Kar se dogaja spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele nedavno.
Mora se odločiti. Sedaj ali kasneje. Če se odloči prezgodaj, lahko to zanj pomeni smrt. Proti nenadnemu vdoru mrzlega zraka namreč nima orožja. Zato začne s celicami čutnicami zbirati informacije iz svoje okolice: kakšna je svetloba, kakšni sta temperatura zraka in vlaga, ali so sledi kemikalij v zraku in v zemlji. Ali naj tvega? Odloči se, da tvega morebitno smrt zaradi mraza. Krokus se prerine iz mrzlih tal, odpre svoje liste in ponudi soncu svoje cvetove - zanj se je začela pomlad. Čisto astronomsko gledano pomeni pomlad preprosto to, da sonce prečka ekvator pri 23,5 stopinje zemeljske osi v smeri severa. Pomlad je največje gibanje v naravi, lahko rečemo da takrat narava oživi in zaživi po zimskem dremanju.
Pomlad se vedno začne najprej na toplem jugu in se pomika proti severu. Statistično gledano naredi pomlad vsak dan pot tridesetih kilometrov proti severu in se sočasno povzpne za 30 metrov v višje lege. To, kar se dogaja tako spontano in navidezno nezahtevno, je v resnici posledica zelo zapletenega zaznavanja sistema dogajanja v naravi, ki so ga začeli znanstveniki raziskovati in razumevati šele pred nekaj leti.
Spominska banka rastlin
Že jeseni naredijo listavci popke, te pozimi pokrijejo s smolnato plastjo in jih tako zaščitijo. Spomladi so popki pripravljeni za delovanje in v dveh tednih že lahko nastane drevesna krošnja. Vendar imajo listi še kot popki neko svojo notranjo uro, ki meri trajanje dnevne svetlobe. Rastline stalno primerjajo moč zunanje svetlobe z več tisoč generacij v sebi shranjenih referenčnih vrednosti. Tako potujejo električni signali s pravzaprav počasnim ritmom, ki ni hitrejši od enega metra na sekundo skozi rastlino, in ji posredujejo vse potrebne podatke iz okolice. Kajti treba je vedeti, da rastlina ne more preprosto pobegniti drugam, kadar so zanjo zunanje okoliščine neugodne, in se tako odzvati na spremembe v okolju. Zato je pri svojem odločanju zelo previdna. Ali lahko zaradi nekaj toplejših dni v začetku marca sprosti svojo energijo v cvetove, čeprav še ni insektov, ki bi jo oprašile? In nato bedno umre ob nenadnem vdoru mrzlega zraka? Rastlina mora meriti temperaturo zraka (lahko zazna spremembo temperature že pri 0,1 stopinje Celzija), pa tudi trajanje dneva. Velja torej železno pravilo: če je svetlo več kakor dvanajst ur na dan, je prišla pomlad. Zato pa potrebuje rastlina čut za čas in neke vrste spominsko banko.
Biologi so odkrili posebne plasti na vrhovih korenin rastlin, ki služijo za posredovanje dražljajev naprej po rastlini. Ti signali iz različnih korenin se nato združijo in ocenjujejo informacije. To pravzaprav ni nič drugega kot premišljevanje, čeprav na najnižji ravni. Če se je na podlagi vseh teh podatkov v rastlini utrdilo prepričanje, da je prišla pomlad in da lahko potisne svoje zelene liste na površino, se sprosti neverjetno veliko energije. To je mogoče tudi izračunati. V samo letu dni proizvedejo vse rastline na svetu s fotosintezo toliko biomase, da bi bilo mogoče z njo pokriti za petnajst let vso človeško potrebo po energiji.
Bukev ima približno pol milijona listov, ki ji izrastejo pomladi. Če bi liste stehtali, bi imeli sto kilogramov zelenja. S tem lahko ena bukev pokrije potrebo po dnevni energiji kar trinajstih oseb. In to je samo delček tistega, kar nam narava spomladi lahko ponudi.
Posamezne rastline reagirajo na prve pomladne dni zelo različno. Zakaj imajo narcise, krokusi in tulpe spomladi tako lepe barvne liste? Edini razlog je ta, da so si med seboj čim bolj konkurenčne. S svojimi razkošnimi barvami skušajo privabiti insekte, da bi njihove pelode ponesli v širni svet in se tako ohranili kot vrsta.
Rastline se pri tem popolnoma orientirajo po okusu čebel, kajti te imajo najraje tri vrste barv: rumeno, modro in belo. Toda barve ne vplivajo samo na čebele. Biologi so ugotovili, da aktivira pri človeku, čeprav kratkotrajno, pogled na rumene narcise center zadovoljstva v možganih. Sprosti se dopamin - počutje se izboljša, kakor da bi jemali antidepresive, le brez stranskih učinkov.
Čebulice - zakladnice energije
Nobena rastlina ne cveti tako zgodaj spomladi, kot cveti krokus. Včasih pogledajo njegove glavice iz snega že januarja. Komaj sonce tla malo ogreje, se poženejo temno zeleni listi iz zemlje. Za zaščito proti snegu rastlina uporablja zvijačo. S tem, ko sprosti svojo energijo, namenjeno metabolizmu, proizvaja toploto, ki lahko doseže tudi do deset stopinj Celzija - in nadležni sneg preprosto stopi. Hijacinte, narcise in tulpe sprostijo spomladi svojo energijo iz prejšnjih let, ki je bila varno shranjena v čebulicah. Te so prave zakladnice energije, ki omogočajo, da so listje in cvetovi močni že dolgo pred tem, preden se drevesa prebudijo iz zimskega spanca.
V prvih pomladnih dneh je opaziti, kako leta okoli rastlin še en znanilec pomladi. Zelo nežno delujoči metuljček citronček je pravzaprav že dolgo časa tu, saj je zaradi genialne zaščite proti zmrzali zimo nepoškodovan preživel. Svojo telesno temperaturo lahko tako zniža, da preživi brez težav tudi minus 20 stopinj mraza. Pravzaprav niti ni znanilec pomladi, ampak stalnica v naravi.
Najbolj nestrpne pa so spomladi čebele. Tudi trinajstkrat na dan se odpravijo na pot s hitrostjo trideset kilometrov na uro in preletijo tudi 40 kilometrov na dan. Ne utrudijo se niti, če morajo na sekundo zamahniti s perutmi več kakor dvestokrat.
Oživijo pa tudi ribniki in množica žabcev ima samo eno v mislih - najti družico za parjenje. Pogosto se žabci zbirajo v trope in s krakanjem opozarjajo ženski svet, da so tu. Posledica parjenja je, da vsaka samica čez nekaj dni položi tudi do 2000 jajčec. Pozimi skoraj (ali pa tudi) ni hrane za njih, spomladi pa poskrbijo, da se njihova teža poveča za najmanj dvajset odstotkov.
Kljub temu srnjaki ne pojedo vsega, kar jim pride pred oči. S pomočjo izjemno razvitega vonja ločijo dobre od slabih rastlin, neznane rastline sploh ne pogledajo.
Spomladi se prebudi iz zimskega spanja tudi glodalec podlesek in dokazuje, kako časovno je usklajen s pomladjo. Najraje ima popke in pri tem dokazuje, da je tudi spreten plezalec. Noben cvet ni varen pred njim. Samo 30 gramov težak glodalec uporablja plezalno tehniko, kakršno poznamo pri opicah. Z gibčnimi tačkami in dolgim repom se oprime še tako tanke vejice. Zato preživi večino svojega življenja na drevesih, kjer je tudi varen pred lisicami.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika SKRINJA).
Prijazen pozdrav