Minulo soboto je udar strele v kostanj na obali Blejskega jezera težko poškodoval nosečo žensko in šestletno deklico ter nemškega državljana. Pred dežjem so se zatekli pod drevesa, kar pa se je izkazalo kot slaba izbira.
Strela v Sloveniji vsako leto povzroči kar nekaj škode, kljub vsemu pa razmeroma redko trešči v ljudi, če pa, so posledice lahko dokaj težke. Večina primerov je skoraj obvezno povezana s slabo izbiro zaščite med nevihto ali uporabo česar koli, kar lahko povzroči udar.
Nekako najočitnejši primer, kako lahko pritegnemo strelo, se je zgodil leta 2005 v Brezovici pri Ljubljani. Med pogrebom je udarila v 62-letnega moškega oziroma v kovinski križ, ki ga je držal v rokah. Zaradi posledic udara je umrl. Na to, da je lahko ob nevihti zatekanje pod osamljena drevesa ali skupino dreves nevarno, se stalno opozarja, žal pa ob močnem dežju človek pozabi na opozorila.
Leta 2007 je strela udarila v lipo pri Postojnski jami, pod katero so se pred dežjem zatekli trije delavci. Eden udara ni preživel. Predlani pa je pri Novi Gorici strela ubila moškega, ki je delal z motokultivatorjem na polju. Istega leta je bil zelo odmeven udar strele v Parizu, ko so se otroci, ki so bili na rojstnodnevni zabavi, skupaj s starši pred nevihto umaknili pod drevo, v katero je potem treščilo. Med poškodovanimi je bilo osem otrok, gasilec, ki se je znašel tam, pa je z masažo srca rešil otroka, ki se mu je ustavilo srce. V šestdesetih letih je treščilo celo v križišče sredi Ljubljane, strela je zadela policista, ki je usmerjal promet, ga vrgla v zrak, mu popolnoma sežgala uniformo, a je preživel.
Statistična možnost udara strele v človeka je zelo majhna, zato so ti udari odmevni. Več je primerov posrednih udarov, poleg tega pa lahko ob udaru strele v naši bližini občutimo njen piš in zvočni udar, tako da imamo občutek, kot da nas je zadela.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
sobota, 21. julij 2018
nedelja, 15. julij 2018
Stopili še korak bliže smrti
V enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi.
Dno morja je bilo nenadoma razgaljeno, kar je pritegnilo pozornost, sledili so gromozanski valovi.
Zgodovina je polna tragičnih cunamijev. Pa vendar nihče ni pričakoval, da bo konec leta 2004, ko so ponekod po svetu še praznovali božič, tako grozljiv. V nekaj trenutkih se je v Indijskem oceanu sprostilo energije za 23.000 takšnih atomskih bomb, kot so jo odvrgli na Hirošimo. Posledica več stoletij trenja globoko pod morjem. Tla so se grozovito zatresla, potres magnitude 9,1 pa je pognal morilsko količino vode na vse strani. Še tisti dan je v enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi, več milijonov jih je ostalo brez doma.
Središče potresa je bilo na obalah Indonezije, zahodno od Sumatre. Tak dogodek neizogibno povzroči visoke valove, ki so jih v tem primeru čutili tudi 5000 kilometrov daleč v Afriki. Ne zgolj čutili, ti valovi so imeli še vedno dovolj moči za ubijanje.
Do petnajst metrov visoki valovi
V Indijskem oceanu so cunamiji redkost v nasprotju s Tihim oceanom, pa vendar izvedenci radi poudarjajo, da se lahko pojavi po skoraj vseh morjih.
V Indijskem oceanu so bili takrat valovi visoki do 15 metrov, kot so poročali mediji. Ponekod drugod so pojav opisali kot deročo reko, ki je segla globoko na obalo. Kako je to mogoče? Cunami je pojav, ki si ga je težko predstavljati, če ga ne doživimo. V nekaterih primerih so valovi na površju visoki le 30 centimetrov, zato jih ladje ne opazijo. Ko tokovi prodrejo do kopnega, se sprosti vsa rušilna moč, ki je bila do tedaj pod vodo. Glede na obalo in oddaljenost so učinki različni.
Ne takega ne drugačnega rušilnega vala tedaj niso nikjer pričakovali. Dogajalo se je kot v kakšnem katastrofičnem filmu. Sheneth Ravindra, Britanec, ki je z vlakom potoval po Šrilanki, je takole doživel vso grozo: "Ko sem slišal krike, sem najprej pomislil na praznovanje budističnega praznika ob polni luni, potem sem zagledal obraze ljudi. Še vedno nisem vedel, kaj se dogaja, z obrazov sem prebral le strah in grozo." Začutil je, da se je vlak iztiril, potem je v vagon drla voda. "Vagon se je začel prevračati, v nekem trenutku sem bil do brade potopljen," je tedaj pripovedoval 25-letnik. Toda to je bil šele prvi val. "Drugi je prišel kakšne pol ure kasneje. Prekrival je večji del obzorja - in to niti ni bil val, kot si ga predstavljamo, kadar pomislimo na deskanje na valovih, temveč je bil bolj zid, gromozanska gora vode, ki se nam je približevala." Z vlaka mu je uspelo skočiti na hišo in se povzpeti na vrh strehe. Medtem je vlak voda povsem potopila. Več kot tisoč ljudi je potovalo na vlaku, reševalci so našli več kot 200 trupel. Preživeli so cunami opisovali kot izredno glasen tovorni vlak ali kot zvok letala. Ljudje z obale so ga torej videli in slišali, toda tisti, ki se ni odzval na prve svarilne znake, je življenje predal usodi in sreči.
Razgaljeno dno
Prihajajoči cunami običajno morje potegne od obale, razgali korale, skalovje in peščeno dno. Tak pojav je mnoge privabil bliže, namesto da bi zavetje poiskali čim višje. Na Tajskem so pred prihodom prvega vala opazili turiste, kako so ob plažah fotografirali zanimivost. Ocenjujejo, da navadno traja pet minut od tega fenomena do prihoda smrti.
"Z možem sva zajtrkovala na terasi hotela nad plažo. Mož Tom je opazil, kako so natakarji kazali na morje, ki se je hitro umikalo. Neverjeten dogodek. Ljudje so iskali fotoaparate in začeli fotografirati razgaljeno morsko dno. Plaža je bila polna turistov," je kasneje pripovedovala Arlette Stuip, ki je bila z možem na počitnicah v Khao Lako na Tajskem. "Tom je imel nelagoden občutek. Dve leti je v Kaliforniji živel ob morju in nikdar ni doživel česa podobnega. Potem se mu je posvetilo: grmenje, ki ga je bil slišal, je bil potres, umikajoče se morje pa je uvod v visoke valove. Prijel me je za roko in mi rekel, naj tečem, kolikor morem."
Kmalu sta lahko videla val, ki se je približeval s hitrostjo 80 kilometrov na uro. "Voda nama je bila za petami. Zvok je bil oglušujoč." Tekla sta naprej, opazila sta, da je korak za njima že skoraj vse pod vodo, vendar jima je uspelo pobegniti na hrib. Tam sta ostala dve uri. Razdejanje je bilo pošastno, vedela sta, da so le redki preživeli takšno rušilno moč. Ko sta se vrnila, sta pomagala nekaterim hudim ranjencem v kombije, s katerimi so ljudi vozili v bolnišnico. "Kmalu so nama povedali, da se približuje še en val. Spet sva splezala na hrib in tokrat tam čakala še tri ure. Nihče ni vedel, kam naj gremo in kaj naj storimo. Nismo pa se želeli spustiti na plažo, kjer so trupla ležala razmetana vsepovsod," je za BBC pripovedovala Arlette.
Kot rečeno, je bilo prav prepoznavanje prvih znamenj za preživele ključno. V Indiji se je neki mož spomnil dokumentarca National Geographica, v katerem so pokazali, kako so videti prvi znaki prihajajočega cunamija. Ker se je spomnil in posvaril sovaščane, je rešil 1500 ljudi. Smrt je kosila naključno. Ljudi, ki so se držali skupaj, je voda v trenutku razmetala na vse konce. Kdor je imel srečo, je preživel. Iz Tajske so poročali o dojenčku, ki so ga po tragediji našli na plavajoči žimnici. Našli pa so zelo malo poginulih živali. Večina se je namreč nekaj minut prej umaknila v višje lege.
Drugi val je lahko nevarnejši
Cunami je pravzaprav neka vrsta valov. Ni rečeno, da je prvi val najnevarnejši. Sledijo si lahko v nekaj minutah ali pa vmes minejo ure. Voda dere vse globlje na kopno in v naslednjem trenutku spet odkrije dno morja. Tega mnogi tistega usodnega 26. septembra niso vedeli. Ko se je tako prvi val končal, so se odpravili na obalo, misleč, da je varno. Potem je udarilo še enkrat. Mnoge, ki so preživeli prvi val, je odneslo, ko se je morje vračalo. Morje je ponekod poseglo nekaj sto metrov v notranjost. Ali pa je morje prekrilo cele otoke. Nekatere za vedno.
Maldivi so sicer za nekakšno naravno pregrado koralnih grebenov, vendar je nekatere otoke potopilo. Tudi glavno mesto je bilo poplavljeno. Po čudežu je bilo le malo mrtvih. Ocenjujejo, da je bilo otočje dobro zavarovano pred uničujočo močjo cunamija prav zaradi grebena.
Ko se je dan prevesil v večer, se je morje večinoma umirilo. Ostalo je več tisoč mrtvih, ranjenih, brezdomcev. Grozili sta lakota in žeja. Marsikje ni bilo osnovne preskrbe. V tropski vročini in s toliko mrtvimi se hitro lahko razvije še kaj hujšega. Bali so se, da bo mrtvih veliko več. K sreči je reševanje hitro steklo. Vključile so se humanitarne organizacije in ljudje z vsega sveta. Toda tiste prve dni je vse slonelo predvsem na prostovoljcih iz okoliških krajev in na - čudežu. Turisti so odhajali domov, domačini so do danes nekako obnovili življenja.
Če se odpravite v tiste kraje, sledu o tragediji domala ni spomina. Mnogi tudi neradi govorijo o njej, ker je preprosto preveč boleče. Treba se je vendarle zavedati, da tektonske sile še vedno delujejo, da se sila znova kopiči. Upati je le, da bo vse gorje izbruhnilo šele čez nekaj sto let.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 2).
Prijazen pozdrav
Dno morja je bilo nenadoma razgaljeno, kar je pritegnilo pozornost, sledili so gromozanski valovi.
Zgodovina je polna tragičnih cunamijev. Pa vendar nihče ni pričakoval, da bo konec leta 2004, ko so ponekod po svetu še praznovali božič, tako grozljiv. V nekaj trenutkih se je v Indijskem oceanu sprostilo energije za 23.000 takšnih atomskih bomb, kot so jo odvrgli na Hirošimo. Posledica več stoletij trenja globoko pod morjem. Tla so se grozovito zatresla, potres magnitude 9,1 pa je pognal morilsko količino vode na vse strani. Še tisti dan je v enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi, več milijonov jih je ostalo brez doma.
Središče potresa je bilo na obalah Indonezije, zahodno od Sumatre. Tak dogodek neizogibno povzroči visoke valove, ki so jih v tem primeru čutili tudi 5000 kilometrov daleč v Afriki. Ne zgolj čutili, ti valovi so imeli še vedno dovolj moči za ubijanje.
Do petnajst metrov visoki valovi
V Indijskem oceanu so cunamiji redkost v nasprotju s Tihim oceanom, pa vendar izvedenci radi poudarjajo, da se lahko pojavi po skoraj vseh morjih.
V Indijskem oceanu so bili takrat valovi visoki do 15 metrov, kot so poročali mediji. Ponekod drugod so pojav opisali kot deročo reko, ki je segla globoko na obalo. Kako je to mogoče? Cunami je pojav, ki si ga je težko predstavljati, če ga ne doživimo. V nekaterih primerih so valovi na površju visoki le 30 centimetrov, zato jih ladje ne opazijo. Ko tokovi prodrejo do kopnega, se sprosti vsa rušilna moč, ki je bila do tedaj pod vodo. Glede na obalo in oddaljenost so učinki različni.
Ne takega ne drugačnega rušilnega vala tedaj niso nikjer pričakovali. Dogajalo se je kot v kakšnem katastrofičnem filmu. Sheneth Ravindra, Britanec, ki je z vlakom potoval po Šrilanki, je takole doživel vso grozo: "Ko sem slišal krike, sem najprej pomislil na praznovanje budističnega praznika ob polni luni, potem sem zagledal obraze ljudi. Še vedno nisem vedel, kaj se dogaja, z obrazov sem prebral le strah in grozo." Začutil je, da se je vlak iztiril, potem je v vagon drla voda. "Vagon se je začel prevračati, v nekem trenutku sem bil do brade potopljen," je tedaj pripovedoval 25-letnik. Toda to je bil šele prvi val. "Drugi je prišel kakšne pol ure kasneje. Prekrival je večji del obzorja - in to niti ni bil val, kot si ga predstavljamo, kadar pomislimo na deskanje na valovih, temveč je bil bolj zid, gromozanska gora vode, ki se nam je približevala." Z vlaka mu je uspelo skočiti na hišo in se povzpeti na vrh strehe. Medtem je vlak voda povsem potopila. Več kot tisoč ljudi je potovalo na vlaku, reševalci so našli več kot 200 trupel. Preživeli so cunami opisovali kot izredno glasen tovorni vlak ali kot zvok letala. Ljudje z obale so ga torej videli in slišali, toda tisti, ki se ni odzval na prve svarilne znake, je življenje predal usodi in sreči.
Razgaljeno dno
Prihajajoči cunami običajno morje potegne od obale, razgali korale, skalovje in peščeno dno. Tak pojav je mnoge privabil bliže, namesto da bi zavetje poiskali čim višje. Na Tajskem so pred prihodom prvega vala opazili turiste, kako so ob plažah fotografirali zanimivost. Ocenjujejo, da navadno traja pet minut od tega fenomena do prihoda smrti.
"Z možem sva zajtrkovala na terasi hotela nad plažo. Mož Tom je opazil, kako so natakarji kazali na morje, ki se je hitro umikalo. Neverjeten dogodek. Ljudje so iskali fotoaparate in začeli fotografirati razgaljeno morsko dno. Plaža je bila polna turistov," je kasneje pripovedovala Arlette Stuip, ki je bila z možem na počitnicah v Khao Lako na Tajskem. "Tom je imel nelagoden občutek. Dve leti je v Kaliforniji živel ob morju in nikdar ni doživel česa podobnega. Potem se mu je posvetilo: grmenje, ki ga je bil slišal, je bil potres, umikajoče se morje pa je uvod v visoke valove. Prijel me je za roko in mi rekel, naj tečem, kolikor morem."
Kmalu sta lahko videla val, ki se je približeval s hitrostjo 80 kilometrov na uro. "Voda nama je bila za petami. Zvok je bil oglušujoč." Tekla sta naprej, opazila sta, da je korak za njima že skoraj vse pod vodo, vendar jima je uspelo pobegniti na hrib. Tam sta ostala dve uri. Razdejanje je bilo pošastno, vedela sta, da so le redki preživeli takšno rušilno moč. Ko sta se vrnila, sta pomagala nekaterim hudim ranjencem v kombije, s katerimi so ljudi vozili v bolnišnico. "Kmalu so nama povedali, da se približuje še en val. Spet sva splezala na hrib in tokrat tam čakala še tri ure. Nihče ni vedel, kam naj gremo in kaj naj storimo. Nismo pa se želeli spustiti na plažo, kjer so trupla ležala razmetana vsepovsod," je za BBC pripovedovala Arlette.
Kot rečeno, je bilo prav prepoznavanje prvih znamenj za preživele ključno. V Indiji se je neki mož spomnil dokumentarca National Geographica, v katerem so pokazali, kako so videti prvi znaki prihajajočega cunamija. Ker se je spomnil in posvaril sovaščane, je rešil 1500 ljudi. Smrt je kosila naključno. Ljudi, ki so se držali skupaj, je voda v trenutku razmetala na vse konce. Kdor je imel srečo, je preživel. Iz Tajske so poročali o dojenčku, ki so ga po tragediji našli na plavajoči žimnici. Našli pa so zelo malo poginulih živali. Večina se je namreč nekaj minut prej umaknila v višje lege.
Drugi val je lahko nevarnejši
Cunami je pravzaprav neka vrsta valov. Ni rečeno, da je prvi val najnevarnejši. Sledijo si lahko v nekaj minutah ali pa vmes minejo ure. Voda dere vse globlje na kopno in v naslednjem trenutku spet odkrije dno morja. Tega mnogi tistega usodnega 26. septembra niso vedeli. Ko se je tako prvi val končal, so se odpravili na obalo, misleč, da je varno. Potem je udarilo še enkrat. Mnoge, ki so preživeli prvi val, je odneslo, ko se je morje vračalo. Morje je ponekod poseglo nekaj sto metrov v notranjost. Ali pa je morje prekrilo cele otoke. Nekatere za vedno.
Maldivi so sicer za nekakšno naravno pregrado koralnih grebenov, vendar je nekatere otoke potopilo. Tudi glavno mesto je bilo poplavljeno. Po čudežu je bilo le malo mrtvih. Ocenjujejo, da je bilo otočje dobro zavarovano pred uničujočo močjo cunamija prav zaradi grebena.
Ko se je dan prevesil v večer, se je morje večinoma umirilo. Ostalo je več tisoč mrtvih, ranjenih, brezdomcev. Grozili sta lakota in žeja. Marsikje ni bilo osnovne preskrbe. V tropski vročini in s toliko mrtvimi se hitro lahko razvije še kaj hujšega. Bali so se, da bo mrtvih veliko več. K sreči je reševanje hitro steklo. Vključile so se humanitarne organizacije in ljudje z vsega sveta. Toda tiste prve dni je vse slonelo predvsem na prostovoljcih iz okoliških krajev in na - čudežu. Turisti so odhajali domov, domačini so do danes nekako obnovili življenja.
Če se odpravite v tiste kraje, sledu o tragediji domala ni spomina. Mnogi tudi neradi govorijo o njej, ker je preprosto preveč boleče. Treba se je vendarle zavedati, da tektonske sile še vedno delujejo, da se sila znova kopiči. Upati je le, da bo vse gorje izbruhnilo šele čez nekaj sto let.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 2).
Prijazen pozdrav
petek, 13. julij 2018
Vabljivost celinskih voda
Poletje je v polnem zamahu in obetajo se še višje temperature. Zato so te dni zelo aktualni bazeni in kopanje v rekah, ki ima še poseben čar. Obiskanost naravnih kopališč je najbolj odvisna od temperatur in seveda tudi kakovosti kopalne vode.
Na temperaturo vode v rekah, jezerih in morju najbolj vplivajo temperatura zraka, osončenost, hitrost pretakanja in oddaljenost od izvira, temperature na izvirih v kraškem svetu, ki ga je v Sloveniji več kot tretjina ozemlja, pa so med letom zelo konstantne, in sicer od 8 do 12 °C.
Temperature vode nihajo medletno, letno in dnevno. Za kopanje so pomembni meseci s toplo vodo, na primer nad povprečno mesečno temperaturo 15 °C. Enako velja za jezera in morje, pri čemer večja prostornina in manjše gibanje vodnih mas pomenita različen odziv dnevnega nihanja temperature vode, ki je odvisen od geografske pestrosti okolja. Temperature vode v rekah, jezerih in morjih so praviloma najvišje v avgustu.
Velik vpliv ima tudi dnevno nihanje temperature vode, ki je poleti lahko tudi prek 10 °C, manj na večjih rekah in več na manjših rekah. Najnižje temperature vode zadnjih desetletij kažejo na naraščanje temperature vode. Trendi naraščanja povprečne letne temperature so povsod pozitivni, s tem, da bolj narašča na vzhodu kot na zahodu Slovenije. Preračunano na 10 let so trendi segrevanja vode rek na zahodu med +0,1 in +0,2 °C na 10 let, na vzhodu pa so večinoma med +0,2 in +0,25 °C na 10 let.
Zviševanje temperature vode na površinskih vodah vidimo tudi na grafu najvišjih povprečnih dnevnih temperatur na Bohinjskem jezeru od leta 1939 do 2016, ki kaže, da so po letu 1990 najvišje temperature skoraj vedno višje od 20 °C.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Na temperaturo vode v rekah, jezerih in morju najbolj vplivajo temperatura zraka, osončenost, hitrost pretakanja in oddaljenost od izvira, temperature na izvirih v kraškem svetu, ki ga je v Sloveniji več kot tretjina ozemlja, pa so med letom zelo konstantne, in sicer od 8 do 12 °C.
Temperature vode nihajo medletno, letno in dnevno. Za kopanje so pomembni meseci s toplo vodo, na primer nad povprečno mesečno temperaturo 15 °C. Enako velja za jezera in morje, pri čemer večja prostornina in manjše gibanje vodnih mas pomenita različen odziv dnevnega nihanja temperature vode, ki je odvisen od geografske pestrosti okolja. Temperature vode v rekah, jezerih in morjih so praviloma najvišje v avgustu.
Velik vpliv ima tudi dnevno nihanje temperature vode, ki je poleti lahko tudi prek 10 °C, manj na večjih rekah in več na manjših rekah. Najnižje temperature vode zadnjih desetletij kažejo na naraščanje temperature vode. Trendi naraščanja povprečne letne temperature so povsod pozitivni, s tem, da bolj narašča na vzhodu kot na zahodu Slovenije. Preračunano na 10 let so trendi segrevanja vode rek na zahodu med +0,1 in +0,2 °C na 10 let, na vzhodu pa so večinoma med +0,2 in +0,25 °C na 10 let.
Zviševanje temperature vode na površinskih vodah vidimo tudi na grafu najvišjih povprečnih dnevnih temperatur na Bohinjskem jezeru od leta 1939 do 2016, ki kaže, da so po letu 1990 najvišje temperature skoraj vedno višje od 20 °C.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
sobota, 7. julij 2018
Arso sprašuje
Agencija za okolje in prostor (Arso) namerava na spletni aplikaciji Arso vreme vzpostaviti nekatere nove tekstovne in grafične izdelke za uporabnike. V želji, da uporabnikom ponudijo informacije, ki jih potrebujejo, prosijo uporabnike, da si vzamejo nekaj minut časa in z odgovori na vprašanja sporočijo svoje želje. Povezavo do vprašanj najdete na https://www.1ka.si/a/177896 oziroma najdete povezavo tudi na Arso vreme.
Iz zastavljenih vprašanj je lepo videti, o katerih dodatnih podatkih razmišljajo na Arsu. Sprašujejo, za katera območja (možnih je več odgovorov) vas najbolj zanima vremenska napoved. Ali za zdravje (počutje, alergije na cvetni prah, onesnaženost zraka), kmetijstvo in vrtičkarstvo, šport in prosti čas (planinstvo, športi na vodi, zimski športi, druge aktivnosti na prostem). Sprašujejo o tem, kako so za vas pomembni bioprognoza, podatki o kakovosti zraka, tudi o tem, ali poznate napovedi za gorski svet in Slovensko primorje, bioprognozo in kaj pri straneh pogrešate. Sprašujejo tudi, ali uporabljate agrometeorološki bilten (agrometeorološka napoved, ki vsebuje informacije o meritvah in napovedih meteoroloških in agrometeoroloških spremenljivk). Vsekakor je zanimivo tudi vprašanje o tem, ali uporabljate pri aktivnosti napovedi drugih ponudnikov. Katerih in katere so njihove prednosti?
To v veliki meri govori o tem, da se zavedajo konkurence na trgu in nujnosti po določenih spremembah spletnih strani Arsa v sklopu posodabljanj spletnih strani oziroma aplikacije Arso vreme. Dejstvo je, da agencija razpolaga z množico izjemno dobrih podatkov, pot do njih pa je včasih preveč zapletena in tudi ne najbolj predstavljena ali celo pomanjkljiva. Konkretno na primer to velja za bioprognozo, ki v konkurenci še najbolj zaostaja.
Vsekakor je to poziv, na katerega se je dobro odzvati, tako bomo skupaj z meteorologi Arsa dobili čim bolj uporabne strani oziroma aplikacije.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Iz zastavljenih vprašanj je lepo videti, o katerih dodatnih podatkih razmišljajo na Arsu. Sprašujejo, za katera območja (možnih je več odgovorov) vas najbolj zanima vremenska napoved. Ali za zdravje (počutje, alergije na cvetni prah, onesnaženost zraka), kmetijstvo in vrtičkarstvo, šport in prosti čas (planinstvo, športi na vodi, zimski športi, druge aktivnosti na prostem). Sprašujejo o tem, kako so za vas pomembni bioprognoza, podatki o kakovosti zraka, tudi o tem, ali poznate napovedi za gorski svet in Slovensko primorje, bioprognozo in kaj pri straneh pogrešate. Sprašujejo tudi, ali uporabljate agrometeorološki bilten (agrometeorološka napoved, ki vsebuje informacije o meritvah in napovedih meteoroloških in agrometeoroloških spremenljivk). Vsekakor je zanimivo tudi vprašanje o tem, ali uporabljate pri aktivnosti napovedi drugih ponudnikov. Katerih in katere so njihove prednosti?
To v veliki meri govori o tem, da se zavedajo konkurence na trgu in nujnosti po določenih spremembah spletnih strani Arsa v sklopu posodabljanj spletnih strani oziroma aplikacije Arso vreme. Dejstvo je, da agencija razpolaga z množico izjemno dobrih podatkov, pot do njih pa je včasih preveč zapletena in tudi ne najbolj predstavljena ali celo pomanjkljiva. Konkretno na primer to velja za bioprognozo, ki v konkurenci še najbolj zaostaja.
Vsekakor je to poziv, na katerega se je dobro odzvati, tako bomo skupaj z meteorologi Arsa dobili čim bolj uporabne strani oziroma aplikacije.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
četrtek, 5. julij 2018
Mislili so, da bo le deževalo
Mesto Galveston je nepričakovano udaril orkan. Ljudi je odnašalo skupaj s hišami - umrli so tudi številni otroci.
Človek je manjši od miši. Oh, kaj miši, manjši je od mravlje nasproti neverjetni moči narave. Ko udari naravna katastrofa, je nemočen. V Nedeljskem dnevniku bomo čez poletje pisali o nekaterih največjih naravnih tragedijah, ki jih morda še ne poznamo, premalo poznamo ali pa so ljudje nanje nalašč pozabili, ker so opomin na lastno nemoč.
Tak primer se je zgodil leta 1900 v dandanes zakotnem kraju, v mestecu Galveston v Teksasu v Združenih državah Amerike. Tistega 8. septembra zjutraj se nihče od 38.000 krajanov ni zavedal sodnega dne njihovega mesta. Niso slutili, da štejejo zadnje ure življenja osem tisoč ljudi, ki ne bodo dočakali naslednjega jutra. Na tisti dan je namreč umrlo več ljudi kot na kateri koli dan v zgodovini Združenih držav Amerike.
Tudi za družino Boss je bil to povsem običajen dan. Gospodar Peter Boss se je v kraj preselil le malo pred tem. Dotlej so živeli v Chicagu, toda ambicije so jih pripeljale v ta precej čudovit, lep manjši kraj z imenitno prihodnostjo, kjer sta malo prej začeli cveteti industrija in trgovina. Gospodar in gospodarica hiše sta s sinom tistega dne obedovala kot vsakič. Prav tako dr. Cline, vodja lokalne meteorološke pisarne. Vedel je, da bo tistega dne deževalo. Morda tudi precej pihalo, vendar je bil prepričan, da je, četudi bi bili sunki močni, v svoji hiši varen. Bila je dobro grajena, trdnejša od okoliških zgradb. Močnejši vetrovi v tistih krajih sicer niso bili posebna redkost, zlasti ne ob koncu poletja.
Tudi S. W. Clinton, inženir v bližnji tovarni gnojil, ki je imel šest otrok, se ni mogel zavedati, da do naslednjega dne nihče v njegovi družini ne bo preživel. Ko je tisto jutro pogledal skozi okno, so lahko že opazili zbirajoče se oblake. Nekako sredi dopoldneva je že prevladovala temnejša sivina. Prihajala je nevihta. Visoka plima je zalila nekatere ulice, ki so bile najbliže morju, saj je mesto stalo na robu Mehiškega zaliva. Toda vendarle ni nič kazalo na tragedijo. A oblaki so postajali vse bolj grozeči. Do sredine popoldneva se je tudi veter močno okrepil. "Mama ni želela oditi. Menila je, da je take nevihte že večkrat doživela in preživela, zato ni šla iz hiše," je kasneje pripovedovala njena hči. Podobno so razmišljali mnogi drugi. Bolj ko se je približeval veter, bolj je bobnelo. Pa vendar še vedno ni bilo posebne panike ali zaskrbljenosti. Pri Bossovih so pripravili večerjo kot vsak drug dan. Kot običajno so zmolili in se zahvalili za hrano ter jedli. Bili so sredi obeda, ko je izbruhnilo gorje.
Četrta stopnja
V zalivu se je razvil orkan z vetrovi hitrosti 220 kilometrov na uro. Takšnim danes pravijo orkan četrte stopnje. A pred 120 leti niso slutili, kaj jih čaka. Nevihta se je sukala tako, da je pred seboj porivala vodo, ki je dosegla tri metre v višino. Ko so prvi valovi dosegli hišo družine Boss, je žena najprej stekla po denar, 2000 težko prihranjenih dolarjev, ki jih je skrila v omari, nato je skupaj s sinom in možem stekla v drugo nadstropje. A voda je naraščala. Ko je zrasla do zgornjega okna, jim ni ostalo drugega, kot da so skočili v temo. Imeli so to srečo, da je bila v bližini lesena cisterna. Oklepali so se je vso noč. Veter, voda, vsemogoči delci, ki so grozeče leteli vse naokoli, jim niso dali živeti. Gospodarica v nekem trenutku ni zmogla več. Padla je s cisterne. Na srečo jo je še pravočasno zagrabil sin in jo potegnil nazaj, a močno si je ranila nogo. Odneslo jim je oblačila, denar. Ko so jih naslednje jutro rešili so bili goli, izčrpani in v šoku. Bili so brez besed. Niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Sin in mož si po tistem nikdar nista povsem opomogla. Dr. Cline je bil doma med 25. in 26. ulico. Ostal je v hiši, prepričan, da bo zdržala. Vse okoli je že odneslo, toda tudi njegova je naposled popustila pod pritiskom morja in vetra ter vsega, kar sta z vso močjo metala v opečnate stene. Kakšnih štirideset ljudi je pri njem poiskalo zavetje. Večina je umrla, vključno z njegovo soprogo. Ker je voda naraščala, so mislili, da se bodo rešili na strehi. Zaman. Med drugim je tam umrla njegova šestletna hčerka Esther, katere drobceno telo ni bilo kos silovitim udarcem. Podrobnosti so tako grozljive, da jih ni mogoče ponoviti.
Potop zadnjega upanja
Inženir Clinton je prav tako poskušal rešiti svojih šest otrok in ženo. Ko je odneslo hišo, mu je uspelo rešiti dva sinova, ki ju je potegnil na leseni splav, na katerega se je povzpel. Premetavalo jih je ure in ure. Ker je bilo v vodi polno razbitin, se je ob trčenju les razbil na dva kosa. Oba sinova sta se utopila pred njegovimi očmi. Bil je nemočen. Milton Elford je bil mladenič, edini preživeli v družini, ki je po dogodku pisal sorodniku v Severno Dakoto. Med drugim se je takole spominjal dogajanja: "Našo hišo smo zapustili ob štirih zjutraj, misleč, da bomo na varnem v večji hiši nedaleč stran. Nismo si predstavljali, da lahko tudi to odnese. Ob petih zjutraj je grozljivo pihalo. Začelo je lomiti ogrado, ki jo je metalo proti nam." V hiši je bilo 15, 16 ljudi. Dogovorili so se, v katero smer bodo bežali, če bo tudi to hišo začelo podirati. Zbrali so se v eni od sob. "Ko je hišo spodneslo s temeljev, smo bili v trenutku do pasu v vodi. Poskušali smo odpreti vrata, toda ni šlo. Razbili smo okno in skočili ven." Milton je komaj začel plezati skozi okno, ko se je hiša podrla. Nanj je padel ogromen kos, zaradi katerega je izgubil zavest. "Ne vem, kako dolgo sem tako visel, ko pa sem se prebudil, sem bil v vodi, zagrabil sem ostanke, ki so plavali naokoli. Na moji levi in na moji desni sta bila še dva človeka, ki sta se prav tako oklepala tistega, kar sta lahko zagrabila."
Do jutra se je nevihta polegla. Posijalo je sonce, na nebu kot da ni bilo nič. Milton se je vrnil na kraj, kjer je stala hiša, toda ni je našel. Vse naokoli je bilo uničeno - dve ulici levo in desno je bila puščoba. Našel ni žive duše, le gasilce je opazil, ki so prihajali in začeli zbirati trupla, ki so ležala vse naokoli. Uradno ocenjujejo, da je umrlo 8000 ljudi. Toda v tistih časih niso imeli načina, da bi z gotovostjo dognali natančno število. Lahko bi jih bilo tudi več, do 12.000. Še 30.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.
Mesto je bilo takrat v zlati dobi, menijo zgodovinarji. Mnogi so tja investirali in morda bi bilo danes eno najpomembnejših ameriških mest, če se zgodba ne bi končala tako nenadoma. Odtlej nihče več ni želel investirati na tem območju, ampak so se raje odločali za Houston.
Zanimivo je, da so nastajanje nevihte opazili že nekaj dni prej. 27. avgusta 1900 je o njej poročala ladja, ki je plula v bližini. 2. septembra je nevihta pustošila po Dominikanski republiki, dan kasneje na Kubi, potem pa še vzdolž ameriške obale. Nevihto so čutili celo v New Yorku in Kanadi, vendar vetrovi še zdaleč niso bili tako močni. Od mesta Galveston ni ostalo domala nič.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 1).
Prijazen pozdrav
Človek je manjši od miši. Oh, kaj miši, manjši je od mravlje nasproti neverjetni moči narave. Ko udari naravna katastrofa, je nemočen. V Nedeljskem dnevniku bomo čez poletje pisali o nekaterih največjih naravnih tragedijah, ki jih morda še ne poznamo, premalo poznamo ali pa so ljudje nanje nalašč pozabili, ker so opomin na lastno nemoč.
Tak primer se je zgodil leta 1900 v dandanes zakotnem kraju, v mestecu Galveston v Teksasu v Združenih državah Amerike. Tistega 8. septembra zjutraj se nihče od 38.000 krajanov ni zavedal sodnega dne njihovega mesta. Niso slutili, da štejejo zadnje ure življenja osem tisoč ljudi, ki ne bodo dočakali naslednjega jutra. Na tisti dan je namreč umrlo več ljudi kot na kateri koli dan v zgodovini Združenih držav Amerike.
Tudi za družino Boss je bil to povsem običajen dan. Gospodar Peter Boss se je v kraj preselil le malo pred tem. Dotlej so živeli v Chicagu, toda ambicije so jih pripeljale v ta precej čudovit, lep manjši kraj z imenitno prihodnostjo, kjer sta malo prej začeli cveteti industrija in trgovina. Gospodar in gospodarica hiše sta s sinom tistega dne obedovala kot vsakič. Prav tako dr. Cline, vodja lokalne meteorološke pisarne. Vedel je, da bo tistega dne deževalo. Morda tudi precej pihalo, vendar je bil prepričan, da je, četudi bi bili sunki močni, v svoji hiši varen. Bila je dobro grajena, trdnejša od okoliških zgradb. Močnejši vetrovi v tistih krajih sicer niso bili posebna redkost, zlasti ne ob koncu poletja.
Tudi S. W. Clinton, inženir v bližnji tovarni gnojil, ki je imel šest otrok, se ni mogel zavedati, da do naslednjega dne nihče v njegovi družini ne bo preživel. Ko je tisto jutro pogledal skozi okno, so lahko že opazili zbirajoče se oblake. Nekako sredi dopoldneva je že prevladovala temnejša sivina. Prihajala je nevihta. Visoka plima je zalila nekatere ulice, ki so bile najbliže morju, saj je mesto stalo na robu Mehiškega zaliva. Toda vendarle ni nič kazalo na tragedijo. A oblaki so postajali vse bolj grozeči. Do sredine popoldneva se je tudi veter močno okrepil. "Mama ni želela oditi. Menila je, da je take nevihte že večkrat doživela in preživela, zato ni šla iz hiše," je kasneje pripovedovala njena hči. Podobno so razmišljali mnogi drugi. Bolj ko se je približeval veter, bolj je bobnelo. Pa vendar še vedno ni bilo posebne panike ali zaskrbljenosti. Pri Bossovih so pripravili večerjo kot vsak drug dan. Kot običajno so zmolili in se zahvalili za hrano ter jedli. Bili so sredi obeda, ko je izbruhnilo gorje.
Četrta stopnja
V zalivu se je razvil orkan z vetrovi hitrosti 220 kilometrov na uro. Takšnim danes pravijo orkan četrte stopnje. A pred 120 leti niso slutili, kaj jih čaka. Nevihta se je sukala tako, da je pred seboj porivala vodo, ki je dosegla tri metre v višino. Ko so prvi valovi dosegli hišo družine Boss, je žena najprej stekla po denar, 2000 težko prihranjenih dolarjev, ki jih je skrila v omari, nato je skupaj s sinom in možem stekla v drugo nadstropje. A voda je naraščala. Ko je zrasla do zgornjega okna, jim ni ostalo drugega, kot da so skočili v temo. Imeli so to srečo, da je bila v bližini lesena cisterna. Oklepali so se je vso noč. Veter, voda, vsemogoči delci, ki so grozeče leteli vse naokoli, jim niso dali živeti. Gospodarica v nekem trenutku ni zmogla več. Padla je s cisterne. Na srečo jo je še pravočasno zagrabil sin in jo potegnil nazaj, a močno si je ranila nogo. Odneslo jim je oblačila, denar. Ko so jih naslednje jutro rešili so bili goli, izčrpani in v šoku. Bili so brez besed. Niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Sin in mož si po tistem nikdar nista povsem opomogla. Dr. Cline je bil doma med 25. in 26. ulico. Ostal je v hiši, prepričan, da bo zdržala. Vse okoli je že odneslo, toda tudi njegova je naposled popustila pod pritiskom morja in vetra ter vsega, kar sta z vso močjo metala v opečnate stene. Kakšnih štirideset ljudi je pri njem poiskalo zavetje. Večina je umrla, vključno z njegovo soprogo. Ker je voda naraščala, so mislili, da se bodo rešili na strehi. Zaman. Med drugim je tam umrla njegova šestletna hčerka Esther, katere drobceno telo ni bilo kos silovitim udarcem. Podrobnosti so tako grozljive, da jih ni mogoče ponoviti.
Potop zadnjega upanja
Inženir Clinton je prav tako poskušal rešiti svojih šest otrok in ženo. Ko je odneslo hišo, mu je uspelo rešiti dva sinova, ki ju je potegnil na leseni splav, na katerega se je povzpel. Premetavalo jih je ure in ure. Ker je bilo v vodi polno razbitin, se je ob trčenju les razbil na dva kosa. Oba sinova sta se utopila pred njegovimi očmi. Bil je nemočen. Milton Elford je bil mladenič, edini preživeli v družini, ki je po dogodku pisal sorodniku v Severno Dakoto. Med drugim se je takole spominjal dogajanja: "Našo hišo smo zapustili ob štirih zjutraj, misleč, da bomo na varnem v večji hiši nedaleč stran. Nismo si predstavljali, da lahko tudi to odnese. Ob petih zjutraj je grozljivo pihalo. Začelo je lomiti ogrado, ki jo je metalo proti nam." V hiši je bilo 15, 16 ljudi. Dogovorili so se, v katero smer bodo bežali, če bo tudi to hišo začelo podirati. Zbrali so se v eni od sob. "Ko je hišo spodneslo s temeljev, smo bili v trenutku do pasu v vodi. Poskušali smo odpreti vrata, toda ni šlo. Razbili smo okno in skočili ven." Milton je komaj začel plezati skozi okno, ko se je hiša podrla. Nanj je padel ogromen kos, zaradi katerega je izgubil zavest. "Ne vem, kako dolgo sem tako visel, ko pa sem se prebudil, sem bil v vodi, zagrabil sem ostanke, ki so plavali naokoli. Na moji levi in na moji desni sta bila še dva človeka, ki sta se prav tako oklepala tistega, kar sta lahko zagrabila."
Do jutra se je nevihta polegla. Posijalo je sonce, na nebu kot da ni bilo nič. Milton se je vrnil na kraj, kjer je stala hiša, toda ni je našel. Vse naokoli je bilo uničeno - dve ulici levo in desno je bila puščoba. Našel ni žive duše, le gasilce je opazil, ki so prihajali in začeli zbirati trupla, ki so ležala vse naokoli. Uradno ocenjujejo, da je umrlo 8000 ljudi. Toda v tistih časih niso imeli načina, da bi z gotovostjo dognali natančno število. Lahko bi jih bilo tudi več, do 12.000. Še 30.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.
Mesto je bilo takrat v zlati dobi, menijo zgodovinarji. Mnogi so tja investirali in morda bi bilo danes eno najpomembnejših ameriških mest, če se zgodba ne bi končala tako nenadoma. Odtlej nihče več ni želel investirati na tem območju, ampak so se raje odločali za Houston.
Zanimivo je, da so nastajanje nevihte opazili že nekaj dni prej. 27. avgusta 1900 je o njej poročala ladja, ki je plula v bližini. 2. septembra je nevihta pustošila po Dominikanski republiki, dan kasneje na Kubi, potem pa še vzdolž ameriške obale. Nevihto so čutili celo v New Yorku in Kanadi, vendar vetrovi še zdaleč niso bili tako močni. Od mesta Galveston ni ostalo domala nič.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 1).
Prijazen pozdrav