Pri Agenciji Republike Slovenije za okolje poteka proces prenove spletnih strani, prva najodmevnejša posodobitev pa je bila ARSO vreme, ki je nedavno dobila veliko nagrado za najboljše delo v tekmovalni skupini Oblikovanje na 27. Slovenskem oglaševalskem festivalu v Portorožu. Nagrado je za oblikovanje strani dobilo podjetje Gigodesign.
Po svoje je nagrada tudi sama obrazložitev, ki jo povzemamo: "Novo spletno mesto z vremensko napovedjo Agencije RS za okolje obsežne in kompleksne podatke o stanju vremena predstavlja na enostaven, razumljiv način, prijazen uporabniku ne glede na to, s kakšne naprave do njega dostopa."
Agencija je aplikacijo predstavila februarja, marca pa so pripravili še vremenski vtičnik, s katerim je mogoče na spletnih straneh grafično prikazati trenutno vreme in vremensko napoved za dva do deset dni za 170 lokacij po Sloveniji.
Te dni so prenovili tudi spletne strani ARSO potresi, in sicer so posodobili pregled zadnjih potresov, opis potresnih opazovalnic in dodali vprašalnik o učinkih potresa, saj so opažanja prebivalcev o učinkih več kot pomembna za oceno intenzitete po naseljih. Tako vam bodo hvaležni, če boste spremljali seizmološko dejavnost in z izpolnjevanjem vprašalnika o učinkih potresa pomagali do boljše ocene.
Ti podatki pri močnih potresih pripomorejo tudi k hitrejšemu ukrepanju uprave za zaščito in reševanje. Vprašalnik je prilagojen tudi mobilnim napravam in ponuja možnost slikovne opredelitve učinkov potresa. Na mobilnem telefonu v tabeli zadnjih potresov izberete potres, ki ste ga čutili, potrdite da ste ga zaznali, označite, če je povzročil poškodbe, in med izborom sličic o učinkih potresa (s poškodbami ali brez njih) kliknete na sliko, ki najbolje opiše učinke potresa. Ob tem še sporočite naselje in občino, kjer ste bili v času potresa.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
petek, 27. april 2018
sreda, 25. april 2018
Zeleni Jurij in jurjevanje
Jurjevo je pomladni praznik, ki se praznuje 23. oziroma ponekod 24. aprila, po pravoslavnem koledarju pa 6. maja. Krščanski svetnik sveti Jurij je poznan po legendi, da ubija zmaja ali kačo, starejše izročilo pa pozna zelenega Jurija, ki je bil v predkrščanski religiji Evropejcev praznik začetka pomladi.
V Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija nekdaj splošno razširjen, do danes pa se je ohranil le še v Beli krajini. V slovenskih jurjevskih pesmih so bile z likom zelenega Jurija in kasnejšega svetega Jurija povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje (simbol ključev), pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti, zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, poroke, setev, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem in prva paša.
Ta praznik namreč spada med najpomembnejše mejnike letnega cikla. Jurjevsko koledovanje je bilo razširjeno v vseh slovenskih pokrajinah in v hrvaških krajih v obmejnem pasu s Slovenijo. Belokranjske jurjevske kolednice se po glasbenih in besedilnih značilnostih precej razlikujejo od drugih slovenskih in se zdijo mlajše od nekaterih hrvaških. Medtem ko so se v Beli krajini ohranile tradicionalne kresne pesmi, so jurjevske prešle v otroško folkloro. Kljub mlademu izvoru je belokranjsko izročilo ohranilo ime zeleni Jurij, ki ga je marsikje nadomestil sveti Jurij.
Jurjevski obredi se med seboj razlikujejo, vsem pa je skupno, da Jurij kot predstavnik pomladi vedno premaga nasprotnika, ki pooseblja zimo. V Pomurju je znan obred dvoboja med zelenim Jurijem ali Vesnikom, odetim v bršljan ali cvetje, in Raboljem, oblečenim v slamo ali kožuh. Lavfarski običaj v Cerknem prav tako ponazarja boj med zimo in pomladjo in sodi v skupino vegetacijskih obredov, ki so prisotni v širšem alpskem prostoru.
Po vzhodnoslovanski ljudski tradiciji se je začetek leta povezoval s prihodom pomladi in prebujanjem narave. V Rusiji se je do 15. stoletja uradno koledarsko leto začenjalo s prvim marcem, pri južnih Slovanih pa je bil mejnik prav Jurjevo, verjetno pa je štelo za novo leto tudi pomladno enakonočje.
Slovenskemu in hrvaškemu zelenemu Juriju je podoben mitični junak, ki je bil pri vzhodnih Slovanih in Srbih imenovan Jarilo. Na človeški svet se je vračal vsako leto spomladi in se ženil s svojo izvoljenko (Perunovo hčerko), kar je prineslo blagostanje, rodovitnost in srečo (v vzhodni Sloveniji in v hrvaškem Zagorju pa je bila Jurijeva nevesta sestra Mara).
Sicer pa so (bila) praznovanja pomladi v Evropi zelo raznolika. V večini nastopa drevesni duh v podobi drevesa, lutke ali mladeniča, oblečenega v zeleno listje. Njegova skrb je vsakoletna oživitev narave in s tem zmaga nad mrtvim zimskim časom. Prav to pa je tudi pomen pusta - zaključek zime in začetek novega življenja v okviru naravnega cikla.
IN ŠE ZANIMIVOST:
Hrvaški etnolog Vitomir Belaj je na podlagi primerjalne metode slovanskih in baltskih ljudskih pesmi rekonstruiral zelenega Jurija kot božanstvo, ki se pojavlja skozi celo koledarsko leto. Za zimski solsticij, božič, se Jurij rodi, nakar ga ugrabijo Velesovi koledniki in ga odpeljejo v svet mrtvih, kjer ostane do pomladi. Na jurjevo se vrne na "naš" svet in s seboj prinese pomlad. Spozna svojo sestro Maro, s katero se pod imenom Ivan Kupalo (Kresnik) poroči na kresno noč, 23.6. (poletni sončni obrat), kasneje pa Maro prevara, zato ga njeni bratje ubijejo. Zadnjič naj bi se Jurij pojavil na večer pred božičem, ko ga v prispodobi klasja vržejo na ogenj, naslednji dan pa se ponovno rodi in odide na svojo letno pot.
Vir: revija Salomonov ugankar.
Prijazen pozdrav
V Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija nekdaj splošno razširjen, do danes pa se je ohranil le še v Beli krajini. V slovenskih jurjevskih pesmih so bile z likom zelenega Jurija in kasnejšega svetega Jurija povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje (simbol ključev), pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti, zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, poroke, setev, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem in prva paša.
Ta praznik namreč spada med najpomembnejše mejnike letnega cikla. Jurjevsko koledovanje je bilo razširjeno v vseh slovenskih pokrajinah in v hrvaških krajih v obmejnem pasu s Slovenijo. Belokranjske jurjevske kolednice se po glasbenih in besedilnih značilnostih precej razlikujejo od drugih slovenskih in se zdijo mlajše od nekaterih hrvaških. Medtem ko so se v Beli krajini ohranile tradicionalne kresne pesmi, so jurjevske prešle v otroško folkloro. Kljub mlademu izvoru je belokranjsko izročilo ohranilo ime zeleni Jurij, ki ga je marsikje nadomestil sveti Jurij.
Jurjevski obredi se med seboj razlikujejo, vsem pa je skupno, da Jurij kot predstavnik pomladi vedno premaga nasprotnika, ki pooseblja zimo. V Pomurju je znan obred dvoboja med zelenim Jurijem ali Vesnikom, odetim v bršljan ali cvetje, in Raboljem, oblečenim v slamo ali kožuh. Lavfarski običaj v Cerknem prav tako ponazarja boj med zimo in pomladjo in sodi v skupino vegetacijskih obredov, ki so prisotni v širšem alpskem prostoru.
Po vzhodnoslovanski ljudski tradiciji se je začetek leta povezoval s prihodom pomladi in prebujanjem narave. V Rusiji se je do 15. stoletja uradno koledarsko leto začenjalo s prvim marcem, pri južnih Slovanih pa je bil mejnik prav Jurjevo, verjetno pa je štelo za novo leto tudi pomladno enakonočje.
Slovenskemu in hrvaškemu zelenemu Juriju je podoben mitični junak, ki je bil pri vzhodnih Slovanih in Srbih imenovan Jarilo. Na človeški svet se je vračal vsako leto spomladi in se ženil s svojo izvoljenko (Perunovo hčerko), kar je prineslo blagostanje, rodovitnost in srečo (v vzhodni Sloveniji in v hrvaškem Zagorju pa je bila Jurijeva nevesta sestra Mara).
Sicer pa so (bila) praznovanja pomladi v Evropi zelo raznolika. V večini nastopa drevesni duh v podobi drevesa, lutke ali mladeniča, oblečenega v zeleno listje. Njegova skrb je vsakoletna oživitev narave in s tem zmaga nad mrtvim zimskim časom. Prav to pa je tudi pomen pusta - zaključek zime in začetek novega življenja v okviru naravnega cikla.
IN ŠE ZANIMIVOST:
Hrvaški etnolog Vitomir Belaj je na podlagi primerjalne metode slovanskih in baltskih ljudskih pesmi rekonstruiral zelenega Jurija kot božanstvo, ki se pojavlja skozi celo koledarsko leto. Za zimski solsticij, božič, se Jurij rodi, nakar ga ugrabijo Velesovi koledniki in ga odpeljejo v svet mrtvih, kjer ostane do pomladi. Na jurjevo se vrne na "naš" svet in s seboj prinese pomlad. Spozna svojo sestro Maro, s katero se pod imenom Ivan Kupalo (Kresnik) poroči na kresno noč, 23.6. (poletni sončni obrat), kasneje pa Maro prevara, zato ga njeni bratje ubijejo. Zadnjič naj bi se Jurij pojavil na večer pred božičem, ko ga v prispodobi klasja vržejo na ogenj, naslednji dan pa se ponovno rodi in odide na svojo letno pot.
Vir: revija Salomonov ugankar.
Prijazen pozdrav
četrtek, 19. april 2018
Potres kot mejnik v slovenski seizmologiji
Že prejšnji teden smo spregovorili o obletnici velikega posoškega potresa. Ta potres je predstavljal tudi mejnik v slovenski seizmologiji oziroma je sprožil številne posodobitve. V času potresa je državno mrežo potresnih opazovalnic sestavljalo šest opazovalnic z digitalnim zapisom potresov in ena z analognim zapisom potresov. Opazovalnic je bilo malo, v primeru posoškega potresa so bile za zanesljivo določanje potresnega žarišča predaleč. Tudi prenos podatkov po klicnih telefonskih zvezah je bil zastarel in nezanesljiv, saj so bile po potresu telefonske linije preobremenjene.
Ob potresu se je izkazalo, da reševalne in javne službe ter širša javnost potrebujejo ustrezno informacijo o potresu v bistveno krajšem času. Za natančno in hitro lociranje potresov je bilo zato treba zgostiti število opazovalnic na ozemlju Slovenije, obenem pa zapise v realnem času prenesti po državnem računalniškem omrežju v center za obdelavo zapisov v Ljubljani.
Zgraditev sodobne mreže 26 potresnih opazovalnic, razporejenih po vsej Sloveniji, je bila hitra in učinkovita ter je potekala v letih 2002-2006. Z gradnjo potresnih opazovalnic je vzklilo tudi spoznanje, da parametrov potresov ob državni meji tudi z gosto mrežo ne bomo bistveno izboljšali, saj je za določanje žarišča pomembno, da so opazovalnice razporejene okrog njega.
Teh težav pri določanju žarišča obmejnih potresov so se zavedali tudi seizmologi Italije in Avstrije, zato je bil z njimi že novembra 2001 podpisan sporazum o izmenjavi seizmogramov nekaterih opazovalnic v realnem času. V evropskem prostoru je bil ta sporazum pionirski, saj je bil prvi dolgoročni dogovor med seizmološkimi ustanovami sosednjih držav o izmenjavi podatkov v realnem času. Pozneje so se čezmejni izmenjavi podatkov pridružile številne evropske države.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Ob potresu se je izkazalo, da reševalne in javne službe ter širša javnost potrebujejo ustrezno informacijo o potresu v bistveno krajšem času. Za natančno in hitro lociranje potresov je bilo zato treba zgostiti število opazovalnic na ozemlju Slovenije, obenem pa zapise v realnem času prenesti po državnem računalniškem omrežju v center za obdelavo zapisov v Ljubljani.
Zgraditev sodobne mreže 26 potresnih opazovalnic, razporejenih po vsej Sloveniji, je bila hitra in učinkovita ter je potekala v letih 2002-2006. Z gradnjo potresnih opazovalnic je vzklilo tudi spoznanje, da parametrov potresov ob državni meji tudi z gosto mrežo ne bomo bistveno izboljšali, saj je za določanje žarišča pomembno, da so opazovalnice razporejene okrog njega.
Teh težav pri določanju žarišča obmejnih potresov so se zavedali tudi seizmologi Italije in Avstrije, zato je bil z njimi že novembra 2001 podpisan sporazum o izmenjavi seizmogramov nekaterih opazovalnic v realnem času. V evropskem prostoru je bil ta sporazum pionirski, saj je bil prvi dolgoročni dogovor med seizmološkimi ustanovami sosednjih držav o izmenjavi podatkov v realnem času. Pozneje so se čezmejni izmenjavi podatkov pridružile številne evropske države.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
sreda, 18. april 2018
Kako smog preprečuje še večje segrevanje ozračja
Ljudje po vsem svetu trpijo zaradi smoga, a kot kažejo podatki, je za naše podnebje takšna plast dimne megle pogosto koristna, kajti brez nje bi bil naš svet že zdaj za okoli 0,5 stopinje Celzija toplejši.
Kdor živi v velemestih, kot so Kairo, Džakarta ali Mexico City, ne kipi ravno od zdravja. Izpušni plini iz avtomobilov in dimnikov se zajedajo prebivalcem teh mest v pljuča, načenjajo njihove dihalne poti, srce in krvni obtok. A obenem opravljajo prebivalci metropol, ki živijo v umazanem zraku, nehote uslugo vsemu človeštvu. Aerosoli, ki onesnažujejo zrak, namreč ohlajajo našo Zemljo. Brez njih bi bil dvig temperature, ki je že danes za eno stopinjo Celzija višja v primerjavi s predindustrijskim časom, verjetno za okoli eno tretjino ali celo pol stopinje Celzija višji, ugotavljajo klimatologi.
"Človeštvu je uspelo upočasniti podnebne spremembe s pomočjo onesnaženega zraka," je dejal Bjørn Samset iz raziskovalnega središča Cicero v Oslu. "Če bi države, kot so Kitajska in Mehika, želele očistiti zrak v svojih velemestih in izboljšati zdravje svojih prebivalcev, potem bi lahko bil ogrožen naš podnebni cilj, to je omejitev dviga temperature na dve stopinji Celzija," ugotavlja znanstvenik v reviji Science.
Pomembno torej ni le, da dosežemo ta cilj, ampak tudi, kako ga dosežemo. Samset je s kolegi raziskovalci že prej opravil študijo, v kateri se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi aerosole, ki nastanejo pri zgorevanju premoga, nafte in zemeljskega plina, preprosto odstranili iz ozračja. Za to je uporabil napredni računalniški model, ki daje podatke tudi za sto let naprej. Rezultat je bil, da bi se temperatura v tem primeru dvignila za 0,7 stopinj Celzija. Ta vrednost je enaka kot pri drugih študijah, ki se zanašajo na opazovanja in meritve ter simulacije. "0,7 stopinje se mi zdi realno," je dejala Ulrike Lohmann s švicarske tehniške visoke šole Zürich. Raziskovalka je leta 2016 sodelovala pri izračunu, po katerem zadržijo aerosoli za okoli eno tretjino segrevanja. Z drugimi besedami, brez škodljivih snovi v zraku bi bilo naše ozračje najbrž za 1,5 stopinje Celzija višje kot v času pred industrializacijo.
Z aerosoli se ukvarjajo znanstveniki že precej časa, saj sta njihov nastanek in delovanje precej zapletena. Veliko teh snovi namreč izhaja iz enakih virov kot najpomembnejši toplogredni plin, ogljikov dioksid, to je iz fosilnih goriv. Žvepleni delci v nafti ali premogu se spreminjajo pri gorenju v žveplov dioksid, iz katerega nastanejo v atmosferi sulfati, ki odbijajo sončno svetlobo in ohlajajo ozračje. Še ne do konca izgoreli ogljik, kot so saje, pa vpijajo svetlobo in segrevajo zrak ali površino, na katero padejo. Poleg tega znanstveniki še ne vedo povsem, kako lebdeči delci v zraku vplivajo na oblikovanje oblakov, kar prav tako vpliva na temperaturo.
Če strnemo, raziskovalci so prepričani, da imajo aerosoli ohlajujoč vpliv. Tega je mogoče omiliti, če se poraba premoga, nafte in zemeljskega plina zmanjša in s tem tudi emisije toplejših toplogrednih plinov. Torej dejansko pomenijo iniciative za čistejši zrak tudi, da zavora prej popusti, če nam je to všeč ali ne. Vsem aerosolom je skupno, da imajo kratek čas trajanja, predvsem je dež tisti, ki očisti zrak. To daje človeštvu dober vzvod, da zmanjša obremenitev zraka, če bi to hotelo. Kratka življenjska doba aerosolov pomeni, da delujejo predvsem regionalno in ne tako kot ogljikov dioksid široko po svetu.
Danes nastaja po vsem svetu tako veliko škodljivih snovi kot leta 1990, ugotavlja Bjørn Samset. Toda izpusti so se v Evropi in severni Ameriki zaradi strogih standardov kakovosti zraka zmanjšali, medtem ko so se v Aziji in Afriki zaradi rasti gospodarstva povečali.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik.
Prijazen pozdrav
Kdor živi v velemestih, kot so Kairo, Džakarta ali Mexico City, ne kipi ravno od zdravja. Izpušni plini iz avtomobilov in dimnikov se zajedajo prebivalcem teh mest v pljuča, načenjajo njihove dihalne poti, srce in krvni obtok. A obenem opravljajo prebivalci metropol, ki živijo v umazanem zraku, nehote uslugo vsemu človeštvu. Aerosoli, ki onesnažujejo zrak, namreč ohlajajo našo Zemljo. Brez njih bi bil dvig temperature, ki je že danes za eno stopinjo Celzija višja v primerjavi s predindustrijskim časom, verjetno za okoli eno tretjino ali celo pol stopinje Celzija višji, ugotavljajo klimatologi.
"Človeštvu je uspelo upočasniti podnebne spremembe s pomočjo onesnaženega zraka," je dejal Bjørn Samset iz raziskovalnega središča Cicero v Oslu. "Če bi države, kot so Kitajska in Mehika, želele očistiti zrak v svojih velemestih in izboljšati zdravje svojih prebivalcev, potem bi lahko bil ogrožen naš podnebni cilj, to je omejitev dviga temperature na dve stopinji Celzija," ugotavlja znanstvenik v reviji Science.
Pomembno torej ni le, da dosežemo ta cilj, ampak tudi, kako ga dosežemo. Samset je s kolegi raziskovalci že prej opravil študijo, v kateri se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi aerosole, ki nastanejo pri zgorevanju premoga, nafte in zemeljskega plina, preprosto odstranili iz ozračja. Za to je uporabil napredni računalniški model, ki daje podatke tudi za sto let naprej. Rezultat je bil, da bi se temperatura v tem primeru dvignila za 0,7 stopinj Celzija. Ta vrednost je enaka kot pri drugih študijah, ki se zanašajo na opazovanja in meritve ter simulacije. "0,7 stopinje se mi zdi realno," je dejala Ulrike Lohmann s švicarske tehniške visoke šole Zürich. Raziskovalka je leta 2016 sodelovala pri izračunu, po katerem zadržijo aerosoli za okoli eno tretjino segrevanja. Z drugimi besedami, brez škodljivih snovi v zraku bi bilo naše ozračje najbrž za 1,5 stopinje Celzija višje kot v času pred industrializacijo.
Z aerosoli se ukvarjajo znanstveniki že precej časa, saj sta njihov nastanek in delovanje precej zapletena. Veliko teh snovi namreč izhaja iz enakih virov kot najpomembnejši toplogredni plin, ogljikov dioksid, to je iz fosilnih goriv. Žvepleni delci v nafti ali premogu se spreminjajo pri gorenju v žveplov dioksid, iz katerega nastanejo v atmosferi sulfati, ki odbijajo sončno svetlobo in ohlajajo ozračje. Še ne do konca izgoreli ogljik, kot so saje, pa vpijajo svetlobo in segrevajo zrak ali površino, na katero padejo. Poleg tega znanstveniki še ne vedo povsem, kako lebdeči delci v zraku vplivajo na oblikovanje oblakov, kar prav tako vpliva na temperaturo.
Če strnemo, raziskovalci so prepričani, da imajo aerosoli ohlajujoč vpliv. Tega je mogoče omiliti, če se poraba premoga, nafte in zemeljskega plina zmanjša in s tem tudi emisije toplejših toplogrednih plinov. Torej dejansko pomenijo iniciative za čistejši zrak tudi, da zavora prej popusti, če nam je to všeč ali ne. Vsem aerosolom je skupno, da imajo kratek čas trajanja, predvsem je dež tisti, ki očisti zrak. To daje človeštvu dober vzvod, da zmanjša obremenitev zraka, če bi to hotelo. Kratka življenjska doba aerosolov pomeni, da delujejo predvsem regionalno in ne tako kot ogljikov dioksid široko po svetu.
Danes nastaja po vsem svetu tako veliko škodljivih snovi kot leta 1990, ugotavlja Bjørn Samset. Toda izpusti so se v Evropi in severni Ameriki zaradi strogih standardov kakovosti zraka zmanjšali, medtem ko so se v Aziji in Afriki zaradi rasti gospodarstva povečali.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik.
Prijazen pozdrav
torek, 17. april 2018
Pomlad ima res čarobno moč (narava ima spomin, da ve, kdaj lahko rastline polepšajo svet)
Kar se dogaja spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele nedavno.
Mora se odločiti. Sedaj ali kasneje. Če se odloči prezgodaj, lahko to zanj pomeni smrt. Proti nenadnemu vdoru mrzlega zraka namreč nima orožja. Zato začne s celicami čutnicami zbirati informacije iz svoje okolice: kakšna je svetloba, kakšni sta temperatura zraka in vlaga, ali so sledi kemikalij v zraku in v zemlji. Ali naj tvega? Odloči se, da tvega morebitno smrt zaradi mraza. Krokus se prerine iz mrzlih tal, odpre svoje liste in ponudi soncu svoje cvetove - zanj se je začela pomlad. Čisto astronomsko gledano pomeni pomlad preprosto to, da sonce prečka ekvator pri 23,5 stopinje zemeljske osi v smeri severa. Pomlad je največje gibanje v naravi, lahko rečemo da takrat narava oživi in zaživi po zimskem dremanju.
Pomlad se vedno začne najprej na toplem jugu in se pomika proti severu. Statistično gledano naredi pomlad vsak dan pot tridesetih kilometrov proti severu in se sočasno povzpne za 30 metrov v višje lege. To, kar se dogaja tako spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja sistema dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele pred nekaj leti.
Spominska banka rastlin
Že jeseni naredijo listavci popke, te pozimi pokrijejo s smolnato plastjo in jih tako zaščitijo. Spomladi so popki pripravljeni za delovanje in v dveh tednih že lahko nastane drevesna krošnja. Vendar imajo listi še kot popki neko svojo notranjo uro, ki meri trajanje dnevne svetlobe. Rastline stalno primerjajo moč zunanje svetlobe z več tisoč generacij v sebi shranjenih referenčnih vrednosti. Tako potujejo električni signali s pravzaprav počasnim ritmom, ki ni hitrejši od enega metra na sekundo skozi rastlino, in ji posredujejo vse potrebne podatke iz okolice. Kajti treba je vedeti, da rastlina ne more preprosto pobegniti drugam, kadar so zanjo zunanje okoliščine neugodne, in se tako odzvati na spremembe v okolju. Zato je pri svojem odločanju zelo previdna. Ali lahko zaradi nekaj toplejših dni v začetku marca sprosti svojo energijo v cvetove, čeprav še ni insektov, ki bi jo oprašile? In nato bedno umre ob nenadnem vdoru mrzlega zraka? Rastlina mora meriti temperaturo zraka (lahko zazna spremembo temperature že pri 0,1 stopinje Celzija), pa tudi trajanje dneva. Velja torej železno pravilo: če je svetlo več kakor dvanajst ur na dan, je prišla pomlad. Zato pa potrebuje rastlina čut za čas in neke vrste spominsko banko.
Biologi so odkrili posebne plasti na vrhovih korenin rastlin, ki služijo za posredovanje dražljajev naprej po rastlini. Ti signali iz različnih korenin se nato združijo in ocenjujejo informacije. To pravzaprav ni nič drugega kot premišljevanje, čeprav na najnižji ravni. Če se je na podlagi vseh teh podatkov v rastlini utrdilo prepričanje, da je prišla pomlad in da lahko potisne svoje zelene liste na površino, se sprosti neverjetno veliko energije. To je mogoče tudi izračunati. V samo letu dni proizvedejo vse rastline na svetu s fotosintezo toliko biomase, da bi bilo mogoče z njo pokriti za petnajst let vso človeško potrebo po energiji.
Bukev ima približno pol milijona listov, ki ji izrastejo pomladi. Če bi liste stehtali, bi imeli sto kilogramov zelenja. S tem lahko ena bukev pokrije potrebo po dnevni energiji kar trinajstih oseb. In to je samo delček tistega, kar nam narava spomladi lahko ponudi.
Posamezne rastline reagirajo na prve pomladne dni zelo različno. Zakaj imajo narcise, krokusi in tulpe spomladi tako lepe barvne liste? Edini razlog je ta, da so si med seboj čim bolj konkurenčne. S svojimi razkošnimi barvami skušajo privabiti insekte, da bi njihove pelode ponesli v širni svet in se tako ohranili kot vrsta.
Rastline se pri tem popolnoma orientirajo po okusu čebel, kajti te imajo najraje tri vrste barv: rumeno, modro in belo. Toda barve ne vplivajo samo na čebele. Biologi so ugotovili, da aktivira pri človeku, čeprav kratkotrajno, pogled na rumene narcise center zadovoljstva v možganih. Sprosti se dopamin - počutje se izboljša, kakor da bi jemali antidepresive, le brez stranskih učinkov.
Čebulice - zakladnice energije
Nobena rastlina ne cveti tako zgodaj spomladi, kot cveti krokus. Včasih pogledajo njegove glavice iz snega že januarja. Komaj sonce tla malo ogreje, se poženejo temno zeleni listi iz zemlje. Za zaščito proti snegu rastlina uporablja zvijačo. S tem, ko sprosti svojo energijo, namenjeno metabolizmu, proizvaja toploto, ki lahko doseže tudi do deset stopinj Celzija - in nadležni sneg preprosto stopi. Hijacinte, narcise in tulpe sprostijo spomladi svojo energijo iz prejšnjih let, ki je bila varno shranjena v čebulicah. Te so prave zakladnice energije, ki omogočajo, da so listje in cvetovi močni že dolgo pred tem, preden se drevesa prebudijo iz zimskega spanca.
V prvih pomladnih dneh je opaziti, kako leta okoli rastlin še en znanilec pomladi. Zelo nežno delujoči metuljček citronček je pravzaprav že dolgo časa tu, saj je zaradi genialne zaščite proti zmrzali zimo nepoškodovan preživel. Svojo telesno temperaturo lahko tako zniža, da preživi brez težav tudi minus 20 stopinj mraza. Pravzaprav niti ni znanilec pomladi, ampak stalnica v naravi.
Najbolj nestrpne pa so spomladi čebele. Tudi trinajstkrat na dan se odpravijo na pot s hitrostjo trideset kilometrov na uro in preletijo tudi 40 kilometrov na dan. Ne utrudijo se niti, če morajo na sekundo zamahniti s perutmi več kakor dvestokrat.
Oživijo pa tudi ribniki in množica žabcev ima samo eno v mislih - najti družico za parjenje. Pogosto se žabci zbirajo v trope in s krakanjem opozarjajo ženski svet, da so tu. Posledica parjenja je, da vsaka samica čez nekaj dni položi tudi do 2000 jajčec. Pozimi skoraj (ali pa tudi) ni hrane za njih, spomladi pa poskrbijo, da se njihova teža poveča za najmanj dvajset odstotkov.
Kljub temu srnjaki ne pojedo vsega, kar jim pride pred oči. S pomočjo izjemno razvitega vonja ločijo dobre od slabih rastlin, neznane rastline sploh ne pogledajo.
Spomladi se prebudi iz zimskega spanja tudi glodalec podlesek in dokazuje, kako časovno je usklajen s pomladjo. Najraje ima popke in pri tem dokazuje, da je tudi spreten plezalec. Noben cvet ni varen pred njim. Samo 30 gramov težak glodalec uporablja plezalno tehniko, kakršno poznamo pri opicah. Z gibčnimi tačkami in dolgim repom se oprime še tako tanke vejice. Zato preživi večino svojega življenja na drevesih, kjer je tudi varen pred lisicami.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika SKRINJA).
Prijazen pozdrav
Mora se odločiti. Sedaj ali kasneje. Če se odloči prezgodaj, lahko to zanj pomeni smrt. Proti nenadnemu vdoru mrzlega zraka namreč nima orožja. Zato začne s celicami čutnicami zbirati informacije iz svoje okolice: kakšna je svetloba, kakšni sta temperatura zraka in vlaga, ali so sledi kemikalij v zraku in v zemlji. Ali naj tvega? Odloči se, da tvega morebitno smrt zaradi mraza. Krokus se prerine iz mrzlih tal, odpre svoje liste in ponudi soncu svoje cvetove - zanj se je začela pomlad. Čisto astronomsko gledano pomeni pomlad preprosto to, da sonce prečka ekvator pri 23,5 stopinje zemeljske osi v smeri severa. Pomlad je največje gibanje v naravi, lahko rečemo da takrat narava oživi in zaživi po zimskem dremanju.
Pomlad se vedno začne najprej na toplem jugu in se pomika proti severu. Statistično gledano naredi pomlad vsak dan pot tridesetih kilometrov proti severu in se sočasno povzpne za 30 metrov v višje lege. To, kar se dogaja tako spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja sistema dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele pred nekaj leti.
Spominska banka rastlin
Že jeseni naredijo listavci popke, te pozimi pokrijejo s smolnato plastjo in jih tako zaščitijo. Spomladi so popki pripravljeni za delovanje in v dveh tednih že lahko nastane drevesna krošnja. Vendar imajo listi še kot popki neko svojo notranjo uro, ki meri trajanje dnevne svetlobe. Rastline stalno primerjajo moč zunanje svetlobe z več tisoč generacij v sebi shranjenih referenčnih vrednosti. Tako potujejo električni signali s pravzaprav počasnim ritmom, ki ni hitrejši od enega metra na sekundo skozi rastlino, in ji posredujejo vse potrebne podatke iz okolice. Kajti treba je vedeti, da rastlina ne more preprosto pobegniti drugam, kadar so zanjo zunanje okoliščine neugodne, in se tako odzvati na spremembe v okolju. Zato je pri svojem odločanju zelo previdna. Ali lahko zaradi nekaj toplejših dni v začetku marca sprosti svojo energijo v cvetove, čeprav še ni insektov, ki bi jo oprašile? In nato bedno umre ob nenadnem vdoru mrzlega zraka? Rastlina mora meriti temperaturo zraka (lahko zazna spremembo temperature že pri 0,1 stopinje Celzija), pa tudi trajanje dneva. Velja torej železno pravilo: če je svetlo več kakor dvanajst ur na dan, je prišla pomlad. Zato pa potrebuje rastlina čut za čas in neke vrste spominsko banko.
Biologi so odkrili posebne plasti na vrhovih korenin rastlin, ki služijo za posredovanje dražljajev naprej po rastlini. Ti signali iz različnih korenin se nato združijo in ocenjujejo informacije. To pravzaprav ni nič drugega kot premišljevanje, čeprav na najnižji ravni. Če se je na podlagi vseh teh podatkov v rastlini utrdilo prepričanje, da je prišla pomlad in da lahko potisne svoje zelene liste na površino, se sprosti neverjetno veliko energije. To je mogoče tudi izračunati. V samo letu dni proizvedejo vse rastline na svetu s fotosintezo toliko biomase, da bi bilo mogoče z njo pokriti za petnajst let vso človeško potrebo po energiji.
Bukev ima približno pol milijona listov, ki ji izrastejo pomladi. Če bi liste stehtali, bi imeli sto kilogramov zelenja. S tem lahko ena bukev pokrije potrebo po dnevni energiji kar trinajstih oseb. In to je samo delček tistega, kar nam narava spomladi lahko ponudi.
Posamezne rastline reagirajo na prve pomladne dni zelo različno. Zakaj imajo narcise, krokusi in tulpe spomladi tako lepe barvne liste? Edini razlog je ta, da so si med seboj čim bolj konkurenčne. S svojimi razkošnimi barvami skušajo privabiti insekte, da bi njihove pelode ponesli v širni svet in se tako ohranili kot vrsta.
Rastline se pri tem popolnoma orientirajo po okusu čebel, kajti te imajo najraje tri vrste barv: rumeno, modro in belo. Toda barve ne vplivajo samo na čebele. Biologi so ugotovili, da aktivira pri človeku, čeprav kratkotrajno, pogled na rumene narcise center zadovoljstva v možganih. Sprosti se dopamin - počutje se izboljša, kakor da bi jemali antidepresive, le brez stranskih učinkov.
Čebulice - zakladnice energije
Nobena rastlina ne cveti tako zgodaj spomladi, kot cveti krokus. Včasih pogledajo njegove glavice iz snega že januarja. Komaj sonce tla malo ogreje, se poženejo temno zeleni listi iz zemlje. Za zaščito proti snegu rastlina uporablja zvijačo. S tem, ko sprosti svojo energijo, namenjeno metabolizmu, proizvaja toploto, ki lahko doseže tudi do deset stopinj Celzija - in nadležni sneg preprosto stopi. Hijacinte, narcise in tulpe sprostijo spomladi svojo energijo iz prejšnjih let, ki je bila varno shranjena v čebulicah. Te so prave zakladnice energije, ki omogočajo, da so listje in cvetovi močni že dolgo pred tem, preden se drevesa prebudijo iz zimskega spanca.
V prvih pomladnih dneh je opaziti, kako leta okoli rastlin še en znanilec pomladi. Zelo nežno delujoči metuljček citronček je pravzaprav že dolgo časa tu, saj je zaradi genialne zaščite proti zmrzali zimo nepoškodovan preživel. Svojo telesno temperaturo lahko tako zniža, da preživi brez težav tudi minus 20 stopinj mraza. Pravzaprav niti ni znanilec pomladi, ampak stalnica v naravi.
Najbolj nestrpne pa so spomladi čebele. Tudi trinajstkrat na dan se odpravijo na pot s hitrostjo trideset kilometrov na uro in preletijo tudi 40 kilometrov na dan. Ne utrudijo se niti, če morajo na sekundo zamahniti s perutmi več kakor dvestokrat.
Oživijo pa tudi ribniki in množica žabcev ima samo eno v mislih - najti družico za parjenje. Pogosto se žabci zbirajo v trope in s krakanjem opozarjajo ženski svet, da so tu. Posledica parjenja je, da vsaka samica čez nekaj dni položi tudi do 2000 jajčec. Pozimi skoraj (ali pa tudi) ni hrane za njih, spomladi pa poskrbijo, da se njihova teža poveča za najmanj dvajset odstotkov.
Kljub temu srnjaki ne pojedo vsega, kar jim pride pred oči. S pomočjo izjemno razvitega vonja ločijo dobre od slabih rastlin, neznane rastline sploh ne pogledajo.
Spomladi se prebudi iz zimskega spanja tudi glodalec podlesek in dokazuje, kako časovno je usklajen s pomladjo. Najraje ima popke in pri tem dokazuje, da je tudi spreten plezalec. Noben cvet ni varen pred njim. Samo 30 gramov težak glodalec uporablja plezalno tehniko, kakršno poznamo pri opicah. Z gibčnimi tačkami in dolgim repom se oprime še tako tanke vejice. Zato preživi večino svojega življenja na drevesih, kjer je tudi varen pred lisicami.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika SKRINJA).
Prijazen pozdrav