četrtek, 5. julij 2018

Mislili so, da bo le deževalo

Mesto Galveston je nepričakovano udaril orkan. Ljudi je odnašalo skupaj s hišami - umrli so tudi številni otroci.

Človek je manjši od miši. Oh, kaj miši, manjši je od mravlje nasproti neverjetni moči narave. Ko udari naravna katastrofa, je nemočen. V Nedeljskem dnevniku bomo čez poletje pisali o nekaterih največjih naravnih tragedijah, ki jih morda še ne poznamo, premalo poznamo ali pa so ljudje nanje nalašč pozabili, ker so opomin na lastno nemoč.

Tak primer se je zgodil leta 1900 v dandanes zakotnem kraju, v mestecu Galveston v Teksasu v Združenih državah Amerike. Tistega 8. septembra zjutraj se nihče od 38.000 krajanov ni zavedal sodnega dne njihovega mesta. Niso slutili, da štejejo zadnje ure življenja osem tisoč ljudi, ki ne bodo dočakali naslednjega jutra. Na tisti dan je namreč umrlo več ljudi kot na kateri koli dan v zgodovini Združenih držav Amerike.

Tudi za družino Boss je bil to povsem običajen dan. Gospodar Peter Boss se je v kraj preselil le malo pred tem. Dotlej so živeli v Chicagu, toda ambicije so jih pripeljale v ta precej čudovit, lep manjši kraj z imenitno prihodnostjo, kjer sta malo prej začeli cveteti industrija in trgovina. Gospodar in gospodarica hiše sta s sinom tistega dne obedovala kot vsakič. Prav tako dr. Cline, vodja lokalne meteorološke pisarne. Vedel je, da bo tistega dne deževalo. Morda tudi precej pihalo, vendar je bil prepričan, da je, četudi bi bili sunki močni, v svoji hiši varen. Bila je dobro grajena, trdnejša od okoliških zgradb. Močnejši vetrovi v tistih krajih sicer niso bili posebna redkost, zlasti ne ob koncu poletja.

Tudi S. W. Clinton, inženir v bližnji tovarni gnojil, ki je imel šest otrok, se ni mogel zavedati, da do naslednjega dne nihče v njegovi družini ne bo preživel. Ko je tisto jutro pogledal skozi okno, so lahko že opazili zbirajoče se oblake. Nekako sredi dopoldneva je že prevladovala temnejša sivina. Prihajala je nevihta. Visoka plima je zalila nekatere ulice, ki so bile najbliže morju, saj je mesto stalo na robu Mehiškega zaliva. Toda vendarle ni nič kazalo na tragedijo. A oblaki so postajali vse bolj grozeči. Do sredine popoldneva se je tudi veter močno okrepil. "Mama ni želela oditi. Menila je, da je take nevihte že večkrat doživela in preživela, zato ni šla iz hiše," je kasneje pripovedovala njena hči. Podobno so razmišljali mnogi drugi. Bolj ko se je približeval veter, bolj je bobnelo. Pa vendar še vedno ni bilo posebne panike ali zaskrbljenosti. Pri Bossovih so pripravili večerjo kot vsak drug dan. Kot običajno so zmolili in se zahvalili za hrano ter jedli. Bili so sredi obeda, ko je izbruhnilo gorje.

Četrta stopnja

V zalivu se je razvil orkan z vetrovi hitrosti 220 kilometrov na uro. Takšnim danes pravijo orkan četrte stopnje. A pred 120 leti niso slutili, kaj jih čaka. Nevihta se je sukala tako, da je pred seboj porivala vodo, ki je dosegla tri metre v višino. Ko so prvi valovi dosegli hišo družine Boss, je žena najprej stekla po denar, 2000 težko prihranjenih dolarjev, ki jih je skrila v omari, nato je skupaj s sinom in možem stekla v drugo nadstropje. A voda je naraščala. Ko je zrasla do zgornjega okna, jim ni ostalo drugega, kot da so skočili v temo. Imeli so to srečo, da je bila v bližini lesena cisterna. Oklepali so se je vso noč. Veter, voda, vsemogoči delci, ki so grozeče leteli vse naokoli, jim niso dali živeti. Gospodarica v nekem trenutku ni zmogla več. Padla je s cisterne. Na srečo jo je še pravočasno zagrabil sin in jo potegnil nazaj, a močno si je ranila nogo. Odneslo jim je oblačila, denar. Ko so jih naslednje jutro rešili so bili goli, izčrpani in v šoku. Bili so brez besed. Niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Sin in mož si po tistem nikdar nista povsem opomogla. Dr. Cline je bil doma med 25. in 26. ulico. Ostal je v hiši, prepričan, da bo zdržala. Vse okoli je že odneslo, toda tudi njegova je naposled popustila pod pritiskom morja in vetra ter vsega, kar sta z vso močjo metala v opečnate stene. Kakšnih štirideset ljudi je pri njem poiskalo zavetje. Večina je umrla, vključno z njegovo soprogo. Ker je voda naraščala, so mislili, da se bodo rešili na strehi. Zaman. Med drugim je tam umrla njegova šestletna hčerka Esther, katere drobceno telo ni bilo kos silovitim udarcem. Podrobnosti so tako grozljive, da jih ni mogoče ponoviti.

Potop zadnjega upanja

Inženir Clinton je prav tako poskušal rešiti svojih šest otrok in ženo. Ko je odneslo hišo, mu je uspelo rešiti dva sinova, ki ju je potegnil na leseni splav, na katerega se je povzpel. Premetavalo jih je ure in ure. Ker je bilo v vodi polno razbitin, se je ob trčenju les razbil na dva kosa. Oba sinova sta se utopila pred njegovimi očmi. Bil je nemočen. Milton Elford je bil mladenič, edini preživeli v družini, ki je po dogodku pisal sorodniku v Severno Dakoto. Med drugim se je takole spominjal dogajanja: "Našo hišo smo zapustili ob štirih zjutraj, misleč, da bomo na varnem v večji hiši nedaleč stran. Nismo si predstavljali, da lahko tudi to odnese. Ob petih zjutraj je grozljivo pihalo. Začelo je lomiti ogrado, ki jo je metalo proti nam." V hiši je bilo 15, 16 ljudi. Dogovorili so se, v katero smer bodo bežali, če bo tudi to hišo začelo podirati. Zbrali so se v eni od sob. "Ko je hišo spodneslo s temeljev, smo bili v trenutku do pasu v vodi. Poskušali smo odpreti vrata, toda ni šlo. Razbili smo okno in skočili ven." Milton je komaj začel plezati skozi okno, ko se je hiša podrla. Nanj je padel ogromen kos, zaradi katerega je izgubil zavest. "Ne vem, kako dolgo sem tako visel, ko pa sem se prebudil, sem bil v vodi, zagrabil sem ostanke, ki so plavali naokoli. Na moji levi in na moji desni sta bila še dva človeka, ki sta se prav tako oklepala tistega, kar sta lahko zagrabila."

Do jutra se je nevihta polegla. Posijalo je sonce, na nebu kot da ni bilo nič. Milton se je vrnil na kraj, kjer je stala hiša, toda ni je našel. Vse naokoli je bilo uničeno - dve ulici levo in desno je bila puščoba. Našel ni žive duše, le gasilce je opazil, ki so prihajali in začeli zbirati trupla, ki so ležala vse naokoli. Uradno ocenjujejo, da je umrlo 8000 ljudi. Toda v tistih časih niso imeli načina, da bi z gotovostjo dognali natančno število. Lahko bi jih bilo tudi več, do 12.000. Še 30.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.

Mesto je bilo takrat v zlati dobi, menijo zgodovinarji. Mnogi so tja investirali in morda bi bilo danes eno najpomembnejših ameriških mest, če se zgodba ne bi končala tako nenadoma. Odtlej nihče več ni želel investirati na tem območju, ampak so se raje odločali za Houston.

Zanimivo je, da so nastajanje nevihte opazili že nekaj dni prej. 27. avgusta 1900 je o njej poročala ladja, ki je plula v bližini. 2. septembra je nevihta pustošila po Dominikanski republiki, dan kasneje na Kubi, potem pa še vzdolž ameriške obale. Nevihto so čutili celo v New Yorku in Kanadi, vendar vetrovi še zdaleč niso bili tako močni. Od mesta Galveston ni ostalo domala nič.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 1).

Prijazen pozdrav