V enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi.
Dno morja je bilo nenadoma razgaljeno, kar je pritegnilo pozornost, sledili so gromozanski valovi.
Zgodovina je polna tragičnih cunamijev. Pa vendar nihče ni pričakoval, da bo konec leta 2004, ko so ponekod po svetu še praznovali božič, tako grozljiv. V nekaj trenutkih se je v Indijskem oceanu sprostilo energije za 23.000 takšnih atomskih bomb, kot so jo odvrgli na Hirošimo. Posledica več stoletij trenja globoko pod morjem. Tla so se grozovito zatresla, potres magnitude 9,1 pa je pognal morilsko količino vode na vse strani. Še tisti dan je v enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi, več milijonov jih je ostalo brez doma.
Središče potresa je bilo na obalah Indonezije, zahodno od Sumatre. Tak dogodek neizogibno povzroči visoke valove, ki so jih v tem primeru čutili tudi 5000 kilometrov daleč v Afriki. Ne zgolj čutili, ti valovi so imeli še vedno dovolj moči za ubijanje.
Do petnajst metrov visoki valovi
V Indijskem oceanu so cunamiji redkost v nasprotju s Tihim oceanom, pa vendar izvedenci radi poudarjajo, da se lahko pojavi po skoraj vseh morjih.
V Indijskem oceanu so bili takrat valovi visoki do 15 metrov, kot so poročali mediji. Ponekod drugod so pojav opisali kot deročo reko, ki je segla globoko na obalo. Kako je to mogoče? Cunami je pojav, ki si ga je težko predstavljati, če ga ne doživimo. V nekaterih primerih so valovi na površju visoki le 30 centimetrov, zato jih ladje ne opazijo. Ko tokovi prodrejo do kopnega, se sprosti vsa rušilna moč, ki je bila do tedaj pod vodo. Glede na obalo in oddaljenost so učinki različni.
Ne takega ne drugačnega rušilnega vala tedaj niso nikjer pričakovali. Dogajalo se je kot v kakšnem katastrofičnem filmu. Sheneth Ravindra, Britanec, ki je z vlakom potoval po Šrilanki, je takole doživel vso grozo: "Ko sem slišal krike, sem najprej pomislil na praznovanje budističnega praznika ob polni luni, potem sem zagledal obraze ljudi. Še vedno nisem vedel, kaj se dogaja, z obrazov sem prebral le strah in grozo." Začutil je, da se je vlak iztiril, potem je v vagon drla voda. "Vagon se je začel prevračati, v nekem trenutku sem bil do brade potopljen," je tedaj pripovedoval 25-letnik. Toda to je bil šele prvi val. "Drugi je prišel kakšne pol ure kasneje. Prekrival je večji del obzorja - in to niti ni bil val, kot si ga predstavljamo, kadar pomislimo na deskanje na valovih, temveč je bil bolj zid, gromozanska gora vode, ki se nam je približevala." Z vlaka mu je uspelo skočiti na hišo in se povzpeti na vrh strehe. Medtem je vlak voda povsem potopila. Več kot tisoč ljudi je potovalo na vlaku, reševalci so našli več kot 200 trupel. Preživeli so cunami opisovali kot izredno glasen tovorni vlak ali kot zvok letala. Ljudje z obale so ga torej videli in slišali, toda tisti, ki se ni odzval na prve svarilne znake, je življenje predal usodi in sreči.
Razgaljeno dno
Prihajajoči cunami običajno morje potegne od obale, razgali korale, skalovje in peščeno dno. Tak pojav je mnoge privabil bliže, namesto da bi zavetje poiskali čim višje. Na Tajskem so pred prihodom prvega vala opazili turiste, kako so ob plažah fotografirali zanimivost. Ocenjujejo, da navadno traja pet minut od tega fenomena do prihoda smrti.
"Z možem sva zajtrkovala na terasi hotela nad plažo. Mož Tom je opazil, kako so natakarji kazali na morje, ki se je hitro umikalo. Neverjeten dogodek. Ljudje so iskali fotoaparate in začeli fotografirati razgaljeno morsko dno. Plaža je bila polna turistov," je kasneje pripovedovala Arlette Stuip, ki je bila z možem na počitnicah v Khao Lako na Tajskem. "Tom je imel nelagoden občutek. Dve leti je v Kaliforniji živel ob morju in nikdar ni doživel česa podobnega. Potem se mu je posvetilo: grmenje, ki ga je bil slišal, je bil potres, umikajoče se morje pa je uvod v visoke valove. Prijel me je za roko in mi rekel, naj tečem, kolikor morem."
Kmalu sta lahko videla val, ki se je približeval s hitrostjo 80 kilometrov na uro. "Voda nama je bila za petami. Zvok je bil oglušujoč." Tekla sta naprej, opazila sta, da je korak za njima že skoraj vse pod vodo, vendar jima je uspelo pobegniti na hrib. Tam sta ostala dve uri. Razdejanje je bilo pošastno, vedela sta, da so le redki preživeli takšno rušilno moč. Ko sta se vrnila, sta pomagala nekaterim hudim ranjencem v kombije, s katerimi so ljudi vozili v bolnišnico. "Kmalu so nama povedali, da se približuje še en val. Spet sva splezala na hrib in tokrat tam čakala še tri ure. Nihče ni vedel, kam naj gremo in kaj naj storimo. Nismo pa se želeli spustiti na plažo, kjer so trupla ležala razmetana vsepovsod," je za BBC pripovedovala Arlette.
Kot rečeno, je bilo prav prepoznavanje prvih znamenj za preživele ključno. V Indiji se je neki mož spomnil dokumentarca National Geographica, v katerem so pokazali, kako so videti prvi znaki prihajajočega cunamija. Ker se je spomnil in posvaril sovaščane, je rešil 1500 ljudi. Smrt je kosila naključno. Ljudi, ki so se držali skupaj, je voda v trenutku razmetala na vse konce. Kdor je imel srečo, je preživel. Iz Tajske so poročali o dojenčku, ki so ga po tragediji našli na plavajoči žimnici. Našli pa so zelo malo poginulih živali. Večina se je namreč nekaj minut prej umaknila v višje lege.
Drugi val je lahko nevarnejši
Cunami je pravzaprav neka vrsta valov. Ni rečeno, da je prvi val najnevarnejši. Sledijo si lahko v nekaj minutah ali pa vmes minejo ure. Voda dere vse globlje na kopno in v naslednjem trenutku spet odkrije dno morja. Tega mnogi tistega usodnega 26. septembra niso vedeli. Ko se je tako prvi val končal, so se odpravili na obalo, misleč, da je varno. Potem je udarilo še enkrat. Mnoge, ki so preživeli prvi val, je odneslo, ko se je morje vračalo. Morje je ponekod poseglo nekaj sto metrov v notranjost. Ali pa je morje prekrilo cele otoke. Nekatere za vedno.
Maldivi so sicer za nekakšno naravno pregrado koralnih grebenov, vendar je nekatere otoke potopilo. Tudi glavno mesto je bilo poplavljeno. Po čudežu je bilo le malo mrtvih. Ocenjujejo, da je bilo otočje dobro zavarovano pred uničujočo močjo cunamija prav zaradi grebena.
Ko se je dan prevesil v večer, se je morje večinoma umirilo. Ostalo je več tisoč mrtvih, ranjenih, brezdomcev. Grozili sta lakota in žeja. Marsikje ni bilo osnovne preskrbe. V tropski vročini in s toliko mrtvimi se hitro lahko razvije še kaj hujšega. Bali so se, da bo mrtvih veliko več. K sreči je reševanje hitro steklo. Vključile so se humanitarne organizacije in ljudje z vsega sveta. Toda tiste prve dni je vse slonelo predvsem na prostovoljcih iz okoliških krajev in na - čudežu. Turisti so odhajali domov, domačini so do danes nekako obnovili življenja.
Če se odpravite v tiste kraje, sledu o tragediji domala ni spomina. Mnogi tudi neradi govorijo o njej, ker je preprosto preveč boleče. Treba se je vendarle zavedati, da tektonske sile še vedno delujejo, da se sila znova kopiči. Upati je le, da bo vse gorje izbruhnilo šele čez nekaj sto let.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 2).
Prijazen pozdrav