Še dobro, da je sloviti ljubljanski potres udaril, ko so ljudje spali.
Sunek je podiral zidove in strope, okoli so letele opeke, številne so ranile in ubile.
"Koj po prvem sunku je zavladala splošna panika. Ljudje so bežali iz hiš na trge, kjer so mislili, da so varni. Zvezda, Križevniški trg, Št. Jakobski trg, Prule, obrežja Ljubljaničino in Gradašičino, Tivoli, trg pred šenpetersko vojašnico, vsi ti in drugi kraji so bili hipoma polni ljudstva. Mnogo je bilo ljudi, ki so pribežali v najprimitivnejših toaletah, kar iz postelj so hiteli ven, da le otmo življenje. Bilo je zelo hladno in nevarnost za zdravje je bila zaradi tega jako velika. Pri tej priliki se je pokazalo pravo človekoljubje; dva vrla meščana, slaščičar g. Kirbisch in krznar g. Krejči, sta koj in ne meneč se za nevarnost odprla svoji prodajalnici; g. Krejči je razposodil ljudem, znanim in neznanim, kar je imel kožuhovine v zalogi, g. Kirbisch pa je ljudi krepčal z likerjem in ni vprašal za plačilo. Čast jima!" Tako je pisalo nekaj dni po velikem potresu leta 1895, ki je prizadel Ljubljano in okolico.
Potresi so eden najizrazitejših opominov, kako nemočen je človek proti naravi. Še danes jih ni mogoče napovedovati, ko se tla zatresejo, človeku ne preostane drugega kot upanje in iskanje varnejšega zavetja. Tako je danes, v 21. stoletju, tako je bilo tistega usodnega dne leta 1895. Takrat je bilo v Ljubljani približno 1300 hiš in nekaj več kot 32.000 prebivalcev. Najvišje stavbe so imele štiri nadstropja. Zima je bila tistega leta nenavadna in trda, kakor menda že dolgo ne. Zdelo se je, da bo zime zdaj zdaj konec, ko je Ljubljančane sedemnajst minut čez enajsto nenadoma prebudil potres.
Najprej je zabučalo
Kot so poročali, je najprej zabučalo, potem se je streslo. Stene in zidovi so pokali, tramovje podstrešij se je lomilo, padala je opeka, podirali so se dimniki, stene so se odpirale. Najmočnejši potresni sunek je trajal trinajst sekund. Takšna kronologija je bila zapisana za tistega 14. aprila. Streslo je ob 23.17. Žrtev sicer številčno ni bilo dramatično veliko. Danes ocenjujejo, da bi najbrž tako sloviti potres lahko potencialno terjal nekaj sto ali celo tisoč življenj. Takrat so časniki o žrtvah govorili bolj posamično.
Sedemindvajsetletni Ivan Plaschek, doma iz Šlezije, je v mesto dopotoval dan prej. Po praznikih bi moral začeti delati v neki tiskarni. Po prvem sunku je iz gostišča zbežal na ulico, tam mu je na glavo padla ostra opeka.
Naddesetnik pri godbi pešpolka št. 27 je sedel ob pivu v Perlesovi gostilni v Slonovi ulici. Tudi on je zdrvel na ulico in tudi nanj je padla opeka in mu prebila lobanjo.
Na Karolinski zemlji št. 7 je komaj dvajsetletna šivilja Franica Škrjanc skupaj s sestro ležala na peči. Potresni sunek je podrl zid, nanjo je padel tram in jo ubil. Sestri ni bilo nič.
Delavec Jakob Klešnik je ležal v obokani sobi. Strop se je udrl in ga pokopal. Ni bilo pomoči.
V Dravljah ob Celovški cesti je potres zrušil hišo znanega gostilničarja Franceta Šušteršiča, poročajo različni viri. Strop ga je pokopal. Umrla je tudi žena, vendar niso vedeli, zakaj, saj je ni nič zadelo. Predvidevajo, da je bila srčna kap zaradi strahu. Za seboj sta pustila devet otrok.
V Vodicah je podrta hiša pokopala tri otroke.
Danes ocenjujejo, da je bilo glede na moč potresa žrtev razmeroma malo. Deloma zato, ker je potresni sunek presenetil ljudi, ko so bili večinoma v posteljah in tako niso bežali na ulice, kjer bi bili v večji nevarnosti. Precej ljudi je bilo tudi ranjenih. Bolnišnice so bile polne. Pavle Kunaver, cenjeni profesor, je bil ob potresu star šest let. Njegov oče je bil nadpaznik v kaznilnici. Še osemdeset let kasneje se je dobro spominjal tega travmatičnega dogodka.
Besede je pred leti opisal novinar Janez Kajzer: "Zidovi so pokali in hreščali, omet odpadal in moji so se kakor pijani zaletavali po stanovanju. Iz sosednje sobe je privihral starejši brat, me pograbil in stisnil v naročje ter planil za drugimi skozi vrata na hodnik... Novemu strašnemu podzemeljskemu gromu je sledil silovit sunek in vrglo naju je po stopnicah. Obenem je na hodniku nenehno zvonil alarmni zvonec, napeljan iz sosednje kaznilnice, in klical paznike na svoja mesta." In še: "Ves sem se tresel, posebno ker me je bilo groza tistega rjovenja v kaznilnici zaprtih mož, ki smo se jih vedno bali, saj so nekoč ranili celo mojega očeta. Naposled je prišlo olajšanje. Med kriki in vpitjem sem zaslišal topot mnogih nog. V temi so se zabliskali bajoneti in mimo hiše je tekla velika četa slovenskih Janezov - vojakov 17. polka. Hiteli so na pomoč paznikom, da so mogli izpustiti iz kaznilnice na veliko dvorišče prestrašene obupane može. Tam so vojaki zasedli vse izhode in stražili, da kaznjenci niso ušli."
Hribarjevi spomini
Ne v kaznilnici ne v bolnišnici na srečo ni bilo žrtev. Ivan Hribar, ki je bil tedaj vodja ljubljanske podružnice češke banke Slavija in deželni poslanec, je takole opisoval: "Ponoči me prebudi neko čudno rjovenje, pokanje in škripanje. Postelja se je z mano vred vzdigovala tako, kakor da bi stala na valovih razburkanega morja. Prvi trenutek sem spoznal, da je to potres, in ostal sem resignirano v postelji, češ, sedaj je konec. V trenutku dozdevne neizogibnosti smrti pod ruševinami sem menda zato ohranil mirno kri, ker nisem bil zmožen misliti kaj drugega. Medtem pa, ko so mi blodile po glavi takšne misli, je prirodni pojav prenehal. Postelja je stala spet mirno; iz sosednje sobe je priletela soproga in iz svoje sobe obe služkinji, vse tarnajoč in jokajoč. Jaz sem ležal še v postelji. Pogledal sem na uro. Kazala je blizu pol dvanajste. Šele ko so ženske prišle v sobo, sem vstal in prižgal luč. In kaj se mi pokaže? Vsa soba je bila v prahu; po tleh in po pohištvu so ležali celi kosi stropnega ometa. Na postelji mojega sina se je bil odluščil od stropa. Videl sem takoj, da bi bil tisti, ki bi bil v tej postelji spal, pri priči mrtev, in spomnil sem se s strahom, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi se bil sin pripeljal za velikonočne praznike domov."
Mesto je bilo po potresu še dolgo podprto s tramovi. Leta so podirali nevarne hiše in gradili nove. Takrat je nastajala podoba stare Ljubljane, kot jo poznamo danes.
Žarišče pod mestom
Žarišče potresa je bilo šestnajst kilometrov v globino, magnituda je bila 6,1. Največja škoda je nastala na širokem območju med Igom in Vodicami, potres so čutili od Dunaja do Splita.
Ljubljanska kotlina sodi med najbolj potresno ogrožena območja v Sloveniji. Ta ogroženost se širi proti zahodu in je znova velika zahodno od Bovca. Na drugi strani se nevarnost veča vzhodno od Novega mesta proti Zagrebu. Štajerska in Prekmurje sodita med varnejša, zelena območja, prav tako Celjsko, Kočevje in Obala.
Sicer za najhujšega na slovenskem območju štejejo potres leta 1511 na Idrijskem. Streslo naj bi se dvakrat zapored. Po najbolj črnogledih podatkih je v jutranjem sunku, ko se je streslo na Idrijskem, umrlo 3000, v večernem, ko je bilo središče v Furlaniji, še 12.000 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 4).
Prijazen pozdrav