Jurjevo je pomladni praznik, ki se praznuje 23. oziroma ponekod 24. aprila, po pravoslavnem koledarju pa 6. maja. Krščanski svetnik sveti Jurij je poznan po legendi, da ubija zmaja ali kačo, starejše izročilo pa pozna zelenega Jurija, ki je bil v predkrščanski religiji Evropejcev praznik začetka pomladi.
V Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija nekdaj splošno razširjen, do danes pa se je ohranil le še v Beli krajini. V slovenskih jurjevskih pesmih so bile z likom zelenega Jurija in kasnejšega svetega Jurija povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje (simbol ključev), pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti, zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, poroke, setev, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem in prva paša.
Ta praznik namreč spada med najpomembnejše mejnike letnega cikla. Jurjevsko koledovanje je bilo razširjeno v vseh slovenskih pokrajinah in v hrvaških krajih v obmejnem pasu s Slovenijo. Belokranjske jurjevske kolednice se po glasbenih in besedilnih značilnostih precej razlikujejo od drugih slovenskih in se zdijo mlajše od nekaterih hrvaških. Medtem ko so se v Beli krajini ohranile tradicionalne kresne pesmi, so jurjevske prešle v otroško folkloro. Kljub mlademu izvoru je belokranjsko izročilo ohranilo ime zeleni Jurij, ki ga je marsikje nadomestil sveti Jurij.
Jurjevski obredi se med seboj razlikujejo, vsem pa je skupno, da Jurij kot predstavnik pomladi vedno premaga nasprotnika, ki pooseblja zimo. V Pomurju je znan obred dvoboja med zelenim Jurijem ali Vesnikom, odetim v bršljan ali cvetje, in Raboljem, oblečenim v slamo ali kožuh. Lavfarski običaj v Cerknem prav tako ponazarja boj med zimo in pomladjo in sodi v skupino vegetacijskih obredov, ki so prisotni v širšem alpskem prostoru.
Po vzhodnoslovanski ljudski tradiciji se je začetek leta povezoval s prihodom pomladi in prebujanjem narave. V Rusiji se je do 15. stoletja uradno koledarsko leto začenjalo s prvim marcem, pri južnih Slovanih pa je bil mejnik prav Jurjevo, verjetno pa je štelo za novo leto tudi pomladno enakonočje.
Slovenskemu in hrvaškemu zelenemu Juriju je podoben mitični junak, ki je bil pri vzhodnih Slovanih in Srbih imenovan Jarilo. Na človeški svet se je vračal vsako leto spomladi in se ženil s svojo izvoljenko (Perunovo hčerko), kar je prineslo blagostanje, rodovitnost in srečo (v vzhodni Sloveniji in v hrvaškem Zagorju pa je bila Jurijeva nevesta sestra Mara).
Sicer pa so (bila) praznovanja pomladi v Evropi zelo raznolika. V večini nastopa drevesni duh v podobi drevesa, lutke ali mladeniča, oblečenega v zeleno listje. Njegova skrb je vsakoletna oživitev narave in s tem zmaga nad mrtvim zimskim časom. Prav to pa je tudi pomen pusta - zaključek zime in začetek novega življenja v okviru naravnega cikla.
IN ŠE ZANIMIVOST:
Hrvaški etnolog Vitomir Belaj je na podlagi primerjalne metode slovanskih in baltskih ljudskih pesmi rekonstruiral zelenega Jurija kot božanstvo, ki se pojavlja skozi celo koledarsko leto. Za zimski solsticij, božič, se Jurij rodi, nakar ga ugrabijo Velesovi koledniki in ga odpeljejo v svet mrtvih, kjer ostane do pomladi. Na jurjevo se vrne na "naš" svet in s seboj prinese pomlad. Spozna svojo sestro Maro, s katero se pod imenom Ivan Kupalo (Kresnik) poroči na kresno noč, 23.6. (poletni sončni obrat), kasneje pa Maro prevara, zato ga njeni bratje ubijejo. Zadnjič naj bi se Jurij pojavil na večer pred božičem, ko ga v prispodobi klasja vržejo na ogenj, naslednji dan pa se ponovno rodi in odide na svojo letno pot.
Vir: revija Salomonov ugankar.
Prijazen pozdrav