Suša in lakota v Afriki sta pogosti.
Šele ko so na razmere na velikem globalnem koncertu opozorili glasbeniki in v ta namen zbrali ogromno denarja, so začeli na prizadeto območje pošiljati dovolj pomoči - Nevarnost se lahko ponovi.
Generaciji, ki je doživela osemdeseta leta, so ostali v spominu prizori iz Etiopije, ki je v letih od 1983 do 1985 doživljala sušo in lakoto, kakršni naj bi bili v sodobnem svetu, kot so menili ljudje, povsem kos. Umrlo je nekaj sto tisoč ljudi. Ocene so različne, najbolj se je prijela ocena, da je samo v Etiopiji umrlo 400.000, v vsej regiji pa 800.000 ljudi. Da bi lahko razumeli, zakaj se je vse to zgodilo, je treba nekaj več vedeti o tistih krajih.
Vzhodna Afrika velja za enega najrevnejših predelov na svetu. Poleg revščine so ljudje pogosto žrtve bolezni. V običajnih okoliščinah je tedaj imela dostop do pitne vode samo petina prebivalstva, posebno slabe so bile razmere v ruralnih predelih. Tam pa je živela in še živi večina prebivalstva. Življenje je tako močno povezano z vremenom, in če se to spreminja, posledice čutijo vsi.
Huda suša
Suša v tistem delu sveta ni prav nič neobičajnega. Pojavlja se vsakih nekaj let. Toda med letoma 1981 in 1985 je bila posebno huda. Svet se več let ni zganil. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, toda nihče se ni odzval pravočasno. Opozorila so kazala, da je lahko prizadetih več kot štiri milijone ljudi. Odnos se je spremenil šele leta 1984, ko so po svetu začeli krožiti posnetki sestradanih otrok iz Etiopije. Danes lahko rečemo, da so odgovorni vsi po malem. Bogate države zato, ker so storile premalo. V Etiopiji, ki je postala sinonim tedanjega trpljenja, so oblasti denar zapravljale za državljansko vojno. Če bi se tedaj odzvali pravočasno, bi lahko rešili vsaj polovico, če ne že večino življenj. Ker je suša trajala že leta, so že v začetku leta 1984 čutili, da se utegnejo razmere še poslabšati in da bo pridelek posebno slab. Ogroženo je bilo že pet milijonov ljudi. V državah preprosto ni bilo dovolj pridelka, da bi lahko nahranili ljudi. Do poletja je bilo stanje grozljivo. Za ilustracijo: če je v deželo prispelo letalo z 20 tonami pomoči, je bilo to dovolj za 12 minut. Pa vendar se politiki še vedno niso dovolj zganili.
Več so za ljudi naredili glasbeniki. Takrat so posneli znamenito pesem Do They Know Its Christmas (Ali vedo, da je božič), s pomočjo katere so samo v Veliki Britaniji zbrali osem milijonov funtov pomoči. Sledil je velik globalni koncert Live Aid, pri katerem so sodelovali znani glasbeniki z različnih koncev sveta. Leta 1985 so zbrali še dodatne milijone pomoči. Tako so vsaj omilili posledice, čeprav si ljudje še dolgo niso opomogli. Kadar državo prizadene takšna suša, ki ji sledi lakota, ljudje iščejo rešitve. Nekaj milijonov ljudi se je tako odselilo in iskalo pomoč v večjih mestnih središčih.
Žalostna prizma
Žalostno je z današnjega vidika prebirati prispevke iz tistega časa. V Ameriki so razmere ocenjevali skozi prizmo hladne vojne, skozi katero je bila Etiopija, ki je še zlasti polnila časopisne stolpce, sovražna država, ideološko nasprotna in nevarna zaradi širjenja komunizma. Pomembno je postalo, kdo je poslal koliko pomoči, koliko Sovjetska zveza in koliko Zahod, pa čeprav vse skupaj ni bilo dovolj.
Šele ko so na oder stopili glasbeniki in na težave opozorili javnost, je retorika postala bolj človekoljubna in politika bolj odprta za pošiljanje pomoči v regijo. Politika je takrat ocenjevala, da je odziv, ki je sledil, pred lakoto rešil vsaj sedem milijonov ljudi.
Danes tudi vemo, da je precej denarja prišlo v roke uporniških skupin. Ocenjujejo, da je bilo več milijonov dolarjev izgubljenih in porabljenih za nakup orožja in uresničevanje različnih programov, za katere so se zavzemali uporniki. Kljub temu je bila globalna akcija z današnjega vidika zelo uspešna.
Na srečo je človek ustvarjen tako, da se iz neuspeha kaj nauči. Ko se je nevarnost leta 2003 v Etiopiji ponovila in je bilo ogroženih 13 milijonov ljudi, je po mnenju Petra Gilla, avtorja knjige o Etiopiji po velikem humanitarnem koncertu, umrlo le nekaj sto ljudi. Deloma zato, ker so etiopske oblasti boljše poskrbele za rezerve, deloma zato, ker so bile humanitarne organizacije boljše pri razporejanju pomoči.
Po drugi strani nevarnost še ni minila. Nedavno so iz Afrike prihajala poročila o lakoti na severovzhodu Nigerije, v Južnem Sudanu, Jemnu in Somaliji, kar so v Združenih narodih opisali kot največjo humanitarno krizo po letu 1945. "Doživljamo upad donatorjev, ker je po svetu ogromno kriz," je takrat dejal posebni odposlanec Združenih narodov za humanitarnost Ahmed Al Merajki iz Katarja.
Vse več kriznih žarišč
Vlade so v letu 2015 za spopadanje s pomanjkanjem hrane namenile 242 milijonov evrov, leta 2016 še dodatnih 97 milijonov. Letos bodo imeli pri zagotavljanju enake količine sredstev velike težave, je svaril Mitiku Kassa, direktor državne komisije za delovanje ob katastrofah.
Na območju Afriškega roga, ki ga ob Etiopiji sestavljajo še Džibuti, Eritreja in Somalija, humanitarno pomoč, ko nastopi suša, še vedno potrebuje okoli 14 milijonov ljudi, še nekaj milijonov pa v sosednjih državah. Tako kot je običajno za tisti del Afrike, so suše povezane z dogajanjem v morju. Večletno pomanjkanje dežja je običajno posledica nihanja v temperaturi Indijskega oceana. Ta nihanja so kriva tudi za več zaporednih hudih suš v Etiopiji in na območju celega Afriškega roga. Takšna opozorila niso stara nekaj let, pač pa so jih Združeni narodi nazadnje objavljali pred letom dni.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 7).
Prijazen pozdrav