Čedalje pogosteje doživljamo, da je vreme nepredvidljivo, in tudi meteorologi se kar pogosto zmotijo v svojih napovedih. A njihova predvidevanja še zdaleč niso tako skrb vzbujajoča kot napovedi nekaterih klimatologov, ki v prihodnosti napovedujejo dve skrajnosti. Medtem ko večina že dolgo opozarja na posledice globalnega segrevanja, pa obstajajo tudi strokovnjaki, ki napovedujejo, da bo že čez tri leta napočila mala ledena doba. Kdo ima prav?
Na internetu dandanes najdemo tisto, kar iščemo. Če želimo najti potrditev, da bo že leta 2021 napočila ledena doba, na katero niti približno nismo pripravljeni, bomo to potrditev dobili. Če želimo izvedeti, da je to le velik mit, ki se niti približno ne more uresničiti, pa bomo našli tudi to. Kako iz vseh, mnogokrat popolnoma nasprotujočih si informacij razbrati resnico? Sploh kadar oba pola zagovarjajo ugledni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z istim ali podobnim področjem. Nas mora torej skrbeti globalno segrevanje ali ledena doba?
Nabavite drva in topla oblačila, tokrat gre zares
Kot bi se vreme malo šalilo z nami. Lani, ko smo v Sloveniji imeli precej vroče poletje in nekoliko milejšo, a dolgo zimo, smo z večjo pozornostjo začeli spremljati tiste, ki že leta opozarjajo pred globalnim segrevanjem. No, pri nas je bila zima bolj mila, v ZDA pa so imeli prave snežne viharje in izredne zimske razmere, tako da je Donald Trump celo tvitnil: "Na vzhodu ZDA bomo letos po vsej verjetnosti imeli najhladnejši novoletni večer v zgodovini. Mogoče bi nam prav prišlo nekaj dobrega starega globalnega segrevanja." Ko so se Američani že začeli spraševati, ali je globalno segrevanje res tolikšen problem in ali bi jih nemara res morala bolj skrbeti ledena doba, se je na Trumpov komentar odzval okoljski znanstvenik Jon Foley, ki je zapisal: "Verjeli ali ne, globalno spreminjanje vremena je resnično, četudi je v tem trenutku hladno okoli Trumpovega stolpa. Ravno tako kot še vedno obstaja lakota na svetu, četudi ste vi ravnokar pojedli big mac."
No, o globalnem segrevanju pa zadnje mesece premišlja tudi mnogo Slovencev, ki opažajo, da poletje letos ni tisto pravo. Poletje bo šlo počasi h koncu, pa smo bili priča enemu vročinskemu valu, kar ni nujno slabo, je pa nenavadno. Namesto stabilnih vročih dni smo bolj priča nenehnim in hudim nevihtam, ki se vrstijo druga za drugo in jim ni videti konca. V takšnih razmerah človek hitro začne premišljati, kaj se v resnici dogaja.
Bo trajalo desetletja?
Predvidevanja, da se nam z ekstremnim pospeškom približuje ledena doba, so se v medijih začela pojavljati približno v času, ko je izšel film Dan po jutrišnjem, ki prikazuje kaotično stanje, če bi naš planet poledenel. Seveda je v filmu dosti pretiravanja, vse poteka veliko hitreje, kot bi v resnici, a sporočilo odzvanja še dobro desetletje po premieri filma. "Čeprav nihče ne ve, kam vodi človeško onesnaževanje zraka z ogljikovim dioksidom, so nekateri znanstveniki to poimenovali največji nenadzorovani znanstveni poskus v zgodovini," je leta 2004 dejal producent filma Mark Gordon. Od takrat se žal ni kaj bistveno spremenilo.
Raziskovalci, po drugi strani, svoja predvidevanja, da se v resnici bliža mala ledena doba, pojasnjujejo predvsem z dejstvom, da se v zadnjem desetletju venomer opaža minimum sončevih peg, kar naj bi bil po njihovem dokaz, da smo tik pred novo ohladitvijo. Ena izmed takšnih, ki to teorijo močno zagovarjajo, je Valentina Zharkova z britanske univerze Northumbria. Napoveduje, da bo moč sonca leta 2021 močno upadla, kar bo povzročilo padec temperature na Zemlji in nastop male ledene dobe, ki naj bi po njenih izračunih trajala približno trideset let.
Ne predstavljajte si ledu
Ko si predstavljamo ledeno dobo, si v mislih večinoma naslikamo zaledenel planet, poledenela morja in reke ter nič kaj veliko življenja. No, v zadnji mini ledeni dobi, ki se je v intervalih razvrstila med letoma 1650 in 1850, je med ljudmi res neusmiljeno pustošila lakota ter so bile zime v Evropi in Severni Ameriki izrazito mrzle (reka Temza in kanali na Nizozemskem so bili pogosto zamrznjeni vso zimo), vendar domnevno prihajajoča mala ledena doba naj ne bi bila tako izrazita. Še več, Zharkova je prepričana, da ravno zaradi sočasnega globalnega segrevanja večjih sprememb sploh ne bomo deležni.
Če bomo imeli srečo, bo manjša ohladitev kvečjemu dovolj, da upočasnimo učinek klimatskih sprememb, ki jih je ustvaril človek, polarni led pa bo ponovno zamrznil in se nehal taliti. "Resnično upam, da bo ta manjša ohladitev lahko nekoliko upočasnila globalno segrevanje in da bomo tako ljudje in planet Zemlja pridobili 30 let za sanacijo onesnaženja, ki smo mu priča. V tem obdobju pa bomo perečo težavo morali urediti in se do takrat pripraviti na naslednjo veliko sončevo aktivnost," poudarja Zharkova.
Ne strinjam se z Zharkovo
In kaj o napovedih, da se bliža mala ledena doba, meni slovenska klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj? "Popolnoma nemogoče je, da bi se v času naših življenj pojavila ledena doba. Da bi lahko nastopila, potrebuje pravi položaj Zemlje in nagib osi. Prva teoretična možnost za ledeno dobo je približno čez 45.000 let! Tako da se nikakor ne strinjam z Zharkovo, niti s katerim koli drugim podobnim natolcevanjem, ki je brez prave podlage. Naš problem je kvečjemu, da nam je vedno topleje, in tudi sončeva aktivnost za zdaj ne daje nobenih indikatorjev, da bi se kaj takega lahko zgodilo v naslednjih stoletjih, kaj šele desetletjih," odgovarja.
Omenja še, da je edina študija, ki je imela kakšen smisel, tista, v kateri so pred desetimi leti ugotovili, da bi slabitev Zalivskega toka lahko vplivala na hladnejše podnebje v Evropi in na celotno severno poloblo. A je bila po njenem tudi ta študija bolj teoretična in zato ni razloga za skrb. Ravno tako je prepričana, da letošnje poletje v Sloveniji še zdaleč ni razlog za preplah.
"Ljubi moji, pogledati je treba malo širše. V Kanadi je letos zaradi vročinskega vala umrlo več kot 50 ljudi, enaka tragedija se je zgodila na Japonskem. Če bi se ozračje zares ohlajalo, bi bilo povsod hladno, ne samo v manjših oazah sveta. V resnici se mi zdi pogovor o tem prav neumen, saj imamo ravno nasproten problem, in občutek imam, da takšne nebuloze načrtno ustvarjajo, da bi zameglili situacijo, ki je čisto drugačna. Zato še enkrat poudarjam, skrbi naj vas globalno segrevanje, ne pa ledena doba, za katero ne obstaja niti ena kredibilna znanstvena študija, ki bi to prepričanje opravičevala," sklene.
Vsekakor moramo paziti na okolje!
Čeprav je sogovornica absolutno prepričana, da nam še tisočletja ne grozi nikakršna ledena doba, pa tudi v Sloveniji najdemo raziskovalce, ki se z njo ne strinjajo. Eden takšnih je Anton Komat, ki je pred časom ravno v tej reviji zapisal: "Prepričan sem, da samo geologija lahko poda trezen premislek o podnebnih spremembah. Uči nas, da je današnje podnebje nenormalno hladno glede na geološko preteklost. Ob tem se moramo zavedati, da planetu nenehno grozi zdrs v ledeno dobo in da so gozdovi, poleg vulkanov, edina varovalka, da se to ne zgodi."
Ne glede na to, kaj se bo izkazalo v prihodnosti, pa je izpodbitno, da bomo morali poskrbeti za okolje in spet spoštovati naravo. Prenehati krčiti gozdove, škropiti zemljo, ki nas hrani, s smrtonosnimi pesticidi in odmetavati v okolje vse, kar nam ne pride več prav. Ustaviti umazano industrijo, ki dolgoročno nikomur ne koristi. Ne kupovati več hrane z drugega konca sveta, saj nam okolica ponuja dovolj pridelkov, ki so najprimernejši za nas. Kako močno klofuto narave potrebujemo, da se predramimo?
Vir: revija Zarja (14. avgust 2018, letnik IV, številka 33).
Prijazen pozdrav
četrtek, 16. avgust 2018
Glasbeniki rešili milijone življenj
Suša in lakota v Afriki sta pogosti.
Šele ko so na razmere na velikem globalnem koncertu opozorili glasbeniki in v ta namen zbrali ogromno denarja, so začeli na prizadeto območje pošiljati dovolj pomoči - Nevarnost se lahko ponovi.
Generaciji, ki je doživela osemdeseta leta, so ostali v spominu prizori iz Etiopije, ki je v letih od 1983 do 1985 doživljala sušo in lakoto, kakršni naj bi bili v sodobnem svetu, kot so menili ljudje, povsem kos. Umrlo je nekaj sto tisoč ljudi. Ocene so različne, najbolj se je prijela ocena, da je samo v Etiopiji umrlo 400.000, v vsej regiji pa 800.000 ljudi. Da bi lahko razumeli, zakaj se je vse to zgodilo, je treba nekaj več vedeti o tistih krajih.
Vzhodna Afrika velja za enega najrevnejših predelov na svetu. Poleg revščine so ljudje pogosto žrtve bolezni. V običajnih okoliščinah je tedaj imela dostop do pitne vode samo petina prebivalstva, posebno slabe so bile razmere v ruralnih predelih. Tam pa je živela in še živi večina prebivalstva. Življenje je tako močno povezano z vremenom, in če se to spreminja, posledice čutijo vsi.
Huda suša
Suša v tistem delu sveta ni prav nič neobičajnega. Pojavlja se vsakih nekaj let. Toda med letoma 1981 in 1985 je bila posebno huda. Svet se več let ni zganil. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, toda nihče se ni odzval pravočasno. Opozorila so kazala, da je lahko prizadetih več kot štiri milijone ljudi. Odnos se je spremenil šele leta 1984, ko so po svetu začeli krožiti posnetki sestradanih otrok iz Etiopije. Danes lahko rečemo, da so odgovorni vsi po malem. Bogate države zato, ker so storile premalo. V Etiopiji, ki je postala sinonim tedanjega trpljenja, so oblasti denar zapravljale za državljansko vojno. Če bi se tedaj odzvali pravočasno, bi lahko rešili vsaj polovico, če ne že večino življenj. Ker je suša trajala že leta, so že v začetku leta 1984 čutili, da se utegnejo razmere še poslabšati in da bo pridelek posebno slab. Ogroženo je bilo že pet milijonov ljudi. V državah preprosto ni bilo dovolj pridelka, da bi lahko nahranili ljudi. Do poletja je bilo stanje grozljivo. Za ilustracijo: če je v deželo prispelo letalo z 20 tonami pomoči, je bilo to dovolj za 12 minut. Pa vendar se politiki še vedno niso dovolj zganili.
Več so za ljudi naredili glasbeniki. Takrat so posneli znamenito pesem Do They Know Its Christmas (Ali vedo, da je božič), s pomočjo katere so samo v Veliki Britaniji zbrali osem milijonov funtov pomoči. Sledil je velik globalni koncert Live Aid, pri katerem so sodelovali znani glasbeniki z različnih koncev sveta. Leta 1985 so zbrali še dodatne milijone pomoči. Tako so vsaj omilili posledice, čeprav si ljudje še dolgo niso opomogli. Kadar državo prizadene takšna suša, ki ji sledi lakota, ljudje iščejo rešitve. Nekaj milijonov ljudi se je tako odselilo in iskalo pomoč v večjih mestnih središčih.
Žalostna prizma
Žalostno je z današnjega vidika prebirati prispevke iz tistega časa. V Ameriki so razmere ocenjevali skozi prizmo hladne vojne, skozi katero je bila Etiopija, ki je še zlasti polnila časopisne stolpce, sovražna država, ideološko nasprotna in nevarna zaradi širjenja komunizma. Pomembno je postalo, kdo je poslal koliko pomoči, koliko Sovjetska zveza in koliko Zahod, pa čeprav vse skupaj ni bilo dovolj.
Šele ko so na oder stopili glasbeniki in na težave opozorili javnost, je retorika postala bolj človekoljubna in politika bolj odprta za pošiljanje pomoči v regijo. Politika je takrat ocenjevala, da je odziv, ki je sledil, pred lakoto rešil vsaj sedem milijonov ljudi.
Danes tudi vemo, da je precej denarja prišlo v roke uporniških skupin. Ocenjujejo, da je bilo več milijonov dolarjev izgubljenih in porabljenih za nakup orožja in uresničevanje različnih programov, za katere so se zavzemali uporniki. Kljub temu je bila globalna akcija z današnjega vidika zelo uspešna.
Na srečo je človek ustvarjen tako, da se iz neuspeha kaj nauči. Ko se je nevarnost leta 2003 v Etiopiji ponovila in je bilo ogroženih 13 milijonov ljudi, je po mnenju Petra Gilla, avtorja knjige o Etiopiji po velikem humanitarnem koncertu, umrlo le nekaj sto ljudi. Deloma zato, ker so etiopske oblasti boljše poskrbele za rezerve, deloma zato, ker so bile humanitarne organizacije boljše pri razporejanju pomoči.
Po drugi strani nevarnost še ni minila. Nedavno so iz Afrike prihajala poročila o lakoti na severovzhodu Nigerije, v Južnem Sudanu, Jemnu in Somaliji, kar so v Združenih narodih opisali kot največjo humanitarno krizo po letu 1945. "Doživljamo upad donatorjev, ker je po svetu ogromno kriz," je takrat dejal posebni odposlanec Združenih narodov za humanitarnost Ahmed Al Merajki iz Katarja.
Vse več kriznih žarišč
Vlade so v letu 2015 za spopadanje s pomanjkanjem hrane namenile 242 milijonov evrov, leta 2016 še dodatnih 97 milijonov. Letos bodo imeli pri zagotavljanju enake količine sredstev velike težave, je svaril Mitiku Kassa, direktor državne komisije za delovanje ob katastrofah.
Na območju Afriškega roga, ki ga ob Etiopiji sestavljajo še Džibuti, Eritreja in Somalija, humanitarno pomoč, ko nastopi suša, še vedno potrebuje okoli 14 milijonov ljudi, še nekaj milijonov pa v sosednjih državah. Tako kot je običajno za tisti del Afrike, so suše povezane z dogajanjem v morju. Večletno pomanjkanje dežja je običajno posledica nihanja v temperaturi Indijskega oceana. Ta nihanja so kriva tudi za več zaporednih hudih suš v Etiopiji in na območju celega Afriškega roga. Takšna opozorila niso stara nekaj let, pač pa so jih Združeni narodi nazadnje objavljali pred letom dni.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 7).
Prijazen pozdrav
Šele ko so na razmere na velikem globalnem koncertu opozorili glasbeniki in v ta namen zbrali ogromno denarja, so začeli na prizadeto območje pošiljati dovolj pomoči - Nevarnost se lahko ponovi.
Generaciji, ki je doživela osemdeseta leta, so ostali v spominu prizori iz Etiopije, ki je v letih od 1983 do 1985 doživljala sušo in lakoto, kakršni naj bi bili v sodobnem svetu, kot so menili ljudje, povsem kos. Umrlo je nekaj sto tisoč ljudi. Ocene so različne, najbolj se je prijela ocena, da je samo v Etiopiji umrlo 400.000, v vsej regiji pa 800.000 ljudi. Da bi lahko razumeli, zakaj se je vse to zgodilo, je treba nekaj več vedeti o tistih krajih.
Vzhodna Afrika velja za enega najrevnejših predelov na svetu. Poleg revščine so ljudje pogosto žrtve bolezni. V običajnih okoliščinah je tedaj imela dostop do pitne vode samo petina prebivalstva, posebno slabe so bile razmere v ruralnih predelih. Tam pa je živela in še živi večina prebivalstva. Življenje je tako močno povezano z vremenom, in če se to spreminja, posledice čutijo vsi.
Huda suša
Suša v tistem delu sveta ni prav nič neobičajnega. Pojavlja se vsakih nekaj let. Toda med letoma 1981 in 1985 je bila posebno huda. Svet se več let ni zganil. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, toda nihče se ni odzval pravočasno. Opozorila so kazala, da je lahko prizadetih več kot štiri milijone ljudi. Odnos se je spremenil šele leta 1984, ko so po svetu začeli krožiti posnetki sestradanih otrok iz Etiopije. Danes lahko rečemo, da so odgovorni vsi po malem. Bogate države zato, ker so storile premalo. V Etiopiji, ki je postala sinonim tedanjega trpljenja, so oblasti denar zapravljale za državljansko vojno. Če bi se tedaj odzvali pravočasno, bi lahko rešili vsaj polovico, če ne že večino življenj. Ker je suša trajala že leta, so že v začetku leta 1984 čutili, da se utegnejo razmere še poslabšati in da bo pridelek posebno slab. Ogroženo je bilo že pet milijonov ljudi. V državah preprosto ni bilo dovolj pridelka, da bi lahko nahranili ljudi. Do poletja je bilo stanje grozljivo. Za ilustracijo: če je v deželo prispelo letalo z 20 tonami pomoči, je bilo to dovolj za 12 minut. Pa vendar se politiki še vedno niso dovolj zganili.
Več so za ljudi naredili glasbeniki. Takrat so posneli znamenito pesem Do They Know Its Christmas (Ali vedo, da je božič), s pomočjo katere so samo v Veliki Britaniji zbrali osem milijonov funtov pomoči. Sledil je velik globalni koncert Live Aid, pri katerem so sodelovali znani glasbeniki z različnih koncev sveta. Leta 1985 so zbrali še dodatne milijone pomoči. Tako so vsaj omilili posledice, čeprav si ljudje še dolgo niso opomogli. Kadar državo prizadene takšna suša, ki ji sledi lakota, ljudje iščejo rešitve. Nekaj milijonov ljudi se je tako odselilo in iskalo pomoč v večjih mestnih središčih.
Žalostna prizma
Žalostno je z današnjega vidika prebirati prispevke iz tistega časa. V Ameriki so razmere ocenjevali skozi prizmo hladne vojne, skozi katero je bila Etiopija, ki je še zlasti polnila časopisne stolpce, sovražna država, ideološko nasprotna in nevarna zaradi širjenja komunizma. Pomembno je postalo, kdo je poslal koliko pomoči, koliko Sovjetska zveza in koliko Zahod, pa čeprav vse skupaj ni bilo dovolj.
Šele ko so na oder stopili glasbeniki in na težave opozorili javnost, je retorika postala bolj človekoljubna in politika bolj odprta za pošiljanje pomoči v regijo. Politika je takrat ocenjevala, da je odziv, ki je sledil, pred lakoto rešil vsaj sedem milijonov ljudi.
Danes tudi vemo, da je precej denarja prišlo v roke uporniških skupin. Ocenjujejo, da je bilo več milijonov dolarjev izgubljenih in porabljenih za nakup orožja in uresničevanje različnih programov, za katere so se zavzemali uporniki. Kljub temu je bila globalna akcija z današnjega vidika zelo uspešna.
Na srečo je človek ustvarjen tako, da se iz neuspeha kaj nauči. Ko se je nevarnost leta 2003 v Etiopiji ponovila in je bilo ogroženih 13 milijonov ljudi, je po mnenju Petra Gilla, avtorja knjige o Etiopiji po velikem humanitarnem koncertu, umrlo le nekaj sto ljudi. Deloma zato, ker so etiopske oblasti boljše poskrbele za rezerve, deloma zato, ker so bile humanitarne organizacije boljše pri razporejanju pomoči.
Po drugi strani nevarnost še ni minila. Nedavno so iz Afrike prihajala poročila o lakoti na severovzhodu Nigerije, v Južnem Sudanu, Jemnu in Somaliji, kar so v Združenih narodih opisali kot največjo humanitarno krizo po letu 1945. "Doživljamo upad donatorjev, ker je po svetu ogromno kriz," je takrat dejal posebni odposlanec Združenih narodov za humanitarnost Ahmed Al Merajki iz Katarja.
Vse več kriznih žarišč
Vlade so v letu 2015 za spopadanje s pomanjkanjem hrane namenile 242 milijonov evrov, leta 2016 še dodatnih 97 milijonov. Letos bodo imeli pri zagotavljanju enake količine sredstev velike težave, je svaril Mitiku Kassa, direktor državne komisije za delovanje ob katastrofah.
Na območju Afriškega roga, ki ga ob Etiopiji sestavljajo še Džibuti, Eritreja in Somalija, humanitarno pomoč, ko nastopi suša, še vedno potrebuje okoli 14 milijonov ljudi, še nekaj milijonov pa v sosednjih državah. Tako kot je običajno za tisti del Afrike, so suše povezane z dogajanjem v morju. Večletno pomanjkanje dežja je običajno posledica nihanja v temperaturi Indijskega oceana. Ta nihanja so kriva tudi za več zaporednih hudih suš v Etiopiji in na območju celega Afriškega roga. Takšna opozorila niso stara nekaj let, pač pa so jih Združeni narodi nazadnje objavljali pred letom dni.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 7).
Prijazen pozdrav