Šege in navade, ki spremljajo praznike, so, čeprav gre za iste praznike, na vasi drugačne kot v mestu. Povezani so z naravo, z ljudmi, z živalmi, s kmečkim delom. So nagrada za trud in delo. Največ šeg pritiče cerkvenim praznikom. Razporejeni so po vseh letnih časih. In sicer tako, da dela niso ovirali. Pomenijo zahvalo za preživetje. Tudi prošnje za vnaprej. Prinašajo veselje in lepa doživetja. Veliko gradiva o tej temi je gospa Jožica Koder dobila v Lomu pri Janezu Slaparju Temšaku. Vse kmečko delo in prazniki so se ravnali po svetnikih.
Zanimiva je šega ob godu sv. Janeza Krstnika. Že na pragu poletja. Na vsa okna so navezali majhne pušeljčke, ki so jih naredili iz travniškega cvetja, največ je bilo kresnic, to so ivanjščice, kar jih je ostalo in jih niso povezali v šopke, so jih potaknili v lončke na okenskih policah. Če je katera cvetlica ovenela, je pomenilo, da bo nekdo v hiši umrl. Nabrali so orlovo praprot, jo dali pod mizo v hiši, hiša danes pomeni dnevno sobo, po tri ali štiri vejice so položili na tla v vsak prostor. Praprot v hiši na kresni večer je pomenila, da Janez Krstnik lahko prenoči v njej. Imeli so vero, da je treba človeka, ki na kresni večer prosi za prenočišče, vzeti pod streho. Drugi dan zjutraj so praprot pobrali in nesli svinjam za steljo, da jih ne bodo bolele noge. O kresu so Lomljani začeli kositi. Tudi živino so takrat odpeljali v planino. Danes kosijo veliko prej, zato ni več travniškega cvetja, pa tudi pušeljčkov na oknih ne. Na pašo so pastirji s seboj vzeli žegnano palico.
Za praznik svetega Rešnjega Telesa, Janez mu pravi svet teles, so pred hišo postavili mlaje. Vsaka hiša po en mlaj. Mlaj je omajena smreka, to pomeni, da ji odstranijo lubje, čim bolj visoka mora biti in imeti tanko, vitko deblo. Če so bili pri hiši močni fantje, so se radi postavili z visokim mlajem, da je gledal čez streho. Tudi mlaji so bili znak vere. Starejše ženske so nesle v cerkev velik pušeljc poljskih rož. Če je kdo zbolel, so mu iz blagoslovljenega posušenega cvetja skuhale čaj. Za procesijo so postavili štiri poljska znamenja, kjer se je procesija ustavila. Bila je zelo slovesna. Spremljala sta jo petje in molitev.
Zelo lep je opis praznovanja tega praznika v njegovi knjigi Takole je bilo včasih u Vom: Praznik sv. Rešnjega Telesa so v Lomu že od nekdaj zelo slovesno praznovali, ta praznik je v najlepšem času, ko vse cveti in še vreme je takrat rado lepo. Mlaji so visoko kipeli pod nebo, se v vrhovih majali in šepetali pomladno pesem. Za na vrh so dekleta nabrale pušeljce poljskih rož, jih ponekod spletle v venec. Sv. Rešnje telo je fantovski in dekliški praznik, med mašo so šli fantje in dekleta k ofru. Domov grede, od procesije, so ljudje lomili brezove vejice in jih nataknili doma, vtaknili v njive in polje, da so tudi njihove njive in polje, ki je bilo malo dlje od cerkve, okusili blagoslov.
Prazniki prinašajo duhovni svet, je večkrat poudaril Janez, ko mi je pripovedoval o lomskih šegah ob cerkvenih praznikih. Za binkošti, to delajo tudi v današnjih časih, na okna zataknejo lipove veje, da Sveti Duh ve, kam lahko pride. Zjutraj, takoj ko so vstali, so imeli navado, da so se umili z binkoštno roso, ker da je žegnana od Sv. Duha. Če si se umil z binkoštno roso, boš dolgo lep in mlad. In ne boš imel kožne bolezni. Še posebej dekleta so se rada umivala z binkoštno roso. Z žegnano vodo in vejico pušpana so zgodaj zjutraj pokropili vse njive okrog hiše, veliko let vsa družina. Da bi polje dobro obrodilo.
Avtorica članka: gospa Jožica Koder (članek je objavljen v junijski številki (letnik XVI, junij 2018, številka 6) Cerkvenega glasnika župnije Tržič).
Prijazen pozdrav