Še dobro, da je sloviti ljubljanski potres udaril, ko so ljudje spali.
Sunek je podiral zidove in strope, okoli so letele opeke, številne so ranile in ubile.
"Koj po prvem sunku je zavladala splošna panika. Ljudje so bežali iz hiš na trge, kjer so mislili, da so varni. Zvezda, Križevniški trg, Št. Jakobski trg, Prule, obrežja Ljubljaničino in Gradašičino, Tivoli, trg pred šenpetersko vojašnico, vsi ti in drugi kraji so bili hipoma polni ljudstva. Mnogo je bilo ljudi, ki so pribežali v najprimitivnejših toaletah, kar iz postelj so hiteli ven, da le otmo življenje. Bilo je zelo hladno in nevarnost za zdravje je bila zaradi tega jako velika. Pri tej priliki se je pokazalo pravo človekoljubje; dva vrla meščana, slaščičar g. Kirbisch in krznar g. Krejči, sta koj in ne meneč se za nevarnost odprla svoji prodajalnici; g. Krejči je razposodil ljudem, znanim in neznanim, kar je imel kožuhovine v zalogi, g. Kirbisch pa je ljudi krepčal z likerjem in ni vprašal za plačilo. Čast jima!" Tako je pisalo nekaj dni po velikem potresu leta 1895, ki je prizadel Ljubljano in okolico.
Potresi so eden najizrazitejših opominov, kako nemočen je človek proti naravi. Še danes jih ni mogoče napovedovati, ko se tla zatresejo, človeku ne preostane drugega kot upanje in iskanje varnejšega zavetja. Tako je danes, v 21. stoletju, tako je bilo tistega usodnega dne leta 1895. Takrat je bilo v Ljubljani približno 1300 hiš in nekaj več kot 32.000 prebivalcev. Najvišje stavbe so imele štiri nadstropja. Zima je bila tistega leta nenavadna in trda, kakor menda že dolgo ne. Zdelo se je, da bo zime zdaj zdaj konec, ko je Ljubljančane sedemnajst minut čez enajsto nenadoma prebudil potres.
Najprej je zabučalo
Kot so poročali, je najprej zabučalo, potem se je streslo. Stene in zidovi so pokali, tramovje podstrešij se je lomilo, padala je opeka, podirali so se dimniki, stene so se odpirale. Najmočnejši potresni sunek je trajal trinajst sekund. Takšna kronologija je bila zapisana za tistega 14. aprila. Streslo je ob 23.17. Žrtev sicer številčno ni bilo dramatično veliko. Danes ocenjujejo, da bi najbrž tako sloviti potres lahko potencialno terjal nekaj sto ali celo tisoč življenj. Takrat so časniki o žrtvah govorili bolj posamično.
Sedemindvajsetletni Ivan Plaschek, doma iz Šlezije, je v mesto dopotoval dan prej. Po praznikih bi moral začeti delati v neki tiskarni. Po prvem sunku je iz gostišča zbežal na ulico, tam mu je na glavo padla ostra opeka.
Naddesetnik pri godbi pešpolka št. 27 je sedel ob pivu v Perlesovi gostilni v Slonovi ulici. Tudi on je zdrvel na ulico in tudi nanj je padla opeka in mu prebila lobanjo.
Na Karolinski zemlji št. 7 je komaj dvajsetletna šivilja Franica Škrjanc skupaj s sestro ležala na peči. Potresni sunek je podrl zid, nanjo je padel tram in jo ubil. Sestri ni bilo nič.
Delavec Jakob Klešnik je ležal v obokani sobi. Strop se je udrl in ga pokopal. Ni bilo pomoči.
V Dravljah ob Celovški cesti je potres zrušil hišo znanega gostilničarja Franceta Šušteršiča, poročajo različni viri. Strop ga je pokopal. Umrla je tudi žena, vendar niso vedeli, zakaj, saj je ni nič zadelo. Predvidevajo, da je bila srčna kap zaradi strahu. Za seboj sta pustila devet otrok.
V Vodicah je podrta hiša pokopala tri otroke.
Danes ocenjujejo, da je bilo glede na moč potresa žrtev razmeroma malo. Deloma zato, ker je potresni sunek presenetil ljudi, ko so bili večinoma v posteljah in tako niso bežali na ulice, kjer bi bili v večji nevarnosti. Precej ljudi je bilo tudi ranjenih. Bolnišnice so bile polne. Pavle Kunaver, cenjeni profesor, je bil ob potresu star šest let. Njegov oče je bil nadpaznik v kaznilnici. Še osemdeset let kasneje se je dobro spominjal tega travmatičnega dogodka.
Besede je pred leti opisal novinar Janez Kajzer: "Zidovi so pokali in hreščali, omet odpadal in moji so se kakor pijani zaletavali po stanovanju. Iz sosednje sobe je privihral starejši brat, me pograbil in stisnil v naročje ter planil za drugimi skozi vrata na hodnik... Novemu strašnemu podzemeljskemu gromu je sledil silovit sunek in vrglo naju je po stopnicah. Obenem je na hodniku nenehno zvonil alarmni zvonec, napeljan iz sosednje kaznilnice, in klical paznike na svoja mesta." In še: "Ves sem se tresel, posebno ker me je bilo groza tistega rjovenja v kaznilnici zaprtih mož, ki smo se jih vedno bali, saj so nekoč ranili celo mojega očeta. Naposled je prišlo olajšanje. Med kriki in vpitjem sem zaslišal topot mnogih nog. V temi so se zabliskali bajoneti in mimo hiše je tekla velika četa slovenskih Janezov - vojakov 17. polka. Hiteli so na pomoč paznikom, da so mogli izpustiti iz kaznilnice na veliko dvorišče prestrašene obupane može. Tam so vojaki zasedli vse izhode in stražili, da kaznjenci niso ušli."
Hribarjevi spomini
Ne v kaznilnici ne v bolnišnici na srečo ni bilo žrtev. Ivan Hribar, ki je bil tedaj vodja ljubljanske podružnice češke banke Slavija in deželni poslanec, je takole opisoval: "Ponoči me prebudi neko čudno rjovenje, pokanje in škripanje. Postelja se je z mano vred vzdigovala tako, kakor da bi stala na valovih razburkanega morja. Prvi trenutek sem spoznal, da je to potres, in ostal sem resignirano v postelji, češ, sedaj je konec. V trenutku dozdevne neizogibnosti smrti pod ruševinami sem menda zato ohranil mirno kri, ker nisem bil zmožen misliti kaj drugega. Medtem pa, ko so mi blodile po glavi takšne misli, je prirodni pojav prenehal. Postelja je stala spet mirno; iz sosednje sobe je priletela soproga in iz svoje sobe obe služkinji, vse tarnajoč in jokajoč. Jaz sem ležal še v postelji. Pogledal sem na uro. Kazala je blizu pol dvanajste. Šele ko so ženske prišle v sobo, sem vstal in prižgal luč. In kaj se mi pokaže? Vsa soba je bila v prahu; po tleh in po pohištvu so ležali celi kosi stropnega ometa. Na postelji mojega sina se je bil odluščil od stropa. Videl sem takoj, da bi bil tisti, ki bi bil v tej postelji spal, pri priči mrtev, in spomnil sem se s strahom, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi se bil sin pripeljal za velikonočne praznike domov."
Mesto je bilo po potresu še dolgo podprto s tramovi. Leta so podirali nevarne hiše in gradili nove. Takrat je nastajala podoba stare Ljubljane, kot jo poznamo danes.
Žarišče pod mestom
Žarišče potresa je bilo šestnajst kilometrov v globino, magnituda je bila 6,1. Največja škoda je nastala na širokem območju med Igom in Vodicami, potres so čutili od Dunaja do Splita.
Ljubljanska kotlina sodi med najbolj potresno ogrožena območja v Sloveniji. Ta ogroženost se širi proti zahodu in je znova velika zahodno od Bovca. Na drugi strani se nevarnost veča vzhodno od Novega mesta proti Zagrebu. Štajerska in Prekmurje sodita med varnejša, zelena območja, prav tako Celjsko, Kočevje in Obala.
Sicer za najhujšega na slovenskem območju štejejo potres leta 1511 na Idrijskem. Streslo naj bi se dvakrat zapored. Po najbolj črnogledih podatkih je v jutranjem sunku, ko se je streslo na Idrijskem, umrlo 3000, v večernem, ko je bilo središče v Furlaniji, še 12.000 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 4).
Prijazen pozdrav
ponedeljek, 30. julij 2018
petek, 27. julij 2018
Med nevihto na prostem
Vremensko dogajanje v zadnjem obdobju zaznamujejo skoraj vsakodnevne nevihte z grmenjem in strelami ter močnim vetrom in celo točo. To morate upoštevati tudi pri vseh prostočasnih in drugih aktivnostih v naravi.
Ob načrtovanju aktivnosti na prostem spremljajte vremensko napoved in vremenske razmere, zlasti kadar so napovedane nevihte, ter obvezno vremenska opozorila Agencije RS za okolje o možnosti močnih neviht in neurij. Naučite se prepoznati znamenja bližajoče se nevihte, kot so temni oblaki, grmenje v daljavi, naraščanje moči vetra in nenadni padec temperature, soparno ozračje. Znamenje za preplah so kopasti oblaki s temnim vznožjem in razcefranimi robovi ter oddaljeno grmenje.
Največje opozorilo za preplah in skrajno nevarno situacijo so razelektritve v ozračju, ko vam stojijo lasje pokonci in slišite celo prasketanje. Take situacije najpogosteje nastanejo v gorah. Pred strelo ste varni le v hišah s strelovodom ali avtomobilu. Če vas je ujela nevihta, ste posebno ogroženi na vrhovih, grebenih, v bližini osamelih dreves ali pod njimi, ob vodnih žilah in žlebovih, v vznožju skalnih sten, pri votlinskih vhodih, pod daljnovodi in v bližini vseh predmetov, ki so delno ali v celoti kovinski, na primer ograj, žic, tudi uporaba dežnika med nevihto ali neurjem je lahko nevarna, saj privlači strelo.
Doseg strele po vodi je bistveno večji, tako da se med nevihto ne zadržujte v njej. Manj nevarno je v dolinah, globelih, približno 15 metrov od skalnih sten, zavetja tudi ne iščite pod drevesi, če pa že, izberite najnižje drevo. Sklonite se k tlom, tako da imate glavo navzdol, noge skupaj, ne lezite pa na tla, saj s tem povečate možnost udara strele. Zadržujte se vsaj pet metrov stran od drugih oseb in vsaj dva metra od drevesnega debla, ker strela po udaru v drevo lahko potuje več metrov daleč po tleh.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Ob načrtovanju aktivnosti na prostem spremljajte vremensko napoved in vremenske razmere, zlasti kadar so napovedane nevihte, ter obvezno vremenska opozorila Agencije RS za okolje o možnosti močnih neviht in neurij. Naučite se prepoznati znamenja bližajoče se nevihte, kot so temni oblaki, grmenje v daljavi, naraščanje moči vetra in nenadni padec temperature, soparno ozračje. Znamenje za preplah so kopasti oblaki s temnim vznožjem in razcefranimi robovi ter oddaljeno grmenje.
Največje opozorilo za preplah in skrajno nevarno situacijo so razelektritve v ozračju, ko vam stojijo lasje pokonci in slišite celo prasketanje. Take situacije najpogosteje nastanejo v gorah. Pred strelo ste varni le v hišah s strelovodom ali avtomobilu. Če vas je ujela nevihta, ste posebno ogroženi na vrhovih, grebenih, v bližini osamelih dreves ali pod njimi, ob vodnih žilah in žlebovih, v vznožju skalnih sten, pri votlinskih vhodih, pod daljnovodi in v bližini vseh predmetov, ki so delno ali v celoti kovinski, na primer ograj, žic, tudi uporaba dežnika med nevihto ali neurjem je lahko nevarna, saj privlači strelo.
Doseg strele po vodi je bistveno večji, tako da se med nevihto ne zadržujte v njej. Manj nevarno je v dolinah, globelih, približno 15 metrov od skalnih sten, zavetja tudi ne iščite pod drevesi, če pa že, izberite najnižje drevo. Sklonite se k tlom, tako da imate glavo navzdol, noge skupaj, ne lezite pa na tla, saj s tem povečate možnost udara strele. Zadržujte se vsaj pet metrov stran od drugih oseb in vsaj dva metra od drevesnega debla, ker strela po udaru v drevo lahko potuje več metrov daleč po tleh.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
ponedeljek, 23. julij 2018
Vedrili pod strehami, nato jih je pokopal ogenj
Brezglavo so begali, rešitev pa je bila samo ena.
Zgodba Pompejev odmeva v zgodovini in je še danes svarilo pred mogočnostjo vulkanskega ognja.
Katastrofa v Pompejih ni bila največja tragedija zaradi izbruha vulkana, zagotovo pa je najbolj odmevala v zgodovini - vse do sodobnosti. Tistega jutra, 24. avgusta leta 79, je izbruh prebivalstvo popolnoma presenetil, čeprav lahko z današnjega vidika rečemo, da so bili simptomi prihajajoče tragedije že prej opazni. Toda kot kaže sodoben čas, izbruh vulkana še danes terja številna življenja.
Kako se je tragedija zgodila? To vemo, ker je v pismih, ohranjenih do danes, pisal sloviti rimski poet Plinij. Po njegovi zaslugi lahko z vso gotovostjo trdimo, da so bili ljudje nepripravljeni. Njegov stric Plinij starejši je bil eden največjih poznavalcev narave tistega časa. Bil je avtor obsežnega opusa knjig o naravni zgodovini, ki velja za najdaljše znanstveno delo, napisano v latinščini in ohranjeno do danes - 37 knjig je vsega skupaj.
Na tisti dan se je Plinij starejši, ki je bil komandir mornarskega oporišča v Neaplju, sproščal. Ravno se je okopal in sedel k obedu, ko je Vezuv izbruhnil. Ko so zagledali dim v obliki dežnika, je bil pojav sicer deležen radovednosti, nikakor pa ni nikogar posebno razburil. Niti slutili niso, kaj se dogaja v mestu pod goro.
Pogosti potresi
Prav tako je danes znano, da se je pred izbruhom zemlja pogosto tresla, toda ker se je to v tem delu rimskega cesarstva dogajalo pogosto, nihče ni bil posebno pozoren. Dandanes vulkanologi skrbno beležijo in merijo vsak tak pojav okoli Vezuva in drugod. Magma pod zemljo namreč povzroča tako tresenje tal kot vulkanske izbruhe. Ko je mogočni Vezuv tistega dne izbruhnil, se je hitro razširila panika. Še vedno niso slutili, kakšna tragedija se bo zgodila. Sprva so se bolj prestrašili zaradi temnega neba, ki je bilo videti kot sodni dan. Rimljani so bili poleg tega znani po vraževernosti. Potrese in vulkane so radi povezovali z nadnaravnimi bitji, običajno velikani, katerih koraki so po prepričanju povzročali povsem naravne pojave. Nemogoče je torej pričakovati, da so si znali predstavljati, kaj se je v tistem trenutku dogajalo pod površjem. In kaj bo sledilo.
Okostja, tako imenitno ohranjena vse do danes, kažejo, da so mnogi bežali naokoli in da niso dobro vedeli, kaj naj storijo. Tako v Pompejih kot tudi v bližnjem Herculaneumu vse kaže na brezglavost in negotovost. Toda kakor koli bi se tedaj obrnili, možnosti za pobeg po tem, ko je bilo nebo že povsem prekrito in je pepel dosegel tla, ni bilo veliko. Majhna možnost pa je vendarle bila. Izbruh je trajal ves dan.
Dandanes vulkanologi ocenjujejo, da je uspelo pobegniti zgolj peščici, ki je takoj bežala v pravo smer in s seboj ni nosila svojega premoženja. Padajoč pepel še ni bil strupen. Redki so se odločili bežati v pravo smer, čeprav je bilo še nekaj ur časa. Številni so menili, da bodo to vulkansko "nevihto" vedrili doma.
Prvi izbruhi
Okoli polnoči so lahko videli prve izbruhe in goreče reke, kakršne si običajno predstavljamo ob misli na vulkane. Te so prinašale gotovo smrt. Mešanico kamenja in vročega pepela med drugim spremljajo smrtonosni vulkanski plini, smrt pa se po vznožju premika s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro.
Številni umetniki so poskušali v vseh stoletjih dognati, kaj se je dogajalo. Izmišljali so si dialoge, junaške podvige in neizpolnjene ljubezni, ki so bili pokopani tistega dne. Vendar z gotovostjo vemo zgolj, da je bila smrt grozljiva. Nekateri so se zatekli v bližnji Herculaneum, ki je stal ob vodi. Več sto beguncev se je skrivalo pod arkadami blizu vode. Toda ko je obalo dosegla goreča gmota, je bilo konec.
Arheologi so ob izkopavanjih našli precej zlatnine in bogastva, ki so ga begunci do zadnjega stiskali pri sebi. Pompeje je gotova smrt dosegla nekoliko kasneje. Do tedaj je padlo okrog tri metre kamenja, prahu in vsega, kar je vulkan pognal v zrak in je moralo prej ali slej pasti na okolico. Vendar so se nekateri oklepali življenj do zadnjega pod še neporušenimi strehami. Ko je gotova smrt dosegla še njih, je porušila številne stavbe, predvsem še vedno odkrita zgornja nadstropja hiš. Trupla so ostala ujeta, zamrznjena v času. Ni mogoče z gotovostjo vedeti, koliko ljudi je tistega dne umrlo. Nekateri domnevajo, da je morala biti številka presunljivo visoka.
Rimljani so bili navajeni vojne, padle v bitkah so šteli v nekaj tisoč, včasih v več deset tisoč. Pa vendar so bili Pompeji zanje velika tragedija. Tako menijo, da so ostanki le majhen del obsežne katastrofe. Smrt je kosila daleč proti jugu in visoko proti severu. Zgodovinarji še menijo, da je bil dogodek sila travmatičen. O njem so gotovo slišali daleč proti severu, tudi v Emoni ali v Poetoviu, rimskih mestih na današnjih slovenskih tleh.
Kadar so potresi razrušili mesta v južni Italiji, so jih Rimljani običajno ponovno zgradili, če je bilo treba. Pompejev in Herculaneuma niso. To vendarle ni ustavilo ropanja. Ko so arheologi začeli izkopavanja, so našli predore še iz rimskih časov. In čeprav so z vidika arheologije najdbe v Pompejih neprecenljive, so vendarle marsikaj že prej ukradli in odnesli. V Neapeljskem zalivu je za več stoletij življenje skoraj zamrlo. Neapelj je ponovno zaživel šele v 18. stoletju. Vezuv je od takrat izbruhnil še tridesetkrat. Ni izključeno, da bo izbruhnil še kdaj, močan izbruh utegne prizadeti 600.000 ljudi v daljni okolici.
Največje tragedije
Za največjo tragedijo v času človeške zgodovine sicer štejejo izbruh vulkana Tambora v Indoneziji. Leta 1815 je umrlo 100.000 ljudi, v zrak se je dvignilo 400 milijonov ton plinov. Naslednje leto je v zgodovino vpisano kot leto brez poletja. Zaradi nizkih temperatur so marsikje doživljali lakoto.
Ko je leta 1883 izbruhnil vulkan Krakatoa, je umrlo 40.000 ljudi. Eksplozija je bila tako silovita, da so jo menda slišali 5000 kilometrov daleč.
Leta 1902 je izbruhnil vulkan Pelee na Martiniku. Izbruh je sprožil še močan cunami. Umrlo je 29.000 ljudi.
V Andih je leta 1985 izbruhnil vulkan Navado del Ruiz. Umrlo je 23.000 ljudi.
Zadnjemu izbruhu, o katerem so množičneje pisali svetovni mediji, smo bili priča prejšnji mesec. V Gvatemali je umrlo več kot 60 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 3).
Prijazen pozdrav
Zgodba Pompejev odmeva v zgodovini in je še danes svarilo pred mogočnostjo vulkanskega ognja.
Katastrofa v Pompejih ni bila največja tragedija zaradi izbruha vulkana, zagotovo pa je najbolj odmevala v zgodovini - vse do sodobnosti. Tistega jutra, 24. avgusta leta 79, je izbruh prebivalstvo popolnoma presenetil, čeprav lahko z današnjega vidika rečemo, da so bili simptomi prihajajoče tragedije že prej opazni. Toda kot kaže sodoben čas, izbruh vulkana še danes terja številna življenja.
Kako se je tragedija zgodila? To vemo, ker je v pismih, ohranjenih do danes, pisal sloviti rimski poet Plinij. Po njegovi zaslugi lahko z vso gotovostjo trdimo, da so bili ljudje nepripravljeni. Njegov stric Plinij starejši je bil eden največjih poznavalcev narave tistega časa. Bil je avtor obsežnega opusa knjig o naravni zgodovini, ki velja za najdaljše znanstveno delo, napisano v latinščini in ohranjeno do danes - 37 knjig je vsega skupaj.
Na tisti dan se je Plinij starejši, ki je bil komandir mornarskega oporišča v Neaplju, sproščal. Ravno se je okopal in sedel k obedu, ko je Vezuv izbruhnil. Ko so zagledali dim v obliki dežnika, je bil pojav sicer deležen radovednosti, nikakor pa ni nikogar posebno razburil. Niti slutili niso, kaj se dogaja v mestu pod goro.
Pogosti potresi
Prav tako je danes znano, da se je pred izbruhom zemlja pogosto tresla, toda ker se je to v tem delu rimskega cesarstva dogajalo pogosto, nihče ni bil posebno pozoren. Dandanes vulkanologi skrbno beležijo in merijo vsak tak pojav okoli Vezuva in drugod. Magma pod zemljo namreč povzroča tako tresenje tal kot vulkanske izbruhe. Ko je mogočni Vezuv tistega dne izbruhnil, se je hitro razširila panika. Še vedno niso slutili, kakšna tragedija se bo zgodila. Sprva so se bolj prestrašili zaradi temnega neba, ki je bilo videti kot sodni dan. Rimljani so bili poleg tega znani po vraževernosti. Potrese in vulkane so radi povezovali z nadnaravnimi bitji, običajno velikani, katerih koraki so po prepričanju povzročali povsem naravne pojave. Nemogoče je torej pričakovati, da so si znali predstavljati, kaj se je v tistem trenutku dogajalo pod površjem. In kaj bo sledilo.
Okostja, tako imenitno ohranjena vse do danes, kažejo, da so mnogi bežali naokoli in da niso dobro vedeli, kaj naj storijo. Tako v Pompejih kot tudi v bližnjem Herculaneumu vse kaže na brezglavost in negotovost. Toda kakor koli bi se tedaj obrnili, možnosti za pobeg po tem, ko je bilo nebo že povsem prekrito in je pepel dosegel tla, ni bilo veliko. Majhna možnost pa je vendarle bila. Izbruh je trajal ves dan.
Dandanes vulkanologi ocenjujejo, da je uspelo pobegniti zgolj peščici, ki je takoj bežala v pravo smer in s seboj ni nosila svojega premoženja. Padajoč pepel še ni bil strupen. Redki so se odločili bežati v pravo smer, čeprav je bilo še nekaj ur časa. Številni so menili, da bodo to vulkansko "nevihto" vedrili doma.
Prvi izbruhi
Okoli polnoči so lahko videli prve izbruhe in goreče reke, kakršne si običajno predstavljamo ob misli na vulkane. Te so prinašale gotovo smrt. Mešanico kamenja in vročega pepela med drugim spremljajo smrtonosni vulkanski plini, smrt pa se po vznožju premika s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro.
Številni umetniki so poskušali v vseh stoletjih dognati, kaj se je dogajalo. Izmišljali so si dialoge, junaške podvige in neizpolnjene ljubezni, ki so bili pokopani tistega dne. Vendar z gotovostjo vemo zgolj, da je bila smrt grozljiva. Nekateri so se zatekli v bližnji Herculaneum, ki je stal ob vodi. Več sto beguncev se je skrivalo pod arkadami blizu vode. Toda ko je obalo dosegla goreča gmota, je bilo konec.
Arheologi so ob izkopavanjih našli precej zlatnine in bogastva, ki so ga begunci do zadnjega stiskali pri sebi. Pompeje je gotova smrt dosegla nekoliko kasneje. Do tedaj je padlo okrog tri metre kamenja, prahu in vsega, kar je vulkan pognal v zrak in je moralo prej ali slej pasti na okolico. Vendar so se nekateri oklepali življenj do zadnjega pod še neporušenimi strehami. Ko je gotova smrt dosegla še njih, je porušila številne stavbe, predvsem še vedno odkrita zgornja nadstropja hiš. Trupla so ostala ujeta, zamrznjena v času. Ni mogoče z gotovostjo vedeti, koliko ljudi je tistega dne umrlo. Nekateri domnevajo, da je morala biti številka presunljivo visoka.
Rimljani so bili navajeni vojne, padle v bitkah so šteli v nekaj tisoč, včasih v več deset tisoč. Pa vendar so bili Pompeji zanje velika tragedija. Tako menijo, da so ostanki le majhen del obsežne katastrofe. Smrt je kosila daleč proti jugu in visoko proti severu. Zgodovinarji še menijo, da je bil dogodek sila travmatičen. O njem so gotovo slišali daleč proti severu, tudi v Emoni ali v Poetoviu, rimskih mestih na današnjih slovenskih tleh.
Kadar so potresi razrušili mesta v južni Italiji, so jih Rimljani običajno ponovno zgradili, če je bilo treba. Pompejev in Herculaneuma niso. To vendarle ni ustavilo ropanja. Ko so arheologi začeli izkopavanja, so našli predore še iz rimskih časov. In čeprav so z vidika arheologije najdbe v Pompejih neprecenljive, so vendarle marsikaj že prej ukradli in odnesli. V Neapeljskem zalivu je za več stoletij življenje skoraj zamrlo. Neapelj je ponovno zaživel šele v 18. stoletju. Vezuv je od takrat izbruhnil še tridesetkrat. Ni izključeno, da bo izbruhnil še kdaj, močan izbruh utegne prizadeti 600.000 ljudi v daljni okolici.
Največje tragedije
Za največjo tragedijo v času človeške zgodovine sicer štejejo izbruh vulkana Tambora v Indoneziji. Leta 1815 je umrlo 100.000 ljudi, v zrak se je dvignilo 400 milijonov ton plinov. Naslednje leto je v zgodovino vpisano kot leto brez poletja. Zaradi nizkih temperatur so marsikje doživljali lakoto.
Ko je leta 1883 izbruhnil vulkan Krakatoa, je umrlo 40.000 ljudi. Eksplozija je bila tako silovita, da so jo menda slišali 5000 kilometrov daleč.
Leta 1902 je izbruhnil vulkan Pelee na Martiniku. Izbruh je sprožil še močan cunami. Umrlo je 29.000 ljudi.
V Andih je leta 1985 izbruhnil vulkan Navado del Ruiz. Umrlo je 23.000 ljudi.
Zadnjemu izbruhu, o katerem so množičneje pisali svetovni mediji, smo bili priča prejšnji mesec. V Gvatemali je umrlo več kot 60 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 3).
Prijazen pozdrav
sobota, 21. julij 2018
Strele grozijo
Minulo soboto je udar strele v kostanj na obali Blejskega jezera težko poškodoval nosečo žensko in šestletno deklico ter nemškega državljana. Pred dežjem so se zatekli pod drevesa, kar pa se je izkazalo kot slaba izbira.
Strela v Sloveniji vsako leto povzroči kar nekaj škode, kljub vsemu pa razmeroma redko trešči v ljudi, če pa, so posledice lahko dokaj težke. Večina primerov je skoraj obvezno povezana s slabo izbiro zaščite med nevihto ali uporabo česar koli, kar lahko povzroči udar.
Nekako najočitnejši primer, kako lahko pritegnemo strelo, se je zgodil leta 2005 v Brezovici pri Ljubljani. Med pogrebom je udarila v 62-letnega moškega oziroma v kovinski križ, ki ga je držal v rokah. Zaradi posledic udara je umrl. Na to, da je lahko ob nevihti zatekanje pod osamljena drevesa ali skupino dreves nevarno, se stalno opozarja, žal pa ob močnem dežju človek pozabi na opozorila.
Leta 2007 je strela udarila v lipo pri Postojnski jami, pod katero so se pred dežjem zatekli trije delavci. Eden udara ni preživel. Predlani pa je pri Novi Gorici strela ubila moškega, ki je delal z motokultivatorjem na polju. Istega leta je bil zelo odmeven udar strele v Parizu, ko so se otroci, ki so bili na rojstnodnevni zabavi, skupaj s starši pred nevihto umaknili pod drevo, v katero je potem treščilo. Med poškodovanimi je bilo osem otrok, gasilec, ki se je znašel tam, pa je z masažo srca rešil otroka, ki se mu je ustavilo srce. V šestdesetih letih je treščilo celo v križišče sredi Ljubljane, strela je zadela policista, ki je usmerjal promet, ga vrgla v zrak, mu popolnoma sežgala uniformo, a je preživel.
Statistična možnost udara strele v človeka je zelo majhna, zato so ti udari odmevni. Več je primerov posrednih udarov, poleg tega pa lahko ob udaru strele v naši bližini občutimo njen piš in zvočni udar, tako da imamo občutek, kot da nas je zadela.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Strela v Sloveniji vsako leto povzroči kar nekaj škode, kljub vsemu pa razmeroma redko trešči v ljudi, če pa, so posledice lahko dokaj težke. Večina primerov je skoraj obvezno povezana s slabo izbiro zaščite med nevihto ali uporabo česar koli, kar lahko povzroči udar.
Nekako najočitnejši primer, kako lahko pritegnemo strelo, se je zgodil leta 2005 v Brezovici pri Ljubljani. Med pogrebom je udarila v 62-letnega moškega oziroma v kovinski križ, ki ga je držal v rokah. Zaradi posledic udara je umrl. Na to, da je lahko ob nevihti zatekanje pod osamljena drevesa ali skupino dreves nevarno, se stalno opozarja, žal pa ob močnem dežju človek pozabi na opozorila.
Leta 2007 je strela udarila v lipo pri Postojnski jami, pod katero so se pred dežjem zatekli trije delavci. Eden udara ni preživel. Predlani pa je pri Novi Gorici strela ubila moškega, ki je delal z motokultivatorjem na polju. Istega leta je bil zelo odmeven udar strele v Parizu, ko so se otroci, ki so bili na rojstnodnevni zabavi, skupaj s starši pred nevihto umaknili pod drevo, v katero je potem treščilo. Med poškodovanimi je bilo osem otrok, gasilec, ki se je znašel tam, pa je z masažo srca rešil otroka, ki se mu je ustavilo srce. V šestdesetih letih je treščilo celo v križišče sredi Ljubljane, strela je zadela policista, ki je usmerjal promet, ga vrgla v zrak, mu popolnoma sežgala uniformo, a je preživel.
Statistična možnost udara strele v človeka je zelo majhna, zato so ti udari odmevni. Več je primerov posrednih udarov, poleg tega pa lahko ob udaru strele v naši bližini občutimo njen piš in zvočni udar, tako da imamo občutek, kot da nas je zadela.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
nedelja, 15. julij 2018
Stopili še korak bliže smrti
V enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi.
Dno morja je bilo nenadoma razgaljeno, kar je pritegnilo pozornost, sledili so gromozanski valovi.
Zgodovina je polna tragičnih cunamijev. Pa vendar nihče ni pričakoval, da bo konec leta 2004, ko so ponekod po svetu še praznovali božič, tako grozljiv. V nekaj trenutkih se je v Indijskem oceanu sprostilo energije za 23.000 takšnih atomskih bomb, kot so jo odvrgli na Hirošimo. Posledica več stoletij trenja globoko pod morjem. Tla so se grozovito zatresla, potres magnitude 9,1 pa je pognal morilsko količino vode na vse strani. Še tisti dan je v enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi, več milijonov jih je ostalo brez doma.
Središče potresa je bilo na obalah Indonezije, zahodno od Sumatre. Tak dogodek neizogibno povzroči visoke valove, ki so jih v tem primeru čutili tudi 5000 kilometrov daleč v Afriki. Ne zgolj čutili, ti valovi so imeli še vedno dovolj moči za ubijanje.
Do petnajst metrov visoki valovi
V Indijskem oceanu so cunamiji redkost v nasprotju s Tihim oceanom, pa vendar izvedenci radi poudarjajo, da se lahko pojavi po skoraj vseh morjih.
V Indijskem oceanu so bili takrat valovi visoki do 15 metrov, kot so poročali mediji. Ponekod drugod so pojav opisali kot deročo reko, ki je segla globoko na obalo. Kako je to mogoče? Cunami je pojav, ki si ga je težko predstavljati, če ga ne doživimo. V nekaterih primerih so valovi na površju visoki le 30 centimetrov, zato jih ladje ne opazijo. Ko tokovi prodrejo do kopnega, se sprosti vsa rušilna moč, ki je bila do tedaj pod vodo. Glede na obalo in oddaljenost so učinki različni.
Ne takega ne drugačnega rušilnega vala tedaj niso nikjer pričakovali. Dogajalo se je kot v kakšnem katastrofičnem filmu. Sheneth Ravindra, Britanec, ki je z vlakom potoval po Šrilanki, je takole doživel vso grozo: "Ko sem slišal krike, sem najprej pomislil na praznovanje budističnega praznika ob polni luni, potem sem zagledal obraze ljudi. Še vedno nisem vedel, kaj se dogaja, z obrazov sem prebral le strah in grozo." Začutil je, da se je vlak iztiril, potem je v vagon drla voda. "Vagon se je začel prevračati, v nekem trenutku sem bil do brade potopljen," je tedaj pripovedoval 25-letnik. Toda to je bil šele prvi val. "Drugi je prišel kakšne pol ure kasneje. Prekrival je večji del obzorja - in to niti ni bil val, kot si ga predstavljamo, kadar pomislimo na deskanje na valovih, temveč je bil bolj zid, gromozanska gora vode, ki se nam je približevala." Z vlaka mu je uspelo skočiti na hišo in se povzpeti na vrh strehe. Medtem je vlak voda povsem potopila. Več kot tisoč ljudi je potovalo na vlaku, reševalci so našli več kot 200 trupel. Preživeli so cunami opisovali kot izredno glasen tovorni vlak ali kot zvok letala. Ljudje z obale so ga torej videli in slišali, toda tisti, ki se ni odzval na prve svarilne znake, je življenje predal usodi in sreči.
Razgaljeno dno
Prihajajoči cunami običajno morje potegne od obale, razgali korale, skalovje in peščeno dno. Tak pojav je mnoge privabil bliže, namesto da bi zavetje poiskali čim višje. Na Tajskem so pred prihodom prvega vala opazili turiste, kako so ob plažah fotografirali zanimivost. Ocenjujejo, da navadno traja pet minut od tega fenomena do prihoda smrti.
"Z možem sva zajtrkovala na terasi hotela nad plažo. Mož Tom je opazil, kako so natakarji kazali na morje, ki se je hitro umikalo. Neverjeten dogodek. Ljudje so iskali fotoaparate in začeli fotografirati razgaljeno morsko dno. Plaža je bila polna turistov," je kasneje pripovedovala Arlette Stuip, ki je bila z možem na počitnicah v Khao Lako na Tajskem. "Tom je imel nelagoden občutek. Dve leti je v Kaliforniji živel ob morju in nikdar ni doživel česa podobnega. Potem se mu je posvetilo: grmenje, ki ga je bil slišal, je bil potres, umikajoče se morje pa je uvod v visoke valove. Prijel me je za roko in mi rekel, naj tečem, kolikor morem."
Kmalu sta lahko videla val, ki se je približeval s hitrostjo 80 kilometrov na uro. "Voda nama je bila za petami. Zvok je bil oglušujoč." Tekla sta naprej, opazila sta, da je korak za njima že skoraj vse pod vodo, vendar jima je uspelo pobegniti na hrib. Tam sta ostala dve uri. Razdejanje je bilo pošastno, vedela sta, da so le redki preživeli takšno rušilno moč. Ko sta se vrnila, sta pomagala nekaterim hudim ranjencem v kombije, s katerimi so ljudi vozili v bolnišnico. "Kmalu so nama povedali, da se približuje še en val. Spet sva splezala na hrib in tokrat tam čakala še tri ure. Nihče ni vedel, kam naj gremo in kaj naj storimo. Nismo pa se želeli spustiti na plažo, kjer so trupla ležala razmetana vsepovsod," je za BBC pripovedovala Arlette.
Kot rečeno, je bilo prav prepoznavanje prvih znamenj za preživele ključno. V Indiji se je neki mož spomnil dokumentarca National Geographica, v katerem so pokazali, kako so videti prvi znaki prihajajočega cunamija. Ker se je spomnil in posvaril sovaščane, je rešil 1500 ljudi. Smrt je kosila naključno. Ljudi, ki so se držali skupaj, je voda v trenutku razmetala na vse konce. Kdor je imel srečo, je preživel. Iz Tajske so poročali o dojenčku, ki so ga po tragediji našli na plavajoči žimnici. Našli pa so zelo malo poginulih živali. Večina se je namreč nekaj minut prej umaknila v višje lege.
Drugi val je lahko nevarnejši
Cunami je pravzaprav neka vrsta valov. Ni rečeno, da je prvi val najnevarnejši. Sledijo si lahko v nekaj minutah ali pa vmes minejo ure. Voda dere vse globlje na kopno in v naslednjem trenutku spet odkrije dno morja. Tega mnogi tistega usodnega 26. septembra niso vedeli. Ko se je tako prvi val končal, so se odpravili na obalo, misleč, da je varno. Potem je udarilo še enkrat. Mnoge, ki so preživeli prvi val, je odneslo, ko se je morje vračalo. Morje je ponekod poseglo nekaj sto metrov v notranjost. Ali pa je morje prekrilo cele otoke. Nekatere za vedno.
Maldivi so sicer za nekakšno naravno pregrado koralnih grebenov, vendar je nekatere otoke potopilo. Tudi glavno mesto je bilo poplavljeno. Po čudežu je bilo le malo mrtvih. Ocenjujejo, da je bilo otočje dobro zavarovano pred uničujočo močjo cunamija prav zaradi grebena.
Ko se je dan prevesil v večer, se je morje večinoma umirilo. Ostalo je več tisoč mrtvih, ranjenih, brezdomcev. Grozili sta lakota in žeja. Marsikje ni bilo osnovne preskrbe. V tropski vročini in s toliko mrtvimi se hitro lahko razvije še kaj hujšega. Bali so se, da bo mrtvih veliko več. K sreči je reševanje hitro steklo. Vključile so se humanitarne organizacije in ljudje z vsega sveta. Toda tiste prve dni je vse slonelo predvsem na prostovoljcih iz okoliških krajev in na - čudežu. Turisti so odhajali domov, domačini so do danes nekako obnovili življenja.
Če se odpravite v tiste kraje, sledu o tragediji domala ni spomina. Mnogi tudi neradi govorijo o njej, ker je preprosto preveč boleče. Treba se je vendarle zavedati, da tektonske sile še vedno delujejo, da se sila znova kopiči. Upati je le, da bo vse gorje izbruhnilo šele čez nekaj sto let.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 2).
Prijazen pozdrav
Dno morja je bilo nenadoma razgaljeno, kar je pritegnilo pozornost, sledili so gromozanski valovi.
Zgodovina je polna tragičnih cunamijev. Pa vendar nihče ni pričakoval, da bo konec leta 2004, ko so ponekod po svetu še praznovali božič, tako grozljiv. V nekaj trenutkih se je v Indijskem oceanu sprostilo energije za 23.000 takšnih atomskih bomb, kot so jo odvrgli na Hirošimo. Posledica več stoletij trenja globoko pod morjem. Tla so se grozovito zatresla, potres magnitude 9,1 pa je pognal morilsko količino vode na vse strani. Še tisti dan je v enajstih državah skupaj umrlo več kot 200.000 ljudi, več milijonov jih je ostalo brez doma.
Središče potresa je bilo na obalah Indonezije, zahodno od Sumatre. Tak dogodek neizogibno povzroči visoke valove, ki so jih v tem primeru čutili tudi 5000 kilometrov daleč v Afriki. Ne zgolj čutili, ti valovi so imeli še vedno dovolj moči za ubijanje.
Do petnajst metrov visoki valovi
V Indijskem oceanu so cunamiji redkost v nasprotju s Tihim oceanom, pa vendar izvedenci radi poudarjajo, da se lahko pojavi po skoraj vseh morjih.
V Indijskem oceanu so bili takrat valovi visoki do 15 metrov, kot so poročali mediji. Ponekod drugod so pojav opisali kot deročo reko, ki je segla globoko na obalo. Kako je to mogoče? Cunami je pojav, ki si ga je težko predstavljati, če ga ne doživimo. V nekaterih primerih so valovi na površju visoki le 30 centimetrov, zato jih ladje ne opazijo. Ko tokovi prodrejo do kopnega, se sprosti vsa rušilna moč, ki je bila do tedaj pod vodo. Glede na obalo in oddaljenost so učinki različni.
Ne takega ne drugačnega rušilnega vala tedaj niso nikjer pričakovali. Dogajalo se je kot v kakšnem katastrofičnem filmu. Sheneth Ravindra, Britanec, ki je z vlakom potoval po Šrilanki, je takole doživel vso grozo: "Ko sem slišal krike, sem najprej pomislil na praznovanje budističnega praznika ob polni luni, potem sem zagledal obraze ljudi. Še vedno nisem vedel, kaj se dogaja, z obrazov sem prebral le strah in grozo." Začutil je, da se je vlak iztiril, potem je v vagon drla voda. "Vagon se je začel prevračati, v nekem trenutku sem bil do brade potopljen," je tedaj pripovedoval 25-letnik. Toda to je bil šele prvi val. "Drugi je prišel kakšne pol ure kasneje. Prekrival je večji del obzorja - in to niti ni bil val, kot si ga predstavljamo, kadar pomislimo na deskanje na valovih, temveč je bil bolj zid, gromozanska gora vode, ki se nam je približevala." Z vlaka mu je uspelo skočiti na hišo in se povzpeti na vrh strehe. Medtem je vlak voda povsem potopila. Več kot tisoč ljudi je potovalo na vlaku, reševalci so našli več kot 200 trupel. Preživeli so cunami opisovali kot izredno glasen tovorni vlak ali kot zvok letala. Ljudje z obale so ga torej videli in slišali, toda tisti, ki se ni odzval na prve svarilne znake, je življenje predal usodi in sreči.
Razgaljeno dno
Prihajajoči cunami običajno morje potegne od obale, razgali korale, skalovje in peščeno dno. Tak pojav je mnoge privabil bliže, namesto da bi zavetje poiskali čim višje. Na Tajskem so pred prihodom prvega vala opazili turiste, kako so ob plažah fotografirali zanimivost. Ocenjujejo, da navadno traja pet minut od tega fenomena do prihoda smrti.
"Z možem sva zajtrkovala na terasi hotela nad plažo. Mož Tom je opazil, kako so natakarji kazali na morje, ki se je hitro umikalo. Neverjeten dogodek. Ljudje so iskali fotoaparate in začeli fotografirati razgaljeno morsko dno. Plaža je bila polna turistov," je kasneje pripovedovala Arlette Stuip, ki je bila z možem na počitnicah v Khao Lako na Tajskem. "Tom je imel nelagoden občutek. Dve leti je v Kaliforniji živel ob morju in nikdar ni doživel česa podobnega. Potem se mu je posvetilo: grmenje, ki ga je bil slišal, je bil potres, umikajoče se morje pa je uvod v visoke valove. Prijel me je za roko in mi rekel, naj tečem, kolikor morem."
Kmalu sta lahko videla val, ki se je približeval s hitrostjo 80 kilometrov na uro. "Voda nama je bila za petami. Zvok je bil oglušujoč." Tekla sta naprej, opazila sta, da je korak za njima že skoraj vse pod vodo, vendar jima je uspelo pobegniti na hrib. Tam sta ostala dve uri. Razdejanje je bilo pošastno, vedela sta, da so le redki preživeli takšno rušilno moč. Ko sta se vrnila, sta pomagala nekaterim hudim ranjencem v kombije, s katerimi so ljudi vozili v bolnišnico. "Kmalu so nama povedali, da se približuje še en val. Spet sva splezala na hrib in tokrat tam čakala še tri ure. Nihče ni vedel, kam naj gremo in kaj naj storimo. Nismo pa se želeli spustiti na plažo, kjer so trupla ležala razmetana vsepovsod," je za BBC pripovedovala Arlette.
Kot rečeno, je bilo prav prepoznavanje prvih znamenj za preživele ključno. V Indiji se je neki mož spomnil dokumentarca National Geographica, v katerem so pokazali, kako so videti prvi znaki prihajajočega cunamija. Ker se je spomnil in posvaril sovaščane, je rešil 1500 ljudi. Smrt je kosila naključno. Ljudi, ki so se držali skupaj, je voda v trenutku razmetala na vse konce. Kdor je imel srečo, je preživel. Iz Tajske so poročali o dojenčku, ki so ga po tragediji našli na plavajoči žimnici. Našli pa so zelo malo poginulih živali. Večina se je namreč nekaj minut prej umaknila v višje lege.
Drugi val je lahko nevarnejši
Cunami je pravzaprav neka vrsta valov. Ni rečeno, da je prvi val najnevarnejši. Sledijo si lahko v nekaj minutah ali pa vmes minejo ure. Voda dere vse globlje na kopno in v naslednjem trenutku spet odkrije dno morja. Tega mnogi tistega usodnega 26. septembra niso vedeli. Ko se je tako prvi val končal, so se odpravili na obalo, misleč, da je varno. Potem je udarilo še enkrat. Mnoge, ki so preživeli prvi val, je odneslo, ko se je morje vračalo. Morje je ponekod poseglo nekaj sto metrov v notranjost. Ali pa je morje prekrilo cele otoke. Nekatere za vedno.
Maldivi so sicer za nekakšno naravno pregrado koralnih grebenov, vendar je nekatere otoke potopilo. Tudi glavno mesto je bilo poplavljeno. Po čudežu je bilo le malo mrtvih. Ocenjujejo, da je bilo otočje dobro zavarovano pred uničujočo močjo cunamija prav zaradi grebena.
Ko se je dan prevesil v večer, se je morje večinoma umirilo. Ostalo je več tisoč mrtvih, ranjenih, brezdomcev. Grozili sta lakota in žeja. Marsikje ni bilo osnovne preskrbe. V tropski vročini in s toliko mrtvimi se hitro lahko razvije še kaj hujšega. Bali so se, da bo mrtvih veliko več. K sreči je reševanje hitro steklo. Vključile so se humanitarne organizacije in ljudje z vsega sveta. Toda tiste prve dni je vse slonelo predvsem na prostovoljcih iz okoliških krajev in na - čudežu. Turisti so odhajali domov, domačini so do danes nekako obnovili življenja.
Če se odpravite v tiste kraje, sledu o tragediji domala ni spomina. Mnogi tudi neradi govorijo o njej, ker je preprosto preveč boleče. Treba se je vendarle zavedati, da tektonske sile še vedno delujejo, da se sila znova kopiči. Upati je le, da bo vse gorje izbruhnilo šele čez nekaj sto let.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 2).
Prijazen pozdrav
petek, 13. julij 2018
Vabljivost celinskih voda
Poletje je v polnem zamahu in obetajo se še višje temperature. Zato so te dni zelo aktualni bazeni in kopanje v rekah, ki ima še poseben čar. Obiskanost naravnih kopališč je najbolj odvisna od temperatur in seveda tudi kakovosti kopalne vode.
Na temperaturo vode v rekah, jezerih in morju najbolj vplivajo temperatura zraka, osončenost, hitrost pretakanja in oddaljenost od izvira, temperature na izvirih v kraškem svetu, ki ga je v Sloveniji več kot tretjina ozemlja, pa so med letom zelo konstantne, in sicer od 8 do 12 °C.
Temperature vode nihajo medletno, letno in dnevno. Za kopanje so pomembni meseci s toplo vodo, na primer nad povprečno mesečno temperaturo 15 °C. Enako velja za jezera in morje, pri čemer večja prostornina in manjše gibanje vodnih mas pomenita različen odziv dnevnega nihanja temperature vode, ki je odvisen od geografske pestrosti okolja. Temperature vode v rekah, jezerih in morjih so praviloma najvišje v avgustu.
Velik vpliv ima tudi dnevno nihanje temperature vode, ki je poleti lahko tudi prek 10 °C, manj na večjih rekah in več na manjših rekah. Najnižje temperature vode zadnjih desetletij kažejo na naraščanje temperature vode. Trendi naraščanja povprečne letne temperature so povsod pozitivni, s tem, da bolj narašča na vzhodu kot na zahodu Slovenije. Preračunano na 10 let so trendi segrevanja vode rek na zahodu med +0,1 in +0,2 °C na 10 let, na vzhodu pa so večinoma med +0,2 in +0,25 °C na 10 let.
Zviševanje temperature vode na površinskih vodah vidimo tudi na grafu najvišjih povprečnih dnevnih temperatur na Bohinjskem jezeru od leta 1939 do 2016, ki kaže, da so po letu 1990 najvišje temperature skoraj vedno višje od 20 °C.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Na temperaturo vode v rekah, jezerih in morju najbolj vplivajo temperatura zraka, osončenost, hitrost pretakanja in oddaljenost od izvira, temperature na izvirih v kraškem svetu, ki ga je v Sloveniji več kot tretjina ozemlja, pa so med letom zelo konstantne, in sicer od 8 do 12 °C.
Temperature vode nihajo medletno, letno in dnevno. Za kopanje so pomembni meseci s toplo vodo, na primer nad povprečno mesečno temperaturo 15 °C. Enako velja za jezera in morje, pri čemer večja prostornina in manjše gibanje vodnih mas pomenita različen odziv dnevnega nihanja temperature vode, ki je odvisen od geografske pestrosti okolja. Temperature vode v rekah, jezerih in morjih so praviloma najvišje v avgustu.
Velik vpliv ima tudi dnevno nihanje temperature vode, ki je poleti lahko tudi prek 10 °C, manj na večjih rekah in več na manjših rekah. Najnižje temperature vode zadnjih desetletij kažejo na naraščanje temperature vode. Trendi naraščanja povprečne letne temperature so povsod pozitivni, s tem, da bolj narašča na vzhodu kot na zahodu Slovenije. Preračunano na 10 let so trendi segrevanja vode rek na zahodu med +0,1 in +0,2 °C na 10 let, na vzhodu pa so večinoma med +0,2 in +0,25 °C na 10 let.
Zviševanje temperature vode na površinskih vodah vidimo tudi na grafu najvišjih povprečnih dnevnih temperatur na Bohinjskem jezeru od leta 1939 do 2016, ki kaže, da so po letu 1990 najvišje temperature skoraj vedno višje od 20 °C.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
sobota, 7. julij 2018
Arso sprašuje
Agencija za okolje in prostor (Arso) namerava na spletni aplikaciji Arso vreme vzpostaviti nekatere nove tekstovne in grafične izdelke za uporabnike. V želji, da uporabnikom ponudijo informacije, ki jih potrebujejo, prosijo uporabnike, da si vzamejo nekaj minut časa in z odgovori na vprašanja sporočijo svoje želje. Povezavo do vprašanj najdete na https://www.1ka.si/a/177896 oziroma najdete povezavo tudi na Arso vreme.
Iz zastavljenih vprašanj je lepo videti, o katerih dodatnih podatkih razmišljajo na Arsu. Sprašujejo, za katera območja (možnih je več odgovorov) vas najbolj zanima vremenska napoved. Ali za zdravje (počutje, alergije na cvetni prah, onesnaženost zraka), kmetijstvo in vrtičkarstvo, šport in prosti čas (planinstvo, športi na vodi, zimski športi, druge aktivnosti na prostem). Sprašujejo o tem, kako so za vas pomembni bioprognoza, podatki o kakovosti zraka, tudi o tem, ali poznate napovedi za gorski svet in Slovensko primorje, bioprognozo in kaj pri straneh pogrešate. Sprašujejo tudi, ali uporabljate agrometeorološki bilten (agrometeorološka napoved, ki vsebuje informacije o meritvah in napovedih meteoroloških in agrometeoroloških spremenljivk). Vsekakor je zanimivo tudi vprašanje o tem, ali uporabljate pri aktivnosti napovedi drugih ponudnikov. Katerih in katere so njihove prednosti?
To v veliki meri govori o tem, da se zavedajo konkurence na trgu in nujnosti po določenih spremembah spletnih strani Arsa v sklopu posodabljanj spletnih strani oziroma aplikacije Arso vreme. Dejstvo je, da agencija razpolaga z množico izjemno dobrih podatkov, pot do njih pa je včasih preveč zapletena in tudi ne najbolj predstavljena ali celo pomanjkljiva. Konkretno na primer to velja za bioprognozo, ki v konkurenci še najbolj zaostaja.
Vsekakor je to poziv, na katerega se je dobro odzvati, tako bomo skupaj z meteorologi Arsa dobili čim bolj uporabne strani oziroma aplikacije.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
Iz zastavljenih vprašanj je lepo videti, o katerih dodatnih podatkih razmišljajo na Arsu. Sprašujejo, za katera območja (možnih je več odgovorov) vas najbolj zanima vremenska napoved. Ali za zdravje (počutje, alergije na cvetni prah, onesnaženost zraka), kmetijstvo in vrtičkarstvo, šport in prosti čas (planinstvo, športi na vodi, zimski športi, druge aktivnosti na prostem). Sprašujejo o tem, kako so za vas pomembni bioprognoza, podatki o kakovosti zraka, tudi o tem, ali poznate napovedi za gorski svet in Slovensko primorje, bioprognozo in kaj pri straneh pogrešate. Sprašujejo tudi, ali uporabljate agrometeorološki bilten (agrometeorološka napoved, ki vsebuje informacije o meritvah in napovedih meteoroloških in agrometeoroloških spremenljivk). Vsekakor je zanimivo tudi vprašanje o tem, ali uporabljate pri aktivnosti napovedi drugih ponudnikov. Katerih in katere so njihove prednosti?
To v veliki meri govori o tem, da se zavedajo konkurence na trgu in nujnosti po določenih spremembah spletnih strani Arsa v sklopu posodabljanj spletnih strani oziroma aplikacije Arso vreme. Dejstvo je, da agencija razpolaga z množico izjemno dobrih podatkov, pot do njih pa je včasih preveč zapletena in tudi ne najbolj predstavljena ali celo pomanjkljiva. Konkretno na primer to velja za bioprognozo, ki v konkurenci še najbolj zaostaja.
Vsekakor je to poziv, na katerega se je dobro odzvati, tako bomo skupaj z meteorologi Arsa dobili čim bolj uporabne strani oziroma aplikacije.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav
četrtek, 5. julij 2018
Mislili so, da bo le deževalo
Mesto Galveston je nepričakovano udaril orkan. Ljudi je odnašalo skupaj s hišami - umrli so tudi številni otroci.
Človek je manjši od miši. Oh, kaj miši, manjši je od mravlje nasproti neverjetni moči narave. Ko udari naravna katastrofa, je nemočen. V Nedeljskem dnevniku bomo čez poletje pisali o nekaterih največjih naravnih tragedijah, ki jih morda še ne poznamo, premalo poznamo ali pa so ljudje nanje nalašč pozabili, ker so opomin na lastno nemoč.
Tak primer se je zgodil leta 1900 v dandanes zakotnem kraju, v mestecu Galveston v Teksasu v Združenih državah Amerike. Tistega 8. septembra zjutraj se nihče od 38.000 krajanov ni zavedal sodnega dne njihovega mesta. Niso slutili, da štejejo zadnje ure življenja osem tisoč ljudi, ki ne bodo dočakali naslednjega jutra. Na tisti dan je namreč umrlo več ljudi kot na kateri koli dan v zgodovini Združenih držav Amerike.
Tudi za družino Boss je bil to povsem običajen dan. Gospodar Peter Boss se je v kraj preselil le malo pred tem. Dotlej so živeli v Chicagu, toda ambicije so jih pripeljale v ta precej čudovit, lep manjši kraj z imenitno prihodnostjo, kjer sta malo prej začeli cveteti industrija in trgovina. Gospodar in gospodarica hiše sta s sinom tistega dne obedovala kot vsakič. Prav tako dr. Cline, vodja lokalne meteorološke pisarne. Vedel je, da bo tistega dne deževalo. Morda tudi precej pihalo, vendar je bil prepričan, da je, četudi bi bili sunki močni, v svoji hiši varen. Bila je dobro grajena, trdnejša od okoliških zgradb. Močnejši vetrovi v tistih krajih sicer niso bili posebna redkost, zlasti ne ob koncu poletja.
Tudi S. W. Clinton, inženir v bližnji tovarni gnojil, ki je imel šest otrok, se ni mogel zavedati, da do naslednjega dne nihče v njegovi družini ne bo preživel. Ko je tisto jutro pogledal skozi okno, so lahko že opazili zbirajoče se oblake. Nekako sredi dopoldneva je že prevladovala temnejša sivina. Prihajala je nevihta. Visoka plima je zalila nekatere ulice, ki so bile najbliže morju, saj je mesto stalo na robu Mehiškega zaliva. Toda vendarle ni nič kazalo na tragedijo. A oblaki so postajali vse bolj grozeči. Do sredine popoldneva se je tudi veter močno okrepil. "Mama ni želela oditi. Menila je, da je take nevihte že večkrat doživela in preživela, zato ni šla iz hiše," je kasneje pripovedovala njena hči. Podobno so razmišljali mnogi drugi. Bolj ko se je približeval veter, bolj je bobnelo. Pa vendar še vedno ni bilo posebne panike ali zaskrbljenosti. Pri Bossovih so pripravili večerjo kot vsak drug dan. Kot običajno so zmolili in se zahvalili za hrano ter jedli. Bili so sredi obeda, ko je izbruhnilo gorje.
Četrta stopnja
V zalivu se je razvil orkan z vetrovi hitrosti 220 kilometrov na uro. Takšnim danes pravijo orkan četrte stopnje. A pred 120 leti niso slutili, kaj jih čaka. Nevihta se je sukala tako, da je pred seboj porivala vodo, ki je dosegla tri metre v višino. Ko so prvi valovi dosegli hišo družine Boss, je žena najprej stekla po denar, 2000 težko prihranjenih dolarjev, ki jih je skrila v omari, nato je skupaj s sinom in možem stekla v drugo nadstropje. A voda je naraščala. Ko je zrasla do zgornjega okna, jim ni ostalo drugega, kot da so skočili v temo. Imeli so to srečo, da je bila v bližini lesena cisterna. Oklepali so se je vso noč. Veter, voda, vsemogoči delci, ki so grozeče leteli vse naokoli, jim niso dali živeti. Gospodarica v nekem trenutku ni zmogla več. Padla je s cisterne. Na srečo jo je še pravočasno zagrabil sin in jo potegnil nazaj, a močno si je ranila nogo. Odneslo jim je oblačila, denar. Ko so jih naslednje jutro rešili so bili goli, izčrpani in v šoku. Bili so brez besed. Niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Sin in mož si po tistem nikdar nista povsem opomogla. Dr. Cline je bil doma med 25. in 26. ulico. Ostal je v hiši, prepričan, da bo zdržala. Vse okoli je že odneslo, toda tudi njegova je naposled popustila pod pritiskom morja in vetra ter vsega, kar sta z vso močjo metala v opečnate stene. Kakšnih štirideset ljudi je pri njem poiskalo zavetje. Večina je umrla, vključno z njegovo soprogo. Ker je voda naraščala, so mislili, da se bodo rešili na strehi. Zaman. Med drugim je tam umrla njegova šestletna hčerka Esther, katere drobceno telo ni bilo kos silovitim udarcem. Podrobnosti so tako grozljive, da jih ni mogoče ponoviti.
Potop zadnjega upanja
Inženir Clinton je prav tako poskušal rešiti svojih šest otrok in ženo. Ko je odneslo hišo, mu je uspelo rešiti dva sinova, ki ju je potegnil na leseni splav, na katerega se je povzpel. Premetavalo jih je ure in ure. Ker je bilo v vodi polno razbitin, se je ob trčenju les razbil na dva kosa. Oba sinova sta se utopila pred njegovimi očmi. Bil je nemočen. Milton Elford je bil mladenič, edini preživeli v družini, ki je po dogodku pisal sorodniku v Severno Dakoto. Med drugim se je takole spominjal dogajanja: "Našo hišo smo zapustili ob štirih zjutraj, misleč, da bomo na varnem v večji hiši nedaleč stran. Nismo si predstavljali, da lahko tudi to odnese. Ob petih zjutraj je grozljivo pihalo. Začelo je lomiti ogrado, ki jo je metalo proti nam." V hiši je bilo 15, 16 ljudi. Dogovorili so se, v katero smer bodo bežali, če bo tudi to hišo začelo podirati. Zbrali so se v eni od sob. "Ko je hišo spodneslo s temeljev, smo bili v trenutku do pasu v vodi. Poskušali smo odpreti vrata, toda ni šlo. Razbili smo okno in skočili ven." Milton je komaj začel plezati skozi okno, ko se je hiša podrla. Nanj je padel ogromen kos, zaradi katerega je izgubil zavest. "Ne vem, kako dolgo sem tako visel, ko pa sem se prebudil, sem bil v vodi, zagrabil sem ostanke, ki so plavali naokoli. Na moji levi in na moji desni sta bila še dva človeka, ki sta se prav tako oklepala tistega, kar sta lahko zagrabila."
Do jutra se je nevihta polegla. Posijalo je sonce, na nebu kot da ni bilo nič. Milton se je vrnil na kraj, kjer je stala hiša, toda ni je našel. Vse naokoli je bilo uničeno - dve ulici levo in desno je bila puščoba. Našel ni žive duše, le gasilce je opazil, ki so prihajali in začeli zbirati trupla, ki so ležala vse naokoli. Uradno ocenjujejo, da je umrlo 8000 ljudi. Toda v tistih časih niso imeli načina, da bi z gotovostjo dognali natančno število. Lahko bi jih bilo tudi več, do 12.000. Še 30.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.
Mesto je bilo takrat v zlati dobi, menijo zgodovinarji. Mnogi so tja investirali in morda bi bilo danes eno najpomembnejših ameriških mest, če se zgodba ne bi končala tako nenadoma. Odtlej nihče več ni želel investirati na tem območju, ampak so se raje odločali za Houston.
Zanimivo je, da so nastajanje nevihte opazili že nekaj dni prej. 27. avgusta 1900 je o njej poročala ladja, ki je plula v bližini. 2. septembra je nevihta pustošila po Dominikanski republiki, dan kasneje na Kubi, potem pa še vzdolž ameriške obale. Nevihto so čutili celo v New Yorku in Kanadi, vendar vetrovi še zdaleč niso bili tako močni. Od mesta Galveston ni ostalo domala nič.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 1).
Prijazen pozdrav
Človek je manjši od miši. Oh, kaj miši, manjši je od mravlje nasproti neverjetni moči narave. Ko udari naravna katastrofa, je nemočen. V Nedeljskem dnevniku bomo čez poletje pisali o nekaterih največjih naravnih tragedijah, ki jih morda še ne poznamo, premalo poznamo ali pa so ljudje nanje nalašč pozabili, ker so opomin na lastno nemoč.
Tak primer se je zgodil leta 1900 v dandanes zakotnem kraju, v mestecu Galveston v Teksasu v Združenih državah Amerike. Tistega 8. septembra zjutraj se nihče od 38.000 krajanov ni zavedal sodnega dne njihovega mesta. Niso slutili, da štejejo zadnje ure življenja osem tisoč ljudi, ki ne bodo dočakali naslednjega jutra. Na tisti dan je namreč umrlo več ljudi kot na kateri koli dan v zgodovini Združenih držav Amerike.
Tudi za družino Boss je bil to povsem običajen dan. Gospodar Peter Boss se je v kraj preselil le malo pred tem. Dotlej so živeli v Chicagu, toda ambicije so jih pripeljale v ta precej čudovit, lep manjši kraj z imenitno prihodnostjo, kjer sta malo prej začeli cveteti industrija in trgovina. Gospodar in gospodarica hiše sta s sinom tistega dne obedovala kot vsakič. Prav tako dr. Cline, vodja lokalne meteorološke pisarne. Vedel je, da bo tistega dne deževalo. Morda tudi precej pihalo, vendar je bil prepričan, da je, četudi bi bili sunki močni, v svoji hiši varen. Bila je dobro grajena, trdnejša od okoliških zgradb. Močnejši vetrovi v tistih krajih sicer niso bili posebna redkost, zlasti ne ob koncu poletja.
Tudi S. W. Clinton, inženir v bližnji tovarni gnojil, ki je imel šest otrok, se ni mogel zavedati, da do naslednjega dne nihče v njegovi družini ne bo preživel. Ko je tisto jutro pogledal skozi okno, so lahko že opazili zbirajoče se oblake. Nekako sredi dopoldneva je že prevladovala temnejša sivina. Prihajala je nevihta. Visoka plima je zalila nekatere ulice, ki so bile najbliže morju, saj je mesto stalo na robu Mehiškega zaliva. Toda vendarle ni nič kazalo na tragedijo. A oblaki so postajali vse bolj grozeči. Do sredine popoldneva se je tudi veter močno okrepil. "Mama ni želela oditi. Menila je, da je take nevihte že večkrat doživela in preživela, zato ni šla iz hiše," je kasneje pripovedovala njena hči. Podobno so razmišljali mnogi drugi. Bolj ko se je približeval veter, bolj je bobnelo. Pa vendar še vedno ni bilo posebne panike ali zaskrbljenosti. Pri Bossovih so pripravili večerjo kot vsak drug dan. Kot običajno so zmolili in se zahvalili za hrano ter jedli. Bili so sredi obeda, ko je izbruhnilo gorje.
Četrta stopnja
V zalivu se je razvil orkan z vetrovi hitrosti 220 kilometrov na uro. Takšnim danes pravijo orkan četrte stopnje. A pred 120 leti niso slutili, kaj jih čaka. Nevihta se je sukala tako, da je pred seboj porivala vodo, ki je dosegla tri metre v višino. Ko so prvi valovi dosegli hišo družine Boss, je žena najprej stekla po denar, 2000 težko prihranjenih dolarjev, ki jih je skrila v omari, nato je skupaj s sinom in možem stekla v drugo nadstropje. A voda je naraščala. Ko je zrasla do zgornjega okna, jim ni ostalo drugega, kot da so skočili v temo. Imeli so to srečo, da je bila v bližini lesena cisterna. Oklepali so se je vso noč. Veter, voda, vsemogoči delci, ki so grozeče leteli vse naokoli, jim niso dali živeti. Gospodarica v nekem trenutku ni zmogla več. Padla je s cisterne. Na srečo jo je še pravočasno zagrabil sin in jo potegnil nazaj, a močno si je ranila nogo. Odneslo jim je oblačila, denar. Ko so jih naslednje jutro rešili so bili goli, izčrpani in v šoku. Bili so brez besed. Niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Sin in mož si po tistem nikdar nista povsem opomogla. Dr. Cline je bil doma med 25. in 26. ulico. Ostal je v hiši, prepričan, da bo zdržala. Vse okoli je že odneslo, toda tudi njegova je naposled popustila pod pritiskom morja in vetra ter vsega, kar sta z vso močjo metala v opečnate stene. Kakšnih štirideset ljudi je pri njem poiskalo zavetje. Večina je umrla, vključno z njegovo soprogo. Ker je voda naraščala, so mislili, da se bodo rešili na strehi. Zaman. Med drugim je tam umrla njegova šestletna hčerka Esther, katere drobceno telo ni bilo kos silovitim udarcem. Podrobnosti so tako grozljive, da jih ni mogoče ponoviti.
Potop zadnjega upanja
Inženir Clinton je prav tako poskušal rešiti svojih šest otrok in ženo. Ko je odneslo hišo, mu je uspelo rešiti dva sinova, ki ju je potegnil na leseni splav, na katerega se je povzpel. Premetavalo jih je ure in ure. Ker je bilo v vodi polno razbitin, se je ob trčenju les razbil na dva kosa. Oba sinova sta se utopila pred njegovimi očmi. Bil je nemočen. Milton Elford je bil mladenič, edini preživeli v družini, ki je po dogodku pisal sorodniku v Severno Dakoto. Med drugim se je takole spominjal dogajanja: "Našo hišo smo zapustili ob štirih zjutraj, misleč, da bomo na varnem v večji hiši nedaleč stran. Nismo si predstavljali, da lahko tudi to odnese. Ob petih zjutraj je grozljivo pihalo. Začelo je lomiti ogrado, ki jo je metalo proti nam." V hiši je bilo 15, 16 ljudi. Dogovorili so se, v katero smer bodo bežali, če bo tudi to hišo začelo podirati. Zbrali so se v eni od sob. "Ko je hišo spodneslo s temeljev, smo bili v trenutku do pasu v vodi. Poskušali smo odpreti vrata, toda ni šlo. Razbili smo okno in skočili ven." Milton je komaj začel plezati skozi okno, ko se je hiša podrla. Nanj je padel ogromen kos, zaradi katerega je izgubil zavest. "Ne vem, kako dolgo sem tako visel, ko pa sem se prebudil, sem bil v vodi, zagrabil sem ostanke, ki so plavali naokoli. Na moji levi in na moji desni sta bila še dva človeka, ki sta se prav tako oklepala tistega, kar sta lahko zagrabila."
Do jutra se je nevihta polegla. Posijalo je sonce, na nebu kot da ni bilo nič. Milton se je vrnil na kraj, kjer je stala hiša, toda ni je našel. Vse naokoli je bilo uničeno - dve ulici levo in desno je bila puščoba. Našel ni žive duše, le gasilce je opazil, ki so prihajali in začeli zbirati trupla, ki so ležala vse naokoli. Uradno ocenjujejo, da je umrlo 8000 ljudi. Toda v tistih časih niso imeli načina, da bi z gotovostjo dognali natančno število. Lahko bi jih bilo tudi več, do 12.000. Še 30.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.
Mesto je bilo takrat v zlati dobi, menijo zgodovinarji. Mnogi so tja investirali in morda bi bilo danes eno najpomembnejših ameriških mest, če se zgodba ne bi končala tako nenadoma. Odtlej nihče več ni želel investirati na tem območju, ampak so se raje odločali za Houston.
Zanimivo je, da so nastajanje nevihte opazili že nekaj dni prej. 27. avgusta 1900 je o njej poročala ladja, ki je plula v bližini. 2. septembra je nevihta pustošila po Dominikanski republiki, dan kasneje na Kubi, potem pa še vzdolž ameriške obale. Nevihto so čutili celo v New Yorku in Kanadi, vendar vetrovi še zdaleč niso bili tako močni. Od mesta Galveston ni ostalo domala nič.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 1).
Prijazen pozdrav
sreda, 4. julij 2018
Smo se od prijetnega poletja zares poslovili za vedno?
MUHASTO VREME. Kaj se dogaja z vremenom? Bomo še kdaj uživali v prijetnih sončnih žarkih?
Kaj nam prinašajo podnebne spremembe? Kakšno je vreme prihodnosti in zakaj je v Sloveniji hladno, če se ozračje segreva?
Se sprašujete, kam je šlo letošnje poletje? Potem ko so bile že konec maja temperature nad 30 stopinj Celzija in smo se vsi pripravljali na prihod vročinskih valov, se je vreme odločilo, da poletja ne bo.
Slovenci imamo že mesec dni bolj ali manj poznopomladansko vreme. Temperature močno nihajo, čez dan se menjajo obdobja sonca, oblačnosti in dežja. Na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) so nam podali strokovni opis: "Nad nami je bil neizrazit anticiklon, vetrovi so bili šibki, večje vremenske fronte pa so bile daleč od naših krajev. Zaradi vlage in dnevnega pregrevanja pri tleh je bilo ozračje nestabilno, predvsem popoldne in zvečer so bile bolj ali manj pogoste krajevne padavine."
NE VEMO, KAKŠNO BO VREME
Vprašali smo se, zakaj smo izgubili poletje in kam je šlo... Andrej Vuga z Arsa odgovarja: "Resda letos do zdaj še nismo imeli veliko dni z najvišjo dnevno temperaturo nad 30 stopinj, a v juniju so bile povprečne temperature za dobro stopinjo višje od povprečja 1981-2010. Poletje se je šele začelo, pred nami sta še dva poletna meseca. Kakšno bo poleti vreme, pa bomo videli sproti." Vremenoslovcem torej optimizma ne manjka, toda dejstvo je, da se zadnja leta srečujemo s poletji, kot jih v preteklosti nismo bili vajeni. A tako pač je. "Poletja se med seboj razlikujejo, v nekaterih padajo temperaturni rekordi, kot je bilo na primer lani, v drugih prevladuje suša, tako je bilo recimo leta 2013, spet tretja imajo več padavinskih dni. Podobno kot letos je bilo tudi leta 2014," nas tolažijo na Arsu.
TOČA, POPLAVE, SUŠA
A predvsem starejše Slovence boste slišali reči, da ni več tako, kot je bilo včasih. In dejstvo je, da je vreme drugačno. Zaradi podnebnih sprememb je vse več ekstremnih vremenskih dogodkov, kot je bila nedavna uničujoča toča v Beli krajini. Škoda zaradi poplav, suš, toč in neurij narašča. Vremenskih katastrof je kar štirikrat več kot pred 50 leti, gospodarska škoda, ki jo povzročijo, pa je kar sedemkrat višja kot pred pol stoletja. V Sloveniji se temperatura dviguje za 0,33 stopinje Celzija na deset let, količina padavin se zmanjšuje za dva odstotka na deset let, snega imamo vsakih deset let za kar 15 odstotkov manj, za dva odstotka na leto pa se poveča količina sončnega obsevanja.
PADAJO SVETOVNI REKORDI
Čeprav nekateri, kot je ameriški predsednik Donald Trump, podnebne spremembe še vedno zanikajo, nam vreme vsak dan dokazuje, da to pomeni hojo po robu. Da bi rešili naš planet, so svetovni voditelji leta 2015 sklenili pariški podnebni sporazum, s katerim naj bi omejili segrevanje našega planeta na 2 stopinji Celzija. A vedno več je strokovnjakov, ki trdijo, da smo prepozni. Okoljski strokovnjak dr. Jeff Masters je objavil podatke, da so 26. junija v Omanu namerili novo najvišjo celodnevno temperaturo. Na ta dan se v mestu Kurijat živo srebro v termometrih ne podnevi ne ponoči ni spustilo pod 42,6 stopinje Celzija. Čeprav je pri nas bolj hladno kot vroče, pa se na severu Evrope skorajda kuhajo. Skandinavci, ki so vajeni hladnejšega podnebja, že 14 dni "trpijo" ob temperaturah nad 30 stopinj Celzija.
PREPOZNO ZA UKREPE
Vročinski udar, ki so mu priča na severu Evrope, bi lahko imel vzrok tudi v dejstvu, ki so ga nedavno odkrili znanstveniki, in sicer da se je zaradi segrevanja bistveno spremenila vloga Barentsovega morja, ki je predstavljalo mejo med Arktičnim in Atlantskim oceanom. Ker se je v poletnem času v tem morju topil led, je poskrbel za hlajenje zgornje plasti vode in tako preprečil mešanje toplejšega Atlantskega oceana z mrzlim Arktičnim. A ker zaradi segrevanja ledenih gora na tem področju ni več, je morje od leta 2011 pa do danes postajalo vse toplejše in posledice so vsako leto bolj vidne. Najbolj pa vzbuja skrb podatek, da je to proces, ki se ga ne da več obrniti. Klimatologi napovedujejo, da bodo spremembe podnebja bolj kot globalno ogrevanje ozračja opazne v ekstremnih lokalnih vremenskih pojavih.
KONTROLA VREMENA
Čeprav kar nekaj zemljanov spremembe pripisuje geoinženiringu, chemtrailsom (kemičnim sledem, op. p.) in drugim teorijam zarote, je realnost taka, da smo si za vse tegobe krivi sami, saj se nismo pripravljeni odreči potrošniškemu načinu življenja. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je nedavno pojasnila, da se vremena ne da kontrolirati. Kot pravi, je sicer res, da se da iz določenih oblakov prožiti padavine, vendar to zahteva veliko energije in znanja. Priznava tudi, da obstaja tudi več idej in načrtov, kako bi to lahko naredili.
STRAŠLJIVI NAČRT KITAJSKE VLADE
Najnovejši in najbolj zastrašujoč je načrt kitajske vlade, ki namerava na Tibetanski planoti postaviti sistem za ustvarjanje dežnih oblakov. Območje, ki naj bi ga ta naprava pokrivala, naj bi obsegalo skoraj dva milijona kvadratnih kilometrov, delovala pa bo menda tako, da bo v ozračje spuščala srebrov jodid; ta naj bi pomagal tvoriti oblake, ki bi priskrbeli padavine za obsežne dele Kitajske, ki jo mučijo suše. A kot opozarja Kajfež Bogatajeva, imajo tovrstni posegi tudi stranske učinke, ki jih je bolj ali manj težko predvideti. S kakšno silo pa se igrajo tisti, ki posegajo v vreme, sicer prikazuje podatek, da je v enem samem nevihtnem oblaku shranjene toliko energije, kot bi je imelo osem takih atomskih bomb, kakršna je padla na Hirošimo leta 1945.
Vir: časnik Svet24.
Prijazen pozdrav
Kaj nam prinašajo podnebne spremembe? Kakšno je vreme prihodnosti in zakaj je v Sloveniji hladno, če se ozračje segreva?
Se sprašujete, kam je šlo letošnje poletje? Potem ko so bile že konec maja temperature nad 30 stopinj Celzija in smo se vsi pripravljali na prihod vročinskih valov, se je vreme odločilo, da poletja ne bo.
Slovenci imamo že mesec dni bolj ali manj poznopomladansko vreme. Temperature močno nihajo, čez dan se menjajo obdobja sonca, oblačnosti in dežja. Na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) so nam podali strokovni opis: "Nad nami je bil neizrazit anticiklon, vetrovi so bili šibki, večje vremenske fronte pa so bile daleč od naših krajev. Zaradi vlage in dnevnega pregrevanja pri tleh je bilo ozračje nestabilno, predvsem popoldne in zvečer so bile bolj ali manj pogoste krajevne padavine."
NE VEMO, KAKŠNO BO VREME
Vprašali smo se, zakaj smo izgubili poletje in kam je šlo... Andrej Vuga z Arsa odgovarja: "Resda letos do zdaj še nismo imeli veliko dni z najvišjo dnevno temperaturo nad 30 stopinj, a v juniju so bile povprečne temperature za dobro stopinjo višje od povprečja 1981-2010. Poletje se je šele začelo, pred nami sta še dva poletna meseca. Kakšno bo poleti vreme, pa bomo videli sproti." Vremenoslovcem torej optimizma ne manjka, toda dejstvo je, da se zadnja leta srečujemo s poletji, kot jih v preteklosti nismo bili vajeni. A tako pač je. "Poletja se med seboj razlikujejo, v nekaterih padajo temperaturni rekordi, kot je bilo na primer lani, v drugih prevladuje suša, tako je bilo recimo leta 2013, spet tretja imajo več padavinskih dni. Podobno kot letos je bilo tudi leta 2014," nas tolažijo na Arsu.
TOČA, POPLAVE, SUŠA
A predvsem starejše Slovence boste slišali reči, da ni več tako, kot je bilo včasih. In dejstvo je, da je vreme drugačno. Zaradi podnebnih sprememb je vse več ekstremnih vremenskih dogodkov, kot je bila nedavna uničujoča toča v Beli krajini. Škoda zaradi poplav, suš, toč in neurij narašča. Vremenskih katastrof je kar štirikrat več kot pred 50 leti, gospodarska škoda, ki jo povzročijo, pa je kar sedemkrat višja kot pred pol stoletja. V Sloveniji se temperatura dviguje za 0,33 stopinje Celzija na deset let, količina padavin se zmanjšuje za dva odstotka na deset let, snega imamo vsakih deset let za kar 15 odstotkov manj, za dva odstotka na leto pa se poveča količina sončnega obsevanja.
PADAJO SVETOVNI REKORDI
Čeprav nekateri, kot je ameriški predsednik Donald Trump, podnebne spremembe še vedno zanikajo, nam vreme vsak dan dokazuje, da to pomeni hojo po robu. Da bi rešili naš planet, so svetovni voditelji leta 2015 sklenili pariški podnebni sporazum, s katerim naj bi omejili segrevanje našega planeta na 2 stopinji Celzija. A vedno več je strokovnjakov, ki trdijo, da smo prepozni. Okoljski strokovnjak dr. Jeff Masters je objavil podatke, da so 26. junija v Omanu namerili novo najvišjo celodnevno temperaturo. Na ta dan se v mestu Kurijat živo srebro v termometrih ne podnevi ne ponoči ni spustilo pod 42,6 stopinje Celzija. Čeprav je pri nas bolj hladno kot vroče, pa se na severu Evrope skorajda kuhajo. Skandinavci, ki so vajeni hladnejšega podnebja, že 14 dni "trpijo" ob temperaturah nad 30 stopinj Celzija.
PREPOZNO ZA UKREPE
Vročinski udar, ki so mu priča na severu Evrope, bi lahko imel vzrok tudi v dejstvu, ki so ga nedavno odkrili znanstveniki, in sicer da se je zaradi segrevanja bistveno spremenila vloga Barentsovega morja, ki je predstavljalo mejo med Arktičnim in Atlantskim oceanom. Ker se je v poletnem času v tem morju topil led, je poskrbel za hlajenje zgornje plasti vode in tako preprečil mešanje toplejšega Atlantskega oceana z mrzlim Arktičnim. A ker zaradi segrevanja ledenih gora na tem področju ni več, je morje od leta 2011 pa do danes postajalo vse toplejše in posledice so vsako leto bolj vidne. Najbolj pa vzbuja skrb podatek, da je to proces, ki se ga ne da več obrniti. Klimatologi napovedujejo, da bodo spremembe podnebja bolj kot globalno ogrevanje ozračja opazne v ekstremnih lokalnih vremenskih pojavih.
KONTROLA VREMENA
Čeprav kar nekaj zemljanov spremembe pripisuje geoinženiringu, chemtrailsom (kemičnim sledem, op. p.) in drugim teorijam zarote, je realnost taka, da smo si za vse tegobe krivi sami, saj se nismo pripravljeni odreči potrošniškemu načinu življenja. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je nedavno pojasnila, da se vremena ne da kontrolirati. Kot pravi, je sicer res, da se da iz določenih oblakov prožiti padavine, vendar to zahteva veliko energije in znanja. Priznava tudi, da obstaja tudi več idej in načrtov, kako bi to lahko naredili.
STRAŠLJIVI NAČRT KITAJSKE VLADE
Najnovejši in najbolj zastrašujoč je načrt kitajske vlade, ki namerava na Tibetanski planoti postaviti sistem za ustvarjanje dežnih oblakov. Območje, ki naj bi ga ta naprava pokrivala, naj bi obsegalo skoraj dva milijona kvadratnih kilometrov, delovala pa bo menda tako, da bo v ozračje spuščala srebrov jodid; ta naj bi pomagal tvoriti oblake, ki bi priskrbeli padavine za obsežne dele Kitajske, ki jo mučijo suše. A kot opozarja Kajfež Bogatajeva, imajo tovrstni posegi tudi stranske učinke, ki jih je bolj ali manj težko predvideti. S kakšno silo pa se igrajo tisti, ki posegajo v vreme, sicer prikazuje podatek, da je v enem samem nevihtnem oblaku shranjene toliko energije, kot bi je imelo osem takih atomskih bomb, kakršna je padla na Hirošimo leta 1945.
Vir: časnik Svet24.
Prijazen pozdrav
ponedeljek, 2. julij 2018
Statistični meteorološki podatki z meteorološke postaje Tržič (516 m) - junij 2018
Minimalna temperatura zraka: 7,8 °C, 23.06.2018 ob 06:26
Maksimalna temperatura zraka: 28,5 °C, 21.06.2018 ob 16:08
Povprečna temperatura zraka: 18,7 °C
Število toplih dni (Tmax. >= 25°C): 14 dni
Minimalna vlažnost zraka: 38 %, 18.06.2018 ob 16:38
Maksimalna vlažnost zraka: 92 %, 01.06.2018 ob 07:55
Povprečna vlažnost zraka: 71 %
Minimalna vrednost zračnega tlaka: 1001,1 hpa, 12.06.2018 ob 15:45
Maksimalna vrednost zračnega tlaka: 1022,0 hpa, 20.06.2018 ob 07:38
Povprečna vrednost zračnega tlaka: 1014,2 hpa
Mesečne padavine: 48,1 l/m2
Maksimalna hitrost vetra: 10,6 km/h, 22.06.2018 ob 14:26
Povprečna hitrost vetra: 2,1 km/h
Podrobnejši statistični podatki so na razpolago pod rubriko statistični podatki.
Prijazen pozdrav