Že prejšnji teden smo spregovorili o obletnici velikega posoškega potresa. Ta potres je predstavljal tudi mejnik v slovenski seizmologiji oziroma je sprožil številne posodobitve. V času potresa je državno mrežo potresnih opazovalnic sestavljalo šest opazovalnic z digitalnim zapisom potresov in ena z analognim zapisom potresov. Opazovalnic je bilo malo, v primeru posoškega potresa so bile za zanesljivo določanje potresnega žarišča predaleč. Tudi prenos podatkov po klicnih telefonskih zvezah je bil zastarel in nezanesljiv, saj so bile po potresu telefonske linije preobremenjene.
Ob potresu se je izkazalo, da reševalne in javne službe ter širša javnost potrebujejo ustrezno informacijo o potresu v bistveno krajšem času. Za natančno in hitro lociranje potresov je bilo zato treba zgostiti število opazovalnic na ozemlju Slovenije, obenem pa zapise v realnem času prenesti po državnem računalniškem omrežju v center za obdelavo zapisov v Ljubljani.
Zgraditev sodobne mreže 26 potresnih opazovalnic, razporejenih po vsej Sloveniji, je bila hitra in učinkovita ter je potekala v letih 2002-2006. Z gradnjo potresnih opazovalnic je vzklilo tudi spoznanje, da parametrov potresov ob državni meji tudi z gosto mrežo ne bomo bistveno izboljšali, saj je za določanje žarišča pomembno, da so opazovalnice razporejene okrog njega.
Teh težav pri določanju žarišča obmejnih potresov so se zavedali tudi seizmologi Italije in Avstrije, zato je bil z njimi že novembra 2001 podpisan sporazum o izmenjavi seizmogramov nekaterih opazovalnic v realnem času. V evropskem prostoru je bil ta sporazum pionirski, saj je bil prvi dolgoročni dogovor med seizmološkimi ustanovami sosednjih držav o izmenjavi podatkov v realnem času. Pozneje so se čezmejni izmenjavi podatkov pridružile številne evropske države.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
četrtek, 19. april 2018
sreda, 18. april 2018
Kako smog preprečuje še večje segrevanje ozračja
Ljudje po vsem svetu trpijo zaradi smoga, a kot kažejo podatki, je za naše podnebje takšna plast dimne megle pogosto koristna, kajti brez nje bi bil naš svet že zdaj za okoli 0,5 stopinje Celzija toplejši.
Kdor živi v velemestih, kot so Kairo, Džakarta ali Mexico City, ne kipi ravno od zdravja. Izpušni plini iz avtomobilov in dimnikov se zajedajo prebivalcem teh mest v pljuča, načenjajo njihove dihalne poti, srce in krvni obtok. A obenem opravljajo prebivalci metropol, ki živijo v umazanem zraku, nehote uslugo vsemu človeštvu. Aerosoli, ki onesnažujejo zrak, namreč ohlajajo našo Zemljo. Brez njih bi bil dvig temperature, ki je že danes za eno stopinjo Celzija višja v primerjavi s predindustrijskim časom, verjetno za okoli eno tretjino ali celo pol stopinje Celzija višji, ugotavljajo klimatologi.
"Človeštvu je uspelo upočasniti podnebne spremembe s pomočjo onesnaženega zraka," je dejal Bjørn Samset iz raziskovalnega središča Cicero v Oslu. "Če bi države, kot so Kitajska in Mehika, želele očistiti zrak v svojih velemestih in izboljšati zdravje svojih prebivalcev, potem bi lahko bil ogrožen naš podnebni cilj, to je omejitev dviga temperature na dve stopinji Celzija," ugotavlja znanstvenik v reviji Science.
Pomembno torej ni le, da dosežemo ta cilj, ampak tudi, kako ga dosežemo. Samset je s kolegi raziskovalci že prej opravil študijo, v kateri se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi aerosole, ki nastanejo pri zgorevanju premoga, nafte in zemeljskega plina, preprosto odstranili iz ozračja. Za to je uporabil napredni računalniški model, ki daje podatke tudi za sto let naprej. Rezultat je bil, da bi se temperatura v tem primeru dvignila za 0,7 stopinj Celzija. Ta vrednost je enaka kot pri drugih študijah, ki se zanašajo na opazovanja in meritve ter simulacije. "0,7 stopinje se mi zdi realno," je dejala Ulrike Lohmann s švicarske tehniške visoke šole Zürich. Raziskovalka je leta 2016 sodelovala pri izračunu, po katerem zadržijo aerosoli za okoli eno tretjino segrevanja. Z drugimi besedami, brez škodljivih snovi v zraku bi bilo naše ozračje najbrž za 1,5 stopinje Celzija višje kot v času pred industrializacijo.
Z aerosoli se ukvarjajo znanstveniki že precej časa, saj sta njihov nastanek in delovanje precej zapletena. Veliko teh snovi namreč izhaja iz enakih virov kot najpomembnejši toplogredni plin, ogljikov dioksid, to je iz fosilnih goriv. Žvepleni delci v nafti ali premogu se spreminjajo pri gorenju v žveplov dioksid, iz katerega nastanejo v atmosferi sulfati, ki odbijajo sončno svetlobo in ohlajajo ozračje. Še ne do konca izgoreli ogljik, kot so saje, pa vpijajo svetlobo in segrevajo zrak ali površino, na katero padejo. Poleg tega znanstveniki še ne vedo povsem, kako lebdeči delci v zraku vplivajo na oblikovanje oblakov, kar prav tako vpliva na temperaturo.
Če strnemo, raziskovalci so prepričani, da imajo aerosoli ohlajujoč vpliv. Tega je mogoče omiliti, če se poraba premoga, nafte in zemeljskega plina zmanjša in s tem tudi emisije toplejših toplogrednih plinov. Torej dejansko pomenijo iniciative za čistejši zrak tudi, da zavora prej popusti, če nam je to všeč ali ne. Vsem aerosolom je skupno, da imajo kratek čas trajanja, predvsem je dež tisti, ki očisti zrak. To daje človeštvu dober vzvod, da zmanjša obremenitev zraka, če bi to hotelo. Kratka življenjska doba aerosolov pomeni, da delujejo predvsem regionalno in ne tako kot ogljikov dioksid široko po svetu.
Danes nastaja po vsem svetu tako veliko škodljivih snovi kot leta 1990, ugotavlja Bjørn Samset. Toda izpusti so se v Evropi in severni Ameriki zaradi strogih standardov kakovosti zraka zmanjšali, medtem ko so se v Aziji in Afriki zaradi rasti gospodarstva povečali.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik.
Prijazen pozdrav
Kdor živi v velemestih, kot so Kairo, Džakarta ali Mexico City, ne kipi ravno od zdravja. Izpušni plini iz avtomobilov in dimnikov se zajedajo prebivalcem teh mest v pljuča, načenjajo njihove dihalne poti, srce in krvni obtok. A obenem opravljajo prebivalci metropol, ki živijo v umazanem zraku, nehote uslugo vsemu človeštvu. Aerosoli, ki onesnažujejo zrak, namreč ohlajajo našo Zemljo. Brez njih bi bil dvig temperature, ki je že danes za eno stopinjo Celzija višja v primerjavi s predindustrijskim časom, verjetno za okoli eno tretjino ali celo pol stopinje Celzija višji, ugotavljajo klimatologi.
"Človeštvu je uspelo upočasniti podnebne spremembe s pomočjo onesnaženega zraka," je dejal Bjørn Samset iz raziskovalnega središča Cicero v Oslu. "Če bi države, kot so Kitajska in Mehika, želele očistiti zrak v svojih velemestih in izboljšati zdravje svojih prebivalcev, potem bi lahko bil ogrožen naš podnebni cilj, to je omejitev dviga temperature na dve stopinji Celzija," ugotavlja znanstvenik v reviji Science.
Pomembno torej ni le, da dosežemo ta cilj, ampak tudi, kako ga dosežemo. Samset je s kolegi raziskovalci že prej opravil študijo, v kateri se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi aerosole, ki nastanejo pri zgorevanju premoga, nafte in zemeljskega plina, preprosto odstranili iz ozračja. Za to je uporabil napredni računalniški model, ki daje podatke tudi za sto let naprej. Rezultat je bil, da bi se temperatura v tem primeru dvignila za 0,7 stopinj Celzija. Ta vrednost je enaka kot pri drugih študijah, ki se zanašajo na opazovanja in meritve ter simulacije. "0,7 stopinje se mi zdi realno," je dejala Ulrike Lohmann s švicarske tehniške visoke šole Zürich. Raziskovalka je leta 2016 sodelovala pri izračunu, po katerem zadržijo aerosoli za okoli eno tretjino segrevanja. Z drugimi besedami, brez škodljivih snovi v zraku bi bilo naše ozračje najbrž za 1,5 stopinje Celzija višje kot v času pred industrializacijo.
Z aerosoli se ukvarjajo znanstveniki že precej časa, saj sta njihov nastanek in delovanje precej zapletena. Veliko teh snovi namreč izhaja iz enakih virov kot najpomembnejši toplogredni plin, ogljikov dioksid, to je iz fosilnih goriv. Žvepleni delci v nafti ali premogu se spreminjajo pri gorenju v žveplov dioksid, iz katerega nastanejo v atmosferi sulfati, ki odbijajo sončno svetlobo in ohlajajo ozračje. Še ne do konca izgoreli ogljik, kot so saje, pa vpijajo svetlobo in segrevajo zrak ali površino, na katero padejo. Poleg tega znanstveniki še ne vedo povsem, kako lebdeči delci v zraku vplivajo na oblikovanje oblakov, kar prav tako vpliva na temperaturo.
Če strnemo, raziskovalci so prepričani, da imajo aerosoli ohlajujoč vpliv. Tega je mogoče omiliti, če se poraba premoga, nafte in zemeljskega plina zmanjša in s tem tudi emisije toplejših toplogrednih plinov. Torej dejansko pomenijo iniciative za čistejši zrak tudi, da zavora prej popusti, če nam je to všeč ali ne. Vsem aerosolom je skupno, da imajo kratek čas trajanja, predvsem je dež tisti, ki očisti zrak. To daje človeštvu dober vzvod, da zmanjša obremenitev zraka, če bi to hotelo. Kratka življenjska doba aerosolov pomeni, da delujejo predvsem regionalno in ne tako kot ogljikov dioksid široko po svetu.
Danes nastaja po vsem svetu tako veliko škodljivih snovi kot leta 1990, ugotavlja Bjørn Samset. Toda izpusti so se v Evropi in severni Ameriki zaradi strogih standardov kakovosti zraka zmanjšali, medtem ko so se v Aziji in Afriki zaradi rasti gospodarstva povečali.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik.
Prijazen pozdrav
torek, 17. april 2018
Pomlad ima res čarobno moč (narava ima spomin, da ve, kdaj lahko rastline polepšajo svet)
Kar se dogaja spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele nedavno.
Mora se odločiti. Sedaj ali kasneje. Če se odloči prezgodaj, lahko to zanj pomeni smrt. Proti nenadnemu vdoru mrzlega zraka namreč nima orožja. Zato začne s celicami čutnicami zbirati informacije iz svoje okolice: kakšna je svetloba, kakšni sta temperatura zraka in vlaga, ali so sledi kemikalij v zraku in v zemlji. Ali naj tvega? Odloči se, da tvega morebitno smrt zaradi mraza. Krokus se prerine iz mrzlih tal, odpre svoje liste in ponudi soncu svoje cvetove - zanj se je začela pomlad. Čisto astronomsko gledano pomeni pomlad preprosto to, da sonce prečka ekvator pri 23,5 stopinje zemeljske osi v smeri severa. Pomlad je največje gibanje v naravi, lahko rečemo da takrat narava oživi in zaživi po zimskem dremanju.
Pomlad se vedno začne najprej na toplem jugu in se pomika proti severu. Statistično gledano naredi pomlad vsak dan pot tridesetih kilometrov proti severu in se sočasno povzpne za 30 metrov v višje lege. To, kar se dogaja tako spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja sistema dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele pred nekaj leti.
Spominska banka rastlin
Že jeseni naredijo listavci popke, te pozimi pokrijejo s smolnato plastjo in jih tako zaščitijo. Spomladi so popki pripravljeni za delovanje in v dveh tednih že lahko nastane drevesna krošnja. Vendar imajo listi še kot popki neko svojo notranjo uro, ki meri trajanje dnevne svetlobe. Rastline stalno primerjajo moč zunanje svetlobe z več tisoč generacij v sebi shranjenih referenčnih vrednosti. Tako potujejo električni signali s pravzaprav počasnim ritmom, ki ni hitrejši od enega metra na sekundo skozi rastlino, in ji posredujejo vse potrebne podatke iz okolice. Kajti treba je vedeti, da rastlina ne more preprosto pobegniti drugam, kadar so zanjo zunanje okoliščine neugodne, in se tako odzvati na spremembe v okolju. Zato je pri svojem odločanju zelo previdna. Ali lahko zaradi nekaj toplejših dni v začetku marca sprosti svojo energijo v cvetove, čeprav še ni insektov, ki bi jo oprašile? In nato bedno umre ob nenadnem vdoru mrzlega zraka? Rastlina mora meriti temperaturo zraka (lahko zazna spremembo temperature že pri 0,1 stopinje Celzija), pa tudi trajanje dneva. Velja torej železno pravilo: če je svetlo več kakor dvanajst ur na dan, je prišla pomlad. Zato pa potrebuje rastlina čut za čas in neke vrste spominsko banko.
Biologi so odkrili posebne plasti na vrhovih korenin rastlin, ki služijo za posredovanje dražljajev naprej po rastlini. Ti signali iz različnih korenin se nato združijo in ocenjujejo informacije. To pravzaprav ni nič drugega kot premišljevanje, čeprav na najnižji ravni. Če se je na podlagi vseh teh podatkov v rastlini utrdilo prepričanje, da je prišla pomlad in da lahko potisne svoje zelene liste na površino, se sprosti neverjetno veliko energije. To je mogoče tudi izračunati. V samo letu dni proizvedejo vse rastline na svetu s fotosintezo toliko biomase, da bi bilo mogoče z njo pokriti za petnajst let vso človeško potrebo po energiji.
Bukev ima približno pol milijona listov, ki ji izrastejo pomladi. Če bi liste stehtali, bi imeli sto kilogramov zelenja. S tem lahko ena bukev pokrije potrebo po dnevni energiji kar trinajstih oseb. In to je samo delček tistega, kar nam narava spomladi lahko ponudi.
Posamezne rastline reagirajo na prve pomladne dni zelo različno. Zakaj imajo narcise, krokusi in tulpe spomladi tako lepe barvne liste? Edini razlog je ta, da so si med seboj čim bolj konkurenčne. S svojimi razkošnimi barvami skušajo privabiti insekte, da bi njihove pelode ponesli v širni svet in se tako ohranili kot vrsta.
Rastline se pri tem popolnoma orientirajo po okusu čebel, kajti te imajo najraje tri vrste barv: rumeno, modro in belo. Toda barve ne vplivajo samo na čebele. Biologi so ugotovili, da aktivira pri človeku, čeprav kratkotrajno, pogled na rumene narcise center zadovoljstva v možganih. Sprosti se dopamin - počutje se izboljša, kakor da bi jemali antidepresive, le brez stranskih učinkov.
Čebulice - zakladnice energije
Nobena rastlina ne cveti tako zgodaj spomladi, kot cveti krokus. Včasih pogledajo njegove glavice iz snega že januarja. Komaj sonce tla malo ogreje, se poženejo temno zeleni listi iz zemlje. Za zaščito proti snegu rastlina uporablja zvijačo. S tem, ko sprosti svojo energijo, namenjeno metabolizmu, proizvaja toploto, ki lahko doseže tudi do deset stopinj Celzija - in nadležni sneg preprosto stopi. Hijacinte, narcise in tulpe sprostijo spomladi svojo energijo iz prejšnjih let, ki je bila varno shranjena v čebulicah. Te so prave zakladnice energije, ki omogočajo, da so listje in cvetovi močni že dolgo pred tem, preden se drevesa prebudijo iz zimskega spanca.
V prvih pomladnih dneh je opaziti, kako leta okoli rastlin še en znanilec pomladi. Zelo nežno delujoči metuljček citronček je pravzaprav že dolgo časa tu, saj je zaradi genialne zaščite proti zmrzali zimo nepoškodovan preživel. Svojo telesno temperaturo lahko tako zniža, da preživi brez težav tudi minus 20 stopinj mraza. Pravzaprav niti ni znanilec pomladi, ampak stalnica v naravi.
Najbolj nestrpne pa so spomladi čebele. Tudi trinajstkrat na dan se odpravijo na pot s hitrostjo trideset kilometrov na uro in preletijo tudi 40 kilometrov na dan. Ne utrudijo se niti, če morajo na sekundo zamahniti s perutmi več kakor dvestokrat.
Oživijo pa tudi ribniki in množica žabcev ima samo eno v mislih - najti družico za parjenje. Pogosto se žabci zbirajo v trope in s krakanjem opozarjajo ženski svet, da so tu. Posledica parjenja je, da vsaka samica čez nekaj dni položi tudi do 2000 jajčec. Pozimi skoraj (ali pa tudi) ni hrane za njih, spomladi pa poskrbijo, da se njihova teža poveča za najmanj dvajset odstotkov.
Kljub temu srnjaki ne pojedo vsega, kar jim pride pred oči. S pomočjo izjemno razvitega vonja ločijo dobre od slabih rastlin, neznane rastline sploh ne pogledajo.
Spomladi se prebudi iz zimskega spanja tudi glodalec podlesek in dokazuje, kako časovno je usklajen s pomladjo. Najraje ima popke in pri tem dokazuje, da je tudi spreten plezalec. Noben cvet ni varen pred njim. Samo 30 gramov težak glodalec uporablja plezalno tehniko, kakršno poznamo pri opicah. Z gibčnimi tačkami in dolgim repom se oprime še tako tanke vejice. Zato preživi večino svojega življenja na drevesih, kjer je tudi varen pred lisicami.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika SKRINJA).
Prijazen pozdrav
Mora se odločiti. Sedaj ali kasneje. Če se odloči prezgodaj, lahko to zanj pomeni smrt. Proti nenadnemu vdoru mrzlega zraka namreč nima orožja. Zato začne s celicami čutnicami zbirati informacije iz svoje okolice: kakšna je svetloba, kakšni sta temperatura zraka in vlaga, ali so sledi kemikalij v zraku in v zemlji. Ali naj tvega? Odloči se, da tvega morebitno smrt zaradi mraza. Krokus se prerine iz mrzlih tal, odpre svoje liste in ponudi soncu svoje cvetove - zanj se je začela pomlad. Čisto astronomsko gledano pomeni pomlad preprosto to, da sonce prečka ekvator pri 23,5 stopinje zemeljske osi v smeri severa. Pomlad je največje gibanje v naravi, lahko rečemo da takrat narava oživi in zaživi po zimskem dremanju.
Pomlad se vedno začne najprej na toplem jugu in se pomika proti severu. Statistično gledano naredi pomlad vsak dan pot tridesetih kilometrov proti severu in se sočasno povzpne za 30 metrov v višje lege. To, kar se dogaja tako spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja sistema dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele pred nekaj leti.
Spominska banka rastlin
Že jeseni naredijo listavci popke, te pozimi pokrijejo s smolnato plastjo in jih tako zaščitijo. Spomladi so popki pripravljeni za delovanje in v dveh tednih že lahko nastane drevesna krošnja. Vendar imajo listi še kot popki neko svojo notranjo uro, ki meri trajanje dnevne svetlobe. Rastline stalno primerjajo moč zunanje svetlobe z več tisoč generacij v sebi shranjenih referenčnih vrednosti. Tako potujejo električni signali s pravzaprav počasnim ritmom, ki ni hitrejši od enega metra na sekundo skozi rastlino, in ji posredujejo vse potrebne podatke iz okolice. Kajti treba je vedeti, da rastlina ne more preprosto pobegniti drugam, kadar so zanjo zunanje okoliščine neugodne, in se tako odzvati na spremembe v okolju. Zato je pri svojem odločanju zelo previdna. Ali lahko zaradi nekaj toplejših dni v začetku marca sprosti svojo energijo v cvetove, čeprav še ni insektov, ki bi jo oprašile? In nato bedno umre ob nenadnem vdoru mrzlega zraka? Rastlina mora meriti temperaturo zraka (lahko zazna spremembo temperature že pri 0,1 stopinje Celzija), pa tudi trajanje dneva. Velja torej železno pravilo: če je svetlo več kakor dvanajst ur na dan, je prišla pomlad. Zato pa potrebuje rastlina čut za čas in neke vrste spominsko banko.
Biologi so odkrili posebne plasti na vrhovih korenin rastlin, ki služijo za posredovanje dražljajev naprej po rastlini. Ti signali iz različnih korenin se nato združijo in ocenjujejo informacije. To pravzaprav ni nič drugega kot premišljevanje, čeprav na najnižji ravni. Če se je na podlagi vseh teh podatkov v rastlini utrdilo prepričanje, da je prišla pomlad in da lahko potisne svoje zelene liste na površino, se sprosti neverjetno veliko energije. To je mogoče tudi izračunati. V samo letu dni proizvedejo vse rastline na svetu s fotosintezo toliko biomase, da bi bilo mogoče z njo pokriti za petnajst let vso človeško potrebo po energiji.
Bukev ima približno pol milijona listov, ki ji izrastejo pomladi. Če bi liste stehtali, bi imeli sto kilogramov zelenja. S tem lahko ena bukev pokrije potrebo po dnevni energiji kar trinajstih oseb. In to je samo delček tistega, kar nam narava spomladi lahko ponudi.
Posamezne rastline reagirajo na prve pomladne dni zelo različno. Zakaj imajo narcise, krokusi in tulpe spomladi tako lepe barvne liste? Edini razlog je ta, da so si med seboj čim bolj konkurenčne. S svojimi razkošnimi barvami skušajo privabiti insekte, da bi njihove pelode ponesli v širni svet in se tako ohranili kot vrsta.
Rastline se pri tem popolnoma orientirajo po okusu čebel, kajti te imajo najraje tri vrste barv: rumeno, modro in belo. Toda barve ne vplivajo samo na čebele. Biologi so ugotovili, da aktivira pri človeku, čeprav kratkotrajno, pogled na rumene narcise center zadovoljstva v možganih. Sprosti se dopamin - počutje se izboljša, kakor da bi jemali antidepresive, le brez stranskih učinkov.
Čebulice - zakladnice energije
Nobena rastlina ne cveti tako zgodaj spomladi, kot cveti krokus. Včasih pogledajo njegove glavice iz snega že januarja. Komaj sonce tla malo ogreje, se poženejo temno zeleni listi iz zemlje. Za zaščito proti snegu rastlina uporablja zvijačo. S tem, ko sprosti svojo energijo, namenjeno metabolizmu, proizvaja toploto, ki lahko doseže tudi do deset stopinj Celzija - in nadležni sneg preprosto stopi. Hijacinte, narcise in tulpe sprostijo spomladi svojo energijo iz prejšnjih let, ki je bila varno shranjena v čebulicah. Te so prave zakladnice energije, ki omogočajo, da so listje in cvetovi močni že dolgo pred tem, preden se drevesa prebudijo iz zimskega spanca.
V prvih pomladnih dneh je opaziti, kako leta okoli rastlin še en znanilec pomladi. Zelo nežno delujoči metuljček citronček je pravzaprav že dolgo časa tu, saj je zaradi genialne zaščite proti zmrzali zimo nepoškodovan preživel. Svojo telesno temperaturo lahko tako zniža, da preživi brez težav tudi minus 20 stopinj mraza. Pravzaprav niti ni znanilec pomladi, ampak stalnica v naravi.
Najbolj nestrpne pa so spomladi čebele. Tudi trinajstkrat na dan se odpravijo na pot s hitrostjo trideset kilometrov na uro in preletijo tudi 40 kilometrov na dan. Ne utrudijo se niti, če morajo na sekundo zamahniti s perutmi več kakor dvestokrat.
Oživijo pa tudi ribniki in množica žabcev ima samo eno v mislih - najti družico za parjenje. Pogosto se žabci zbirajo v trope in s krakanjem opozarjajo ženski svet, da so tu. Posledica parjenja je, da vsaka samica čez nekaj dni položi tudi do 2000 jajčec. Pozimi skoraj (ali pa tudi) ni hrane za njih, spomladi pa poskrbijo, da se njihova teža poveča za najmanj dvajset odstotkov.
Kljub temu srnjaki ne pojedo vsega, kar jim pride pred oči. S pomočjo izjemno razvitega vonja ločijo dobre od slabih rastlin, neznane rastline sploh ne pogledajo.
Spomladi se prebudi iz zimskega spanja tudi glodalec podlesek in dokazuje, kako časovno je usklajen s pomladjo. Najraje ima popke in pri tem dokazuje, da je tudi spreten plezalec. Noben cvet ni varen pred njim. Samo 30 gramov težak glodalec uporablja plezalno tehniko, kakršno poznamo pri opicah. Z gibčnimi tačkami in dolgim repom se oprime še tako tanke vejice. Zato preživi večino svojega življenja na drevesih, kjer je tudi varen pred lisicami.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika SKRINJA).
Prijazen pozdrav
petek, 13. april 2018
20 let od posoškega potresa
Dvanajstega aprila je minilo natančno dvajset let od katastrofalnega potresa v Posočju. Potres z magnitudo 5,7 in največjo ocenjeno intenziteto med sedmo in osmo stopnjo po evropski potresni lestvici (EMS) je bil najmočnejši potres na Slovenskem v zadnjih stotih letih. Žarišče je bilo med dolino Lepene in pobočji Krnskega pogorja v globini osem kilometrov, šest let kasneje so se na tem območju tla znova zatresla (julija 2004, magnituda 4,7 in največja ocenjena intenziteta med šesto in sedmo stopnjo po EMS).
Potres na velikonočno nedeljo je največjo škodo povzročil v vaseh nad Kobaridom in Tolminom, v spodnjih Drežniških Ravnah, Magozdu, v Tolminskih Ravnah, na planini Polog in na Javorci, manjše pa tudi v Bovcu, v Kalu-Koritnici, zgornjih Drežniških Ravnah, Jezercah in Krnu. Poškodovanih je bilo 4055 različnih objektov, kasneje obnovljenih pa 1829. Največ je bilo stanovanjskih, poslovnih in gospodarskih objektov, obnovili so tudi 52 cerkva, 102 profanih stavb ter 61 zunanjščin trških jeder in štiri pašne planine. Stroški obnove so obsegali 114 milijonov evrov, država je za sanacijo namenila sto milijonov nepovratnih sredstev, preostalo so prispevali lastniki sami.
V 20. stoletju je bilo v Sloveniji 15 potresov, ki so dosegli ali presegli intenziteto VII po EMS (zmerne poškodbe na stavbah). V potresni zgodovini območja v okviru današnjih meja Slovenije je bilo takih potresov od začetka 16. stoletja najmanj 50. Potres z magnitudo 4,8 je leta 1974 prizadel Kozjansko (VII po EMS). Žarišče je bilo v globini približno 13 kilometrov. Najbolj prizadeta kraja sta bila Šmarje pri Jelšah in Šentjur, kjer je bilo poškodovanih okoli 1000 stavb.
Potres z največjim učinkom v Sloveniji v zadnjem desetletju je 1. novembra 2015 zatresel Gorjance. Nadžarišče potresa je bilo približno tri kilometre jugovzhodno od Cerkelj ob Krki, potres pa je nastal v globini šest kilometrov (magnituda 4,2, VII po EMS).
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Potres na velikonočno nedeljo je največjo škodo povzročil v vaseh nad Kobaridom in Tolminom, v spodnjih Drežniških Ravnah, Magozdu, v Tolminskih Ravnah, na planini Polog in na Javorci, manjše pa tudi v Bovcu, v Kalu-Koritnici, zgornjih Drežniških Ravnah, Jezercah in Krnu. Poškodovanih je bilo 4055 različnih objektov, kasneje obnovljenih pa 1829. Največ je bilo stanovanjskih, poslovnih in gospodarskih objektov, obnovili so tudi 52 cerkva, 102 profanih stavb ter 61 zunanjščin trških jeder in štiri pašne planine. Stroški obnove so obsegali 114 milijonov evrov, država je za sanacijo namenila sto milijonov nepovratnih sredstev, preostalo so prispevali lastniki sami.
V 20. stoletju je bilo v Sloveniji 15 potresov, ki so dosegli ali presegli intenziteto VII po EMS (zmerne poškodbe na stavbah). V potresni zgodovini območja v okviru današnjih meja Slovenije je bilo takih potresov od začetka 16. stoletja najmanj 50. Potres z magnitudo 4,8 je leta 1974 prizadel Kozjansko (VII po EMS). Žarišče je bilo v globini približno 13 kilometrov. Najbolj prizadeta kraja sta bila Šmarje pri Jelšah in Šentjur, kjer je bilo poškodovanih okoli 1000 stavb.
Potres z največjim učinkom v Sloveniji v zadnjem desetletju je 1. novembra 2015 zatresel Gorjance. Nadžarišče potresa je bilo približno tri kilometre jugovzhodno od Cerkelj ob Krki, potres pa je nastal v globini šest kilometrov (magnituda 4,2, VII po EMS).
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
četrtek, 5. april 2018
Oskrba s pitno vodo ni samoumevna
V prejšnji številki smo pisali, da je letošnja tema ob dnevu voda iskanje naravnih rešitev za reševanje izzivov z oskrbo z vodo v 21. stoletju, določene ukrepe in predloge pa bi morali upoštevati tudi v naši državi. Še bolj kot količina v svetu ostaja vprašljiva kakovost razpoložljive vode. Težave stopnjuje vse bolj onesnaženo in degradirano naravno okolje, ki ne omogoča naravnega prečiščevanja in zadrževanja vode.
Čeprav velja Slovenija za državo, ki ima vode dovolj, nam težave v zagotavljanju nemotene oskrbe z vodo niso neznane, najbolj pa učinke vse pogostejših suš občutijo kmetovalci. Drug problem so poplave. Združeni narodi govorijo o tem, kje vidijo rešitve, in o izboljšanju in nadgraditvi tradicionalne, sive infrastrukture v zeleno, to pa so ukrepi, ki zadevajo tudi Slovenijo. To na primer pomeni, da bi s pomočjo naravnih mokrišč, torej rastlin in prsti, ki imajo naravne zadrževalne in vpojne sposobnosti, zmanjševali količine meteornih voda, ki odtečejo in vstopajo v kanalizacijske sisteme in se pozneje izlivajo v jezera, reke in potoke.
Z ohranjanjem agrikulture na njivah in poljih, ki zemljo ščitijo pred izsuševanjem, ali z zasaditvijo novih rastlin in dreves je mogoče zmanjšati onesnaževanje in odtekanje vode s kmetijskih površin, prav tako je s povezovanjem poplavnih površin z rekami in potoki mogoče zmanjšati pogostost in jakost poplav. S tako imenovanimi razlivnimi površinami je tudi v Sloveniji vse več težav zaradi vse intenzivnejšega poseljevanja, na primer na Ljubljanskem barju.
Tovrstne izboljšave pogosto prinašajo tudi koristi, ki presegajo tiste, vezane na vodo. Naravna mokrišča, ki se uporabljajo za obdelavo odpadnih voda, lahko na primer hkrati zagotovijo biomaso za proizvodnjo energije, izboljšajo biotsko raznovrstnost, ustvarijo rekreacijske prostore...
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Čeprav velja Slovenija za državo, ki ima vode dovolj, nam težave v zagotavljanju nemotene oskrbe z vodo niso neznane, najbolj pa učinke vse pogostejših suš občutijo kmetovalci. Drug problem so poplave. Združeni narodi govorijo o tem, kje vidijo rešitve, in o izboljšanju in nadgraditvi tradicionalne, sive infrastrukture v zeleno, to pa so ukrepi, ki zadevajo tudi Slovenijo. To na primer pomeni, da bi s pomočjo naravnih mokrišč, torej rastlin in prsti, ki imajo naravne zadrževalne in vpojne sposobnosti, zmanjševali količine meteornih voda, ki odtečejo in vstopajo v kanalizacijske sisteme in se pozneje izlivajo v jezera, reke in potoke.
Z ohranjanjem agrikulture na njivah in poljih, ki zemljo ščitijo pred izsuševanjem, ali z zasaditvijo novih rastlin in dreves je mogoče zmanjšati onesnaževanje in odtekanje vode s kmetijskih površin, prav tako je s povezovanjem poplavnih površin z rekami in potoki mogoče zmanjšati pogostost in jakost poplav. S tako imenovanimi razlivnimi površinami je tudi v Sloveniji vse več težav zaradi vse intenzivnejšega poseljevanja, na primer na Ljubljanskem barju.
Tovrstne izboljšave pogosto prinašajo tudi koristi, ki presegajo tiste, vezane na vodo. Naravna mokrišča, ki se uporabljajo za obdelavo odpadnih voda, lahko na primer hkrati zagotovijo biomaso za proizvodnjo energije, izboljšajo biotsko raznovrstnost, ustvarijo rekreacijske prostore...
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav