že prej opazni. Toda kot kaže sodoben čas, izbruh vulkana še danes terja številna življenja.
Kako se je tragedija zgodila? To vemo, ker je v pismih, ohranjenih do danes, pisal sloviti rimski poet Plinij. Po njegovi zaslugi lahko z vso gotovostjo trdimo, da so bili ljudje nepripravljeni. Njegov stric Plinij starejši je bil eden največjih poznavalcev narave tistega časa. Bil je avtor obsežnega opusa knjig o naravni zgodovini, ki velja za najdaljše znanstveno delo, napisano v latinščini in ohranjeno do danes - 37 knjig je vsega skupaj.
Na tisti dan se je Plinij starejši, ki je bil komandir mornarskega oporišča v Neaplju, sproščal. Ravno se je okopal in sedel k obedu, ko je Vezuv izbruhnil. Ko so zagledali dim v obliki dežnika, je bil pojav sicer deležen radovednosti, nikakor pa ni nikogar posebno razburil. Niti slutili niso, kaj se dogaja v mestu pod goro.
Pogosti potresi
Prav tako je danes znano, da se je pred izbruhom zemlja pogosto tresla, toda ker se je to v tem delu rimskega cesarstva dogajalo pogosto, nihče ni bil posebno pozoren. Dandanes vulkanologi skrbno beležijo in merijo vsak tak pojav okoli Vezuva in drugod. Magma pod zemljo namreč povzroča tako tresenje tal kot vulkanske izbruhe. Ko je mogočni Vezuv tistega dne izbruhnil, se je hitro razširila panika. Še vedno niso slutili, kakšna tragedija se bo zgodila. Sprva so se bolj prestrašili zaradi temnega neba, ki je bilo videti kot sodni dan. Rimljani so bili poleg tega znani po vraževernosti. Potrese in vulkane so radi povezovali z nadnaravnimi bitji, običajno velikani, katerih koraki so po prepričanju povzročali povsem naravne pojave. Nemogoče je torej pričakovati, da so si znali predstavljati, kaj se je v tistem trenutku dogajalo pod površjem. In kaj bo sledilo.
Okostja, tako imenitno ohranjena vse do danes, kažejo, da so mnogi bežali naokoli in da niso dobro vedeli, kaj naj storijo. Tako v Pompejih kot tudi v bližnjem Herculaneumu vse kaže na brezglavost in negotovost. Toda kakor koli bi se tedaj obrnili, možnosti za pobeg po tem, ko je bilo nebo že povsem prekrito in je pepel dosegel tla, ni bilo veliko. Majhna možnost pa je vendarle bila. Izbruh je trajal ves dan.
Dandanes vulkanologi ocenjujejo, da je uspelo pobegniti zgolj peščici, ki je takoj bežala v pravo smer in s seboj ni nosila svojega premoženja. Padajoč pepel še ni bil strupen. Redki so se odločili bežati v pravo smer, čeprav je bilo še nekaj ur časa. Številni so menili, da bodo to vulkansko "nevihto" vedrili doma.
Prvi izbruhi
Okoli polnoči so lahko videli prve izbruhe in goreče reke, kakršne si običajno predstavljamo ob misli na vulkane. Te so prinašale gotovo smrt. Mešanico kamenja in vročega pepela med drugim spremljajo smrtonosni vulkanski plini, smrt pa se po vznožju premika s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro.
Številni umetniki so poskušali v vseh stoletjih dognati, kaj se je dogajalo. Izmišljali so si dialoge, junaške podvige in neizpolnjene ljubezni, ki so bili pokopani tistega dne. Vendar z gotovostjo vemo zgolj, da je bila smrt grozljiva. Nekateri so se zatekli v bližnji Herculaneum, ki je stal ob vodi. Več sto beguncev se je skrivalo pod arkadami blizu vode. Toda ko je obalo dosegla goreča gmota, je bilo konec.
Arheologi so ob izkopavanjih našli precej zlatnine in bogastva, ki so ga begunci do zadnjega stiskali pri sebi. Pompeje je gotova smrt dosegla nekoliko kasneje. Do tedaj je padlo okrog tri metre kamenja, prahu in vsega, kar je vulkan pognal v zrak in je moralo prej ali slej pasti na okolico. Vendar so se nekateri oklepali življenj do zadnjega pod še neporušenimi strehami. Ko je gotova smrt dosegla še njih, je porušila številne stavbe, predvsem še vedno odkrita zgornja nadstropja hiš. Trupla so ostala ujeta, zamrznjena v času. Ni mogoče z gotovostjo vedeti, koliko ljudi je tistega dne umrlo. Nekateri domnevajo, da je morala biti številka presunljivo visoka.
Rimljani so bili navajeni vojne, padle v bitkah so šteli v nekaj tisoč, včasih v več deset tisoč. Pa vendar so bili Pompeji zanje velika tragedija. Tako menijo, da so ostanki le majhen del obsežne katastrofe. Smrt je kosila daleč proti jugu in visoko proti severu. Zgodovinarji še menijo, da je bil dogodek sila travmatičen. O njem so gotovo slišali daleč proti severu, tudi v Emoni ali v Poetoviu, rimskih mestih na današnjih slovenskih tleh.
Kadar so potresi razrušili mesta v južni Italiji, so jih Rimljani običajno ponovno zgradili, če je bilo treba. Pompejev in Herculaneuma niso. To vendarle ni ustavilo ropanja. Ko so arheologi začeli izkopavanja, so našli predore še iz rimskih časov. In čeprav so z vidika arheologije najdbe v Pompejih neprecenljive, so vendarle marsikaj že prej ukradli in odnesli. V Neapeljskem zalivu je za več stoletij življenje skoraj zamrlo. Neapelj je ponovno zaživel šele v 18. stoletju. Vezuv je od takrat izbruhnil še tridesetkrat. Ni izključeno, da bo izbruhnil še kdaj, močan izbruh utegne prizadeti 600.000 ljudi v daljni okolici.
Največje tragedije
Za največjo tragedijo v času človeške zgodovine sicer štejejo izbruh vulkana Tambora v Indoneziji. Leta 1815 je umrlo 100.000 ljudi, v zrak se je dvignilo 400 milijonov ton plinov. Naslednje leto je v zgodovino vpisano kot leto brez poletja. Zaradi nizkih temperatur so marsikje doživljali lakoto.
Ko je leta 1883 izbruhnil vulkan Krakatoa, je umrlo 40.000 ljudi. Eksplozija je bila tako silovita, da so jo menda slišali 5000 kilometrov daleč.
Leta 1902 je izbruhnil vulkan Pelee na Martiniku. Izbruh je sprožil še močan cunami. Umrlo je 29.000 ljudi.
V Andih je leta 1985 izbruhnil vulkan Navado del Ruiz. Umrlo je 23.000 ljudi.
Zadnjemu izbruhu, o katerem so množičneje pisali svetovni mediji, smo bili priča prejšnji mesec. V Gvatemali je umrlo več kot 60 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 3).
Prijazen pozdrav
sobota, 21. julij 2018
Strele grozijo
Minulo soboto je udar strele v kostanj na obali Blejskega jezera težko poškodoval nosečo žensko in šestletno deklico ter nemškega državljana. Pred dežjem so se zatekli pod drevesa, kar pa se je izkazalo kot slaba izbira.
Strela v Sloveniji vsako leto povzroči kar nekaj škode, kljub vsemu pa razmeroma redko trešči v ljudi, če pa, so posledice lahko dokaj težke. Večina primerov je skoraj obvezno povezana s slabo izbiro zaščite med nevihto ali uporabo česar koli, kar lahko povzroči udar.
Nekako najočitnejši primer, kako lahko pritegnemo strelo, se je zgodil leta 2005 v Brezovici pri Ljubljani. Med pogrebom je udarila v 62-letnega moškega oziroma v kovinski križ, ki ga je držal v rokah. Zaradi posledic udara je umrl. Na to, da je lahko ob nevihti zatekanje pod osamljena drevesa ali skupino dreves nevarno, se stalno opozarja, žal pa ob močnem dežju človek pozabi na opozorila.
Leta 2007 je strela udarila v lipo pri Postojnski jami, pod katero so se pred dežjem zatekli trije delavci. Eden udara ni preživel. Predlani pa je pri Novi Gorici strela ubila moškega, ki je delal z motokultivatorjem na polju. Istega leta je bil zelo odmeven udar strele v Parizu, ko so se otroci, ki so bili na rojstnodnevni zabavi, skupaj s starši pred nevihto umaknili pod drevo, v katero je potem treščilo. Med poškodovanimi je bilo osem otrok, gasilec, ki se je znašel tam, pa je z masažo srca rešil otroka, ki se mu je ustavilo srce. V šestdesetih letih je treščilo celo v križišče sredi Ljubljane, strela je zadela policista, ki je usmerjal promet, ga vrgla v zrak, mu popolnoma sežgala uniformo, a je preživel.
Statistična možnost udara strele v človeka je zelo majhna, zato so ti udari odmevni. Več je primerov posrednih udarov, poleg tega pa lahko ob udaru strele v naši bližini občutimo njen piš in zvočni udar, tako da imamo občutek, kot da nas je zadela.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Strela v Sloveniji vsako leto povzroči kar nekaj škode, kljub vsemu pa razmeroma redko trešči v ljudi, če pa, so posledice lahko dokaj težke. Večina primerov je skoraj obvezno povezana s slabo izbiro zaščite med nevihto ali uporabo česar koli, kar lahko povzroči udar.
Nekako najočitnejši primer, kako lahko pritegnemo strelo, se je zgodil leta 2005 v Brezovici pri Ljubljani. Med pogrebom je udarila v 62-letnega moškega oziroma v kovinski križ, ki ga je držal v rokah. Zaradi posledic udara je umrl. Na to, da je lahko ob nevihti zatekanje pod osamljena drevesa ali skupino dreves nevarno, se stalno opozarja, žal pa ob močnem dežju človek pozabi na opozorila.
Leta 2007 je strela udarila v lipo pri Postojnski jami, pod katero so se pred dežjem zatekli trije delavci. Eden udara ni preživel. Predlani pa je pri Novi Gorici strela ubila moškega, ki je delal z motokultivatorjem na polju. Istega leta je bil zelo odmeven udar strele v Parizu, ko so se otroci, ki so bili na rojstnodnevni zabavi, skupaj s starši pred nevihto umaknili pod drevo, v katero je potem treščilo. Med poškodovanimi je bilo osem otrok, gasilec, ki se je znašel tam, pa je z masažo srca rešil otroka, ki se mu je ustavilo srce. V šestdesetih letih je treščilo celo v križišče sredi Ljubljane, strela je zadela policista, ki je usmerjal promet, ga vrgla v zrak, mu popolnoma sežgala uniformo, a je preživel.
Statistična možnost udara strele v človeka je zelo majhna, zato so ti udari odmevni. Več je primerov posrednih udarov, poleg tega pa lahko ob udaru strele v naši bližini občutimo njen piš in zvočni udar, tako da imamo občutek, kot da nas je zadela.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav