Brezglavo so begali, rešitev pa je bila samo ena.
Zgodba Pompejev odmeva v zgodovini in je še danes svarilo pred mogočnostjo vulkanskega ognja.
Katastrofa v Pompejih ni bila največja tragedija zaradi izbruha vulkana, zagotovo pa je najbolj odmevala v zgodovini - vse do sodobnosti. Tistega jutra, 24. avgusta leta 79, je izbruh prebivalstvo popolnoma presenetil, čeprav lahko z današnjega vidika rečemo, da so bili simptomi prihajajoče tragedije že prej opazni. Toda kot kaže sodoben čas, izbruh vulkana še danes terja številna življenja.
Kako se je tragedija zgodila? To vemo, ker je v pismih, ohranjenih do danes, pisal sloviti rimski poet Plinij. Po njegovi zaslugi lahko z vso gotovostjo trdimo, da so bili ljudje nepripravljeni. Njegov stric Plinij starejši je bil eden največjih poznavalcev narave tistega časa. Bil je avtor obsežnega opusa knjig o naravni zgodovini, ki velja za najdaljše znanstveno delo, napisano v latinščini in ohranjeno do danes - 37 knjig je vsega skupaj.
Na tisti dan se je Plinij starejši, ki je bil komandir mornarskega oporišča v Neaplju, sproščal. Ravno se je okopal in sedel k obedu, ko je Vezuv izbruhnil. Ko so zagledali dim v obliki dežnika, je bil pojav sicer deležen radovednosti, nikakor pa ni nikogar posebno razburil. Niti slutili niso, kaj se dogaja v mestu pod goro.
Pogosti potresi
Prav tako je danes znano, da se je pred izbruhom zemlja pogosto tresla, toda ker se je to v tem delu rimskega cesarstva dogajalo pogosto, nihče ni bil posebno pozoren. Dandanes vulkanologi skrbno beležijo in merijo vsak tak pojav okoli Vezuva in drugod. Magma pod zemljo namreč povzroča tako tresenje tal kot vulkanske izbruhe. Ko je mogočni Vezuv tistega dne izbruhnil, se je hitro razširila panika. Še vedno niso slutili, kakšna tragedija se bo zgodila. Sprva so se bolj prestrašili zaradi temnega neba, ki je bilo videti kot sodni dan. Rimljani so bili poleg tega znani po vraževernosti. Potrese in vulkane so radi povezovali z nadnaravnimi bitji, običajno velikani, katerih koraki so po prepričanju povzročali povsem naravne pojave. Nemogoče je torej pričakovati, da so si znali predstavljati, kaj se je v tistem trenutku dogajalo pod površjem. In kaj bo sledilo.
Okostja, tako imenitno ohranjena vse do danes, kažejo, da so mnogi bežali naokoli in da niso dobro vedeli, kaj naj storijo. Tako v Pompejih kot tudi v bližnjem Herculaneumu vse kaže na brezglavost in negotovost. Toda kakor koli bi se tedaj obrnili, možnosti za pobeg po tem, ko je bilo nebo že povsem prekrito in je pepel dosegel tla, ni bilo veliko. Majhna možnost pa je vendarle bila. Izbruh je trajal ves dan.
Dandanes vulkanologi ocenjujejo, da je uspelo pobegniti zgolj peščici, ki je takoj bežala v pravo smer in s seboj ni nosila svojega premoženja. Padajoč pepel še ni bil strupen. Redki so se odločili bežati v pravo smer, čeprav je bilo še nekaj ur časa. Številni so menili, da bodo to vulkansko "nevihto" vedrili doma.
Prvi izbruhi
Okoli polnoči so lahko videli prve izbruhe in goreče reke, kakršne si običajno predstavljamo ob misli na vulkane. Te so prinašale gotovo smrt. Mešanico kamenja in vročega pepela med drugim spremljajo smrtonosni vulkanski plini, smrt pa se po vznožju premika s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro.
Številni umetniki so poskušali v vseh stoletjih dognati, kaj se je dogajalo. Izmišljali so si dialoge, junaške podvige in neizpolnjene ljubezni, ki so bili pokopani tistega dne. Vendar z gotovostjo vemo zgolj, da je bila smrt grozljiva. Nekateri so se zatekli v bližnji Herculaneum, ki je stal ob vodi. Več sto beguncev se je skrivalo pod arkadami blizu vode. Toda ko je obalo dosegla goreča gmota, je bilo konec.
Arheologi so ob izkopavanjih našli precej zlatnine in bogastva, ki so ga begunci do zadnjega stiskali pri sebi. Pompeje je gotova smrt dosegla nekoliko kasneje. Do tedaj je padlo okrog tri metre kamenja, prahu in vsega, kar je vulkan pognal v zrak in je moralo prej ali slej pasti na okolico. Vendar so se nekateri oklepali življenj do zadnjega pod še neporušenimi strehami. Ko je gotova smrt dosegla še njih, je porušila številne stavbe, predvsem še vedno odkrita zgornja nadstropja hiš. Trupla so ostala ujeta, zamrznjena v času. Ni mogoče z gotovostjo vedeti, koliko ljudi je tistega dne umrlo. Nekateri domnevajo, da je morala biti številka presunljivo visoka.
Rimljani so bili navajeni vojne, padle v bitkah so šteli v nekaj tisoč, včasih v več deset tisoč. Pa vendar so bili Pompeji zanje velika tragedija. Tako menijo, da so ostanki le majhen del obsežne katastrofe. Smrt je kosila daleč proti jugu in visoko proti severu. Zgodovinarji še menijo, da je bil dogodek sila travmatičen. O njem so gotovo slišali daleč proti severu, tudi v Emoni ali v Poetoviu, rimskih mestih na današnjih slovenskih tleh.
Kadar so potresi razrušili mesta v južni Italiji, so jih Rimljani običajno ponovno zgradili, če je bilo treba. Pompejev in Herculaneuma niso. To vendarle ni ustavilo ropanja. Ko so arheologi začeli izkopavanja, so našli predore še iz rimskih časov. In čeprav so z vidika arheologije najdbe v Pompejih neprecenljive, so vendarle marsikaj že prej ukradli in odnesli. V Neapeljskem zalivu je za več stoletij življenje skoraj zamrlo. Neapelj je ponovno zaživel šele v 18. stoletju. Vezuv je od takrat izbruhnil še tridesetkrat. Ni izključeno, da bo izbruhnil še kdaj, močan izbruh utegne prizadeti 600.000 ljudi v daljni okolici.
Največje tragedije
Za največjo tragedijo v času človeške zgodovine sicer štejejo izbruh vulkana Tambora v Indoneziji. Leta 1815 je umrlo 100.000 ljudi, v zrak se je dvignilo 400 milijonov ton plinov. Naslednje leto je v zgodovino vpisano kot leto brez poletja. Zaradi nizkih temperatur so marsikje doživljali lakoto.
Ko je leta 1883 izbruhnil vulkan Krakatoa, je umrlo 40.000 ljudi. Eksplozija je bila tako silovita, da so jo menda slišali 5000 kilometrov daleč.
Leta 1902 je izbruhnil vulkan Pelee na Martiniku. Izbruh je sprožil še močan cunami. Umrlo je 29.000 ljudi.
V Andih je leta 1985 izbruhnil vulkan Navado del Ruiz. Umrlo je 23.000 ljudi.
Zadnjemu izbruhu, o katerem so množičneje pisali svetovni mediji, smo bili priča prejšnji mesec. V Gvatemali je umrlo več kot 60 ljudi.
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 3).
Prijazen pozdrav