Narava je poskrbela za krompirjevo plesen, britanske oblasti za smrt.
Ocenjujejo, da je na Irskem umrlo do 1,5 milijona ljudi - Mati je prosila za denar, da bi lahko mrtvemu otroku kupila krsto.
"Videl sem umirajoče, žive in mrtve, ležeče vse naokoli v isti sobi." Besede Jamesa Mahoneyja, irskega umetnika, lepo opišejo grozljivost razmer na Irskem, ko je deželo udarila nepričakovana lakota. Del odgovornosti nosi človek, in sicer zato, ker je vse stavil na krompir.
Na Irskem so sprva menili, da jim je krompir poslal sam Bog. Zaradi podnebja so ga lahko brez težav sadili, pridelek je bil imeniten. Zaradi tega se je število Ircev med letoma 1780 in 1845 podvojilo, s štirih na osem milijonov ljudi. To je s seboj prineslo nepričakovane težave. Ker je bilo potomcev čedalje več, so morali zanje zemljo vse bolj drobiti. Tako razdrobljena je bila, da na koncu ni preostalo drugega, kot da so sadili krompir, ker je edino njegov pridelek dovolj bogat, da so se prehranili. Ocenjujejo, da je bila do leta 1840 tretjina Ircev odvisna od krompirja. Potem je prišel september 1845.
Hitro širjenje
Irska je bila del razvejenega morskega trgovanja, toda z ladjami niso prišle samo dobrote, temveč tudi - krompirjeva plesen. Ta se je po Irskem tako hitro širila, da je v letu dni uničila tretjino pridelka. Toda ni se ustavila. V naslednjih dveh letih je prizadela večino krompirjevega pridelka. Morda se je kmetom zdelo, da jih je doletela Božja kazen. Težko so si pojasnili tako grozljivo dogajanje. Najmanjši kmetovalci so bili prvi prizadeti. Najprej lakota, potem bolezni tifus, kolera, griža. Ocenjujejo, da je umrlo od pol milijona do 1,5 milijona Ircev, še milijon se jih je odselilo.
Omenjeni irski umetnik James Mahoney je potoval po svoji državi kot dopisnik nekega londonskega časnika. Njegova naloga je bila opisati, kar je videl. "Ko sem prišel v Clonakilty, sem lahko takoj začutil grozljivost in revščino. Tam me je pričakala množica sestradanih revežev, ki so prosjačili za pomoč. Med njimi ženska, ki je v rokah držala telesce umrlega otroka. Prosila je za denar, da bi lahko plačala za krsto. Ko sem naokoli povprašal o njej, so mi v hotelu zgolj odvrnili, da je vsak dan nekaj ducat takšnih primerov."
Na poti je vsakih sto metrov videl pogrebno povorko, posebno pa ga je prizadelo v okraju Sheppeorton Lakes. Tam je v pogrebni povorki hodilo vsega kakšnih deset žalujočih, včasih pa celo samo dva ali trije. Če so že imeli denar, pa je bilo težko kupiti hrano. V nekem mestu je dopisnik pisal o petsto ženskah, ki so že od zore čakale na ubog obrok. "To hrano, se zdi, so delili v sila majhnih porcijah po "cenah za časa lakote", in to najrevnejšim." Takrat so veljali tako imenovani koruzni zakoni, katerih učinek je bil, da je bila cena kruha umetno previsoka. To je še pripomoglo k težavam.
Premalo pomoči
Hrane, ki so jo pošiljali v pomoč, ni bilo dovolj. Takrat je bila Irska pod britansko nadvlado, odziv Britancev pa je bil nezadosten. Še danes mnogi gojijo zamere. Stavek, ki ga je John Mitchel zapisal leta kasneje, odmeva še danes: "Morda je res vsemogočni poslal plesen, toda Angleži so ustvarili lakoto."
Ker ni bilo hrane, so bili delavci komaj še sposobni delati. Ves dan niso imeli niti enega obroka. Pogrebniki so na vozovih vozili po štiri, pet krst, delali so od zore do mraka. Smrt je kosila po deželi. Tisti, ki so se izselili, so imeli srečo. Tisti, ki so ostali zadaj, niso vedeli, ali bodo preživeli ali ne.
Danes vemo, da na Irskem niso bili edini prizadeti. Krompirjeva plesen se je širila po vsej Evropi, le da je bil učinek drugje manj dramatičen, ker je bil pridelek raznovrstnejši. O dejavnikih, ki so privedli do takšnega položaja, zgodovinarji še kar razpravljajo. Pred katastrofo so Britanci izkoriščali Irce tako, da si kar težko predstavljamo. V 17. in 18. stoletju, na primer, so veljali zakoni, ki so irskim katolikom prepovedovali najemati zemljo, voliti, sodelovati v politiki in celo živeti blizu mest. Prav tako se niso smeli izobraževati. Čeprav so zakon reformirali konec 18. stoletja, so bile posledice še vedno vidne. Večina katolikov je živela v revščini, ocenjujejo pa, da je tej veroizpovedi takrat pripadalo 80 odstotkov Ircev. Poleg tega so za lastnike zemlje denar pobirali posredniki. Tako so bili kmetovalci izpostavljeni izkoriščanju, medtem ko si je gospoda oprala roke. Zemljo so imele v lasti predvsem angleško-irske družine, ki so večinoma tudi živele v Angliji. Denar, ki so ga pobirali od obubožanih, so tako pošiljali v Anglijo. Šele leta 1843 je britanska vlada obravnavala vprašanje lastništva zemlje. Seveda so poskrbeli, da so v posebni komisiji sedeli samo predstavniki veleposestnikov.
Danes tudi vemo, da je plesen izvirala iz Mehike. Od tam se je razširila po Severni Ameriki in nato v Evropo. Na Irsko je najbrž prišla s pošiljko iz vzhodnega dela Združenih držav Amerike, kjer je plesen takrat uničila večino krompirjevega pridelka. Irska je bila dobro povezana s pristaniščem v Baltimoru, Philadelphii in New Yorku. Povsem mogoče je, da je bila plesen v hrani, ki je bila namenjena mornarjem ali potnikom. Kakor koli že, ko je bila plesen na Irskem, se je razširila s silovito naglico.
Dandanes si je tudi nemogoče pojasniti, kaj je razmišljal Charles Trevelyan, ki je bil prepričan o tako imenovanem lasissez-faire, torej, naj se oblasti ne vmešavajo, saj bo "trg" razmere rešil sam. Prepričan je bil, da je "Bog poslal trpljenje, da Irce nauči lekcije". Angažirali so mlade moške v nekakšno obliko javnih del, toda ti so kopali jarke, kar ni prav nič pomagalo k umiritvi razmer. Ko so Britanci ugotovili, da se razmere ne izboljšujejo, so sicer spremenili pristop, toda stroške človekoljubne pomoči so prevalili na lokalne lastnike zemljišč, ti pa so poskušali storiti vse, da bi plačevali čim manj. Poleg tega podatki kažejo, da je Irska izvažala hrano tudi med lakoto. Med letoma 1782 in 1783, ko je Irska prav tako doživljala lakoto, so pristanišča zaprli in lokalne cene hrane so takoj upadle. Tokrat izvoza niso omejili.
Zgodovinarka Christine Kinealy se je dokopala do podatkov, da je v času, ko je umrlo 400.000 Ircev, Irk in njihovih otrok, iz Irske v Bristol, Glasgow, Liverpool in London odplulo 4000 ladij, napolnjenih s hrano.
Človeška norost in pohlep v sodelovanju z mogočno naravo je morilska zmes. Velika irska lakota je takšen primer.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 6).
Prijazen pozdrav