Nekateri se veselijo poletne vročine, drugim povzroča težave, ogroža zdravje, gospodarstvu prinaša izgube zaradi zmanjšane storilnosti. Tudi tokrat med vročinskim valom temperatura v naših krajih ni segla rekordno visoko, kot je na primer v Franciji.
Podnebne projekcije kažejo, da bodo vreme kot vsakodnevno pojavno obliko podnebja v prihodnje še pogosteje spremljali neprijetni ali celo nevarni dogodki. In že smo pri temi podnebnih sprememb. Pogosto jih omenjamo v povezavi s temperaturnimi ali padavinskimi rekordi, saj rekordi vedno pritegnejo pozornost, a včasih tudi zaporedje dogodkov, ki samostojno niti ne bi bili nevarni, vodi v katastrofo.
Pogosto naletimo na izpostavljanje črne slike bodočih podnebnih razmer in pretiravanja brez trdne znanstvene osnove. Pri iskanju nazorne predstave, kakšno bo podnebje, srečamo slikovite primerjave, ki naj bi kazale, kako bo v naših krajih postalo podobno podnebju krajem veliko bližje ekvatorju. Take primerjave so privlačne, vendar skrivajo preveč poenostavitev. Narejene so z dobrim namenom, vendar daleč od korektnosti. Sprašujem se, zakaj je medijsko bolj zanimiva tuja študija kot skrbno in strokovno korektno pripravljeni izsledki domačih strokovnjakov.
V začetni fazi ozaveščanja o podnebnih spremembah so se politiki in nevladne organizacije skoraj izključno usmerili v potrebo po zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, torej k blaženju podnebnih sprememb. Prilagajanje na podnebne spremembe, ki se že dogajajo in jih podatki potrjujejo, sprva skoraj ni bilo omenjeno. Menda zato, ker bi s tem ogrozili prizadevanja za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov v ozračje. Večina nevladnih organizacij še danes izpostavlja predvsem blaženje podnebnih sprememb. V preteklosti smo slišali tudi izjave, da je najboljše prilagajanje zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v ozračje, s tem smo verjetno zamudili precej dragocenega časa, v katerem bi že lahko sprejemali ukrepe za prilagajanje, pa tega nismo. Dragoceni čas smo izgubljali na področju raziskav, saj spremembe podnebja vplivajo na skoraj vse, veliko je medsebojnih povezav in vplivov, ki jih še ne poznamo dovolj dobro, pa bi jih morali, če se želimo učinkovito prilagoditi na spremenjeno podnebje. Prilagajanje je nujnost. Za to, da bo učinkovito, potrebujemo znanje, informacije, povezovanje novih spoznanj in tradicionalnega vedenja, predvsem pa širok interdisciplinarni zorni kot.
So svetovni voditelji za zmanjševanje izpustov res naredili vse, kar bi morali? So vse alternative za zmanjševanje izpustov res dobro premišljene? Spomnimo se napak v prvih generacijah biogoriv, pomislimo na veliko onesnaževanje okolja, ki ga povzroča pridobivanje redkih surovin, ki so nujno potrebne za baterije in pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Spomnimo se na dvoličnost selitve industrije iz Evrope, da bi doma zmanjšali obremenjevanje okolja in izpuste ter povečali dobiček z izkoriščanjem cenene delovne sile. Se zavedamo, da so zaradi pretiranega izlova rib morja že skoraj izropana? Kaj pa obljube svetovnih politikov o zmanjšanju izpustov, ki potem v praksi do zdaj še niso zaživele?
Ponuditi moramo sprejemljive alternative, ljudem in gospodarstvu dati možnost, da se prilagodijo, vlagati v znanost in tehnologijo, da bomo lahko prijaznejši do okolja, v katerem živimo. Spreminjati vrednote in zagotavljati kakovost življenja na trajnosten način.
Naraščanje svetovnega prebivalstva in hlastanje po dobičku vodita v vse večje krčenje naravnega okolja in vse večje koriščenje naravnih virov. Na svetovni ravni porabimo več, kot je obnovitvena zmogljivost planeta. Ogrožamo našo civilizacijo, rastlinsko in živalsko pestrost.
Avtorica članka: gospa Tanja Cegnar.
Vir: časnik Slovenske novice (petek, 26.07.2019, številka 199, letnik XXIX).
Prijazen pozdrav