Tržič - kraj s čudovitimi razgledi, reko, odlično hrano in prijaznimi domačini

Gostoljubni sprejem in čudoviti razgledi so dekletoma polepšali vikend.

DVANAJSTO MESTO

Tokrat smo obiskali Tržič. Tja smo poslali Lauro, dekle, ki sicer prihaja iz Dublina, a že dobri dve leti živi v Sloveniji, saj je ob odkrivanju slovenskih lepot pred dvema letoma našla tudi svojo ljubezen.

Laura je Slovenijo prvič obiskala julija 2016, za osem tednov, in se takrat odločila, da čas nameni raziskovanju slovenskih biserov. Medtem pa je spoznala tudi svojega partnerja Roka.

"Ko sem prvič potovala po Sloveniji, sta me navdušili prijaznost in odprtost ljudi. Počutila sem se izjemno varno, ljudje so bili prijazni in gostoljubni ter pripravljeni priskočiti na pomoč. Takrat nisem našla le svoje ljubezni, temveč sem se zaljubila tudi v pokrajino in ljudi, ki tukaj živijo," začne svojo pripoved. Pove, da se počuti izjemno sprejeto in da ji je sodelovanje v Turistični patrulji ponudilo še eno pozitivno izkušnjo. "Tako veseli obiska, srčni, prijazni in gostoljubni so ljudje, da take le stežka najdeš še kje. Pokrajina pa je dih jemajoča, kamorkoli pogledaš," na kratko opiše svojo izkušnjo.

NA POT Z AVTOBUSOM

Laura je, preden se je odpravila na pot, poiskala pomoč na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se pozanimala, kako priti do Tržiča. Tam so ji prijazni informatorji natisnili vozni red, in tako je lahko začela organizirati svoj izlet, na katerega je s seboj povabila tudi Sadhbh.

S PRIJATELJI JE LAŽJE

"Sadhbh sem spoznala v eni izmed Facebook skupin, kjer se združujemo tisti, ki raziskujemo Slovenijo. Sadhbh prihaja iz Irske in trenutno živi na Madžarskem, a razmišlja, da bi se v kratkem preselila v Slovenijo. Spoznali sva se že pred nekaj tedni, in ko sem ji takrat omenila, ali bi bila pripravljena z mano raziskati košček Slovenije, je z veseljem privolila," razloži. Še preden se je odpravila na pot, je Laura preverila še nekaj splošnih informacij o Tržiču na spletu. Pravi, da je največ koristnih podatkov našla na spletni strani www.visit-trzic.com, kjer ponujajo informacije o aktivnostih v kraju, ponudbi lokalne kuhinje, o dogodkih, prenočiščih ter o pešpoteh. Kljub dobri pripravljenosti pa se je odločila, da se oglasi tudi v turističnoinformacijskem centru (Tic), takoj ko s Sadhbh prispeta v Tržič.

PRIJAZNA INFORMATORKA

"Na poti v Tržič sva opazovali okolico in se navduševali nad slikovitostjo mest, vasi in gora, ki sva jih puščali za seboj. Ko sva prišli v Tržič, naju je najprej pozdravil visok kip zmaja. Prebrali sva legendo in tako spoznali, kako je mestece Tržič sploh nastalo," pripoveduje Laura. Nato sta se odpravili v Tic in pričakala ju je prijazna in entuziastična informatorka, ki jima je predstavila mestece in dogajanje v njem. "Prvi kraj, ki nama ga je prijazna informatorka predlagala za obisk, je Dovžanova soteska. Potem je predlagala še obisk muzeja v Tržiču, kjer je predstavljena zgodovina čevljarstva in zimskih športov. Povedala nama je tudi, da Tržič slovi po številnih uspešnih zimskih športnikih. Ponudila nama je najem koles, za pet evrov, in nama pomagala pri nastanitvi. Priporočila nama je odlično restavracijo, ki sva jo nato tudi obiskali, različne poti in druge aktivnosti, ki jih je vredno doživeti," našteje Laura. Nato sta se sprehodili skozi mesto, se ustavili na tržnici, kjer so prodajali unikaten, ročno izdelan nakit, zelenjavo, oblačila in spominke. Ustavili sta se tudi v ljubki kavarni, si tam privoščili okrepčilo in naredili načrt.

S KOLESI NAOKROG

Odločili sta se, da si izposodita kolesi in odkolesarita do kraja nastanitve, nato pa se odpravita do Dovžanove soteske. Nastanjeni sta bili v Apartmajih Štorman. Laura je njihovo ponudbo našla na prej omenjeni spletni strani. Med potjo do Tica sta se ustavili še v trgovini in nakupili nekaj hrane. "V trgovini so naju nagovorile prodajalke in naju vprašale, ali potrebujeva pomoč. Zahvalili sva se, one pa so odgovorile, kako lepo je videti turiste v njihovem kraju in da upajo, da jih bo v prihodnje še več," opiše. Nato sta se vrnili v Tic, si izposodili kolesi in se odpeljali do Apartmajev Štorman.

"No tako je bilo, prekolesarili sva pol poti, drugo polovico pa sva prepešačili, saj je bila pot zelo strma. Ko sva prispeli, naju je družina že pričakovala. Igor naju je hitel pozdraviti s hladnimi pivi, saj sva bili povsem prepoteni in zaripli v obraz. Marta pa nama je ponudila domače slive, ki so bile prav odlične. Predstavila sta nama tudi svoja sinova. Malce smo poklepetali, nato pa sta nama hitela razkazovati posestvo in hišo. Priznati moram, da gre za zelo urejen dom. Razkazala sta nama skupno kuhinjo in dnevno sobo, nato pa naju pospremila do sobe, ki je imela dve ločeni postelji, kavč in kopalnico. Na voljo sva imeli tudi klimo. To je čudovita hiša na čudoviti lokaciji s pogledom na gore. Pozanimali sva se, kje lahko pokusiva kaj lokalnega, pa nama je Marta svetovala bližnji kmečki turizem in priskrbela telefonsko številko, saj je obisk treba napovedati. Prtljago sva pustili v sobi in se odpravili do soteske, ki je bila oddaljena dobrih 20 minut vožnje. Bilo je čudovito! Nekaj poti je bilo treba tudi prehoditi, spustili sva se po železni lestvi in našli čudovito mesto ob reki. Tam sva si privoščili mini piknik ter pojedli sendviče, sadje in čokoladice, ki sva jih kupili v trgovini. Vreme se je zelo hitro spremenilo, hipoma je iz sončnega postalo oblačno. Odpravili sva se in se odločili, da obiščeva izobraževalni center. No, na poti naju je seveda presenetila nevihta, tako sva prispeli v center povsem premočeni. Prijazna informatorka nama je pomagala sleči premočena oblačila in nama ponudila skodelico čaja. Nato pa je na kratko predstavila najdbe, ki so jih našli v bližini. Med ogledom sva se že skoraj povsem posušili, prav tako je nehalo deževati. Ker sva kolesi pustili na drugi strani soteske, sva se morali nato odpraviti še ponje. Med potjo sva opazovali čudovite slapove, ki so brusili skale," pripoveduje Laura.

Ko se je dekletoma uspelo pripeljati do kraja nastanitve, sta si najprej privoščili toplo prho. Igorja pa sta prosili za rezervacijo mize na kmetiji Hariž, kamor sta nameravali na večerjo. Pred večerjo sta si privoščili še nekaj počitka, nazdravili s pivom, medtem dali sušit mokra oblačila, nato pa se peš odpravili do turistične kmetije. "Najina večerja je bila odlična! Milan in Nuša sta naju pogostila z domačim rdečim vinom, gobovo juho in domačim kruhom za začetek. Nato pa sva pokusili svinjino in piščanca ter domačo mešano solato. Za prilogo sva naročili pražen krompir, sladica pa so bili domači cmoki. Ko sva se najedli, sem Milana prosila za račun, a mi je odgovoril, da še nisva končali. Prinesel nama je še odličen jabolčni zavitek s skuto in češnjami, ki ga je spekla Nuša. Več kot odlično! Hrana je bila zelo okusna, družina pa izjemno prijazna. Potem sva se polni vtisov vrnili v apartma in legli k počitku."

ČOFOTANJE NA GORENJSKI PLAŽI

Naslednje jutro sva vstali ob 8. uri in se odpravili na zajtrk, ki sta ga Marta in Igor pripravila v kuhinji. Postregla sta jima s kavo, jajci, domačim kruhom, marmelado, medom, salamami, sirom in sadjem. Ponudila sta jima tudi domači jogurt in kislo mleko ter domačo sadno torto. Po zajtrku sta dekleti vprašali po nasvetu, kaj si še lahko ogledata, in se tako na Igorjevo pobudo podali na pohod na Kamnek. Zahvalili sta se za gostoljubnost in se odpeljali do Tica, tam pustili izposojeni kolesi ter prijazno informatorko prosili, ali lahko tam odložita prtljago.

Nato sta krenili na Kamnek, ki ju je razvajal s čudovitimi razgledi in ne preveč naporno potjo. "Pot je bila odlična, razgled pa božanski! Igor je imel prav. Videli sva vse naokoli, uživali v čudovitem razgledu, ki so ga še lepšali metulji. Najprej sva imeli v načrtu obiskati še muzej, a sva z vrha opazili bazen. In seveda sva želeli po napornem vikendu sončno nedeljo brez oblačka preživeti ob bazenu. Za pot sva vprašali gospo, ki sva jo srečali na poti, in se tako odpravili do Gorenjske plaže. Bilo je čudovito, zelo sva uživali in tako preživeli prekrasen vikend, ki sva mu ob koncu nazdravili s pivom. Takšen konec tedna nedvomno priporočam vsakomur," se pohvali Laura.

CENE OBISKA LAURE IN SADHBH:

Avtobusni promet Ljubljana: 10,40 EUR

Občina Tržič (najem koles): 10,00 EUR

Mercator (hrana in pijača za piknik): 10,18 EUR

Prenočišče (nočitev, taksa, zajtrk): 76,30 EUR

Mestna kavarna (kava, čaj): 2,70 EUR

Bios (popoldanska vstopnica): 8,00 EUR

Restavracija Firbcokn (pivo): 4,60 EUR

Muzej Tržič (vstopnica): 4,00 EUR

Večerja (2x meni, 2x refošk): 27,50 EUR

SKUPAJ: 153,68 EUR

TAKO JE LAURA OCENILA TRŽIČ:

Urejenost, videz kraja, čistoča: 10
Promet, javni prevozi, kažipoti: 9
Namestitev: 10
Kulinarična ponudba (hrana, pijača): 10
Ponudba kulturnih vsebin (na dan obiska): 10
Ponudba športnih dejavnosti, rekreacije, zabave: 9
Ponudba na področju spominkov, kaj lahko obiskovalec kupi: 10
Spletna stran kraja in znamenitosti: 10
Tic - odpiralni čas, profesionalnost, prijaznost: 10
Gostoljubnost, splošni vtis: 10
SKUPAJ: 98

PLUSI IN MINUSI:

+ Čudovita okolica z lepo naravo, ki jo obkrožajo gore; kraj ponuja za vsakogar nekaj, za planince obisk gora, za užitkarje razvajanje v bazenu; da je kraj tako čaroben, so "krivi" tudi prijazni in topli ljudje.

- Težko je najti karkoli slabega; morda bi izpostavili transport, ki je konec tedna nekoliko okrnjen; v času sezone je težko dobiti prosto nastanitev in predvsem je premalo časa za raziskovanje tako krasnega kraja.

SEZNAM Z OCENAMI ŽE OBISKANIH MEST:

1. Tržič: 98/100
2. Radlje ob Dravi: 92,5/100
3. Vrhnika: 92/100
4. Brda: 90/100
5. Kostel: 90/100
6. Mežica: 85/100
7. Žirovnica: 84/100
8. Žiri: 81/100
9. Šmarješke Toplice: 80/100
10. Radeče: 78/100
11. Laško: 77/100
12. Straža: 42/100

Vir: časnik Svet24 (rubrika Turistična patrulja, četrtek 16. avgust 2018).

Prijazen pozdrav

Prihaja mala ledena doba?

Čedalje pogosteje doživljamo, da je vreme nepredvidljivo, in tudi meteorologi se kar pogosto zmotijo v svojih napovedih. A njihova predvidevanja še zdaleč niso tako skrb vzbujajoča kot napovedi nekaterih klimatologov, ki v prihodnosti napovedujejo dve skrajnosti. Medtem ko večina že dolgo opozarja na posledice globalnega segrevanja, pa obstajajo tudi strokovnjaki, ki napovedujejo, da bo že čez tri leta napočila mala ledena doba. Kdo ima prav?

Na internetu dandanes najdemo tisto, kar iščemo. Če želimo najti potrditev, da bo že leta 2021 napočila ledena doba, na katero niti približno nismo pripravljeni, bomo to potrditev dobili. Če želimo izvedeti, da je to le velik mit, ki se niti približno ne more uresničiti, pa bomo našli tudi to. Kako iz vseh, mnogokrat popolnoma nasprotujočih si informacij razbrati resnico? Sploh kadar oba pola zagovarjajo ugledni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z istim ali podobnim področjem. Nas mora torej skrbeti globalno segrevanje ali ledena doba?

Nabavite drva in topla oblačila, tokrat gre zares 

Kot bi se vreme malo šalilo z nami. Lani, ko smo v Sloveniji imeli precej vroče poletje in nekoliko milejšo, a dolgo zimo, smo z večjo pozornostjo začeli spremljati tiste, ki že leta opozarjajo pred globalnim segrevanjem. No, pri nas je bila zima bolj mila, v ZDA pa so imeli prave snežne viharje in izredne zimske razmere, tako da je Donald Trump celo tvitnil: "Na vzhodu ZDA bomo letos po vsej verjetnosti imeli najhladnejši novoletni večer v zgodovini. Mogoče bi nam prav prišlo nekaj dobrega starega globalnega segrevanja." Ko so se Američani že začeli spraševati, ali je globalno segrevanje res tolikšen problem in ali bi jih nemara res morala bolj skrbeti ledena doba, se je na Trumpov komentar odzval okoljski znanstvenik Jon Foley, ki je zapisal: "Verjeli ali ne, globalno spreminjanje vremena je resnično, četudi je v tem trenutku hladno okoli Trumpovega stolpa. Ravno tako kot še vedno obstaja lakota na svetu, četudi ste vi ravnokar pojedli big mac."

No, o globalnem segrevanju pa zadnje mesece premišlja tudi mnogo Slovencev, ki opažajo, da poletje letos ni tisto pravo. Poletje bo šlo počasi h koncu, pa smo bili priča enemu vročinskemu valu, kar ni nujno slabo, je pa nenavadno. Namesto stabilnih vročih dni smo bolj priča nenehnim in hudim nevihtam, ki se vrstijo druga za drugo in jim ni videti konca. V takšnih razmerah človek hitro začne premišljati, kaj se v resnici dogaja.

Bo trajalo desetletja?

Predvidevanja, da se nam z ekstremnim pospeškom približuje ledena doba, so se v medijih začela pojavljati približno v času, ko je izšel film Dan po jutrišnjem, ki prikazuje kaotično stanje, če bi naš planet poledenel. Seveda je v filmu dosti pretiravanja, vse poteka veliko hitreje, kot bi v resnici, a sporočilo odzvanja še dobro desetletje po premieri filma. "Čeprav nihče ne ve, kam vodi človeško onesnaževanje zraka z ogljikovim dioksidom, so nekateri znanstveniki to poimenovali največji nenadzorovani znanstveni poskus v zgodovini," je leta 2004 dejal producent filma Mark Gordon. Od takrat se žal ni kaj bistveno spremenilo.

Raziskovalci, po drugi strani, svoja predvidevanja, da se v resnici bliža mala ledena doba, pojasnjujejo predvsem z dejstvom, da se v zadnjem desetletju venomer opaža minimum sončevih peg, kar naj bi bil po njihovem dokaz, da smo tik pred novo ohladitvijo. Ena izmed takšnih, ki to teorijo močno zagovarjajo, je Valentina Zharkova z britanske univerze Northumbria. Napoveduje, da bo moč sonca leta 2021 močno upadla, kar bo povzročilo padec temperature na Zemlji in nastop male ledene dobe, ki naj bi po njenih izračunih trajala približno trideset let.

Ne predstavljajte si ledu

Ko si predstavljamo ledeno dobo, si v mislih večinoma naslikamo zaledenel planet, poledenela morja in reke ter nič kaj veliko življenja. No, v zadnji mini ledeni dobi, ki se je v intervalih razvrstila med letoma 1650 in 1850, je med ljudmi res neusmiljeno pustošila lakota ter so bile zime v Evropi in Severni Ameriki izrazito mrzle (reka Temza in kanali na Nizozemskem so bili pogosto zamrznjeni vso zimo), vendar domnevno prihajajoča mala ledena doba naj ne bi bila tako izrazita. Še več, Zharkova je prepričana, da ravno zaradi sočasnega globalnega segrevanja večjih sprememb sploh ne bomo deležni.

Če bomo imeli srečo, bo manjša ohladitev kvečjemu dovolj, da upočasnimo učinek klimatskih sprememb, ki jih je ustvaril človek, polarni led pa bo ponovno zamrznil in se nehal taliti. "Resnično upam, da bo ta manjša ohladitev lahko nekoliko upočasnila globalno segrevanje in da bomo tako ljudje in planet Zemlja pridobili 30 let za sanacijo onesnaženja, ki smo mu priča. V tem obdobju pa bomo perečo težavo morali urediti in se do takrat pripraviti na naslednjo veliko sončevo aktivnost," poudarja Zharkova.

Ne strinjam se z Zharkovo

In kaj o napovedih, da se bliža mala ledena doba, meni slovenska klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj? "Popolnoma nemogoče je, da bi se v času naših življenj pojavila ledena doba. Da bi lahko nastopila, potrebuje pravi položaj Zemlje in nagib osi. Prva teoretična možnost za ledeno dobo je približno čez 45.000 let! Tako da se nikakor ne strinjam z Zharkovo, niti s katerim koli drugim podobnim natolcevanjem, ki je brez prave podlage. Naš problem je kvečjemu, da nam je vedno topleje, in tudi sončeva aktivnost za zdaj ne daje nobenih indikatorjev, da bi se kaj takega lahko zgodilo v naslednjih stoletjih, kaj šele desetletjih," odgovarja.

Omenja še, da je edina študija, ki je imela kakšen smisel, tista, v kateri so pred desetimi leti ugotovili, da bi slabitev Zalivskega toka lahko vplivala na hladnejše podnebje v Evropi in na celotno severno poloblo. A je bila po njenem tudi ta študija bolj teoretična in zato ni razloga za skrb. Ravno tako je prepričana, da letošnje poletje v Sloveniji še zdaleč ni razlog za preplah.

"Ljubi moji, pogledati je treba malo širše. V Kanadi je letos zaradi vročinskega vala umrlo več kot 50 ljudi, enaka tragedija se je zgodila na Japonskem. Če bi se ozračje zares ohlajalo, bi bilo povsod hladno, ne samo v manjših oazah sveta. V resnici se mi zdi pogovor o tem prav neumen, saj imamo ravno nasproten problem, in občutek imam, da takšne nebuloze načrtno ustvarjajo, da bi zameglili situacijo, ki je čisto drugačna. Zato še enkrat poudarjam, skrbi naj vas globalno segrevanje, ne pa ledena doba, za katero ne obstaja niti ena kredibilna znanstvena študija, ki bi to prepričanje opravičevala," sklene.

Vsekakor moramo paziti na okolje!

Čeprav je sogovornica absolutno prepričana, da nam še tisočletja ne grozi nikakršna ledena doba, pa tudi v Sloveniji najdemo raziskovalce, ki se z njo ne strinjajo. Eden takšnih je Anton Komat, ki je pred časom ravno v tej reviji zapisal: "Prepričan sem, da samo geologija lahko poda trezen premislek o podnebnih spremembah. Uči nas, da je današnje podnebje nenormalno hladno glede na geološko preteklost. Ob tem se moramo zavedati, da planetu nenehno grozi zdrs v ledeno dobo in da so gozdovi, poleg vulkanov, edina varovalka, da se to ne zgodi."

Ne glede na to, kaj se bo izkazalo v prihodnosti, pa je izpodbitno, da bomo morali poskrbeti za okolje in spet spoštovati naravo. Prenehati krčiti gozdove, škropiti zemljo, ki nas hrani, s smrtonosnimi pesticidi in odmetavati v okolje vse, kar nam ne pride več prav. Ustaviti umazano industrijo, ki dolgoročno nikomur ne koristi. Ne kupovati več hrane z drugega konca sveta, saj nam okolica ponuja dovolj pridelkov, ki so najprimernejši za nas. Kako močno klofuto narave potrebujemo, da se predramimo?

Vir: revija Zarja (14. avgust 2018, letnik IV, številka 33).

Prijazen pozdrav

Glasbeniki rešili milijone življenj

Suša in lakota v Afriki sta pogosti.

Šele ko so na razmere na velikem globalnem koncertu opozorili glasbeniki in v ta namen zbrali ogromno denarja, so začeli na prizadeto območje pošiljati dovolj pomoči - Nevarnost se lahko ponovi.

Generaciji, ki je doživela osemdeseta leta, so ostali v spominu prizori iz Etiopije, ki je v letih od 1983 do 1985 doživljala sušo in lakoto, kakršni naj bi bili v sodobnem svetu, kot so menili ljudje, povsem kos. Umrlo je nekaj sto tisoč ljudi. Ocene so različne, najbolj se je prijela ocena, da je samo v Etiopiji umrlo 400.000, v vsej regiji pa 800.000 ljudi. Da bi lahko razumeli, zakaj se je vse to zgodilo, je treba nekaj več vedeti o tistih krajih.

Vzhodna Afrika velja za enega najrevnejših predelov na svetu. Poleg revščine so ljudje pogosto žrtve bolezni. V običajnih okoliščinah je tedaj imela dostop do pitne vode samo petina prebivalstva, posebno slabe so bile razmere v ruralnih predelih. Tam pa je živela in še živi večina prebivalstva. Življenje je tako močno povezano z vremenom, in če se to spreminja, posledice čutijo vsi.

Huda suša

Suša v tistem delu sveta ni prav nič neobičajnega. Pojavlja se vsakih nekaj let. Toda med letoma 1981 in 1985 je bila posebno huda. Svet se več let ni zganil. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, toda nihče se ni odzval pravočasno. Opozorila so kazala, da je lahko prizadetih več kot štiri milijone ljudi. Odnos se je spremenil šele leta 1984, ko so po svetu začeli krožiti posnetki sestradanih otrok iz Etiopije. Danes lahko rečemo, da so odgovorni vsi po malem. Bogate države zato, ker so storile premalo. V Etiopiji, ki je postala sinonim tedanjega trpljenja, so oblasti denar zapravljale za državljansko vojno. Če bi se tedaj odzvali pravočasno, bi lahko rešili vsaj polovico, če ne že večino življenj. Ker je suša trajala že leta, so že v začetku leta 1984 čutili, da se utegnejo razmere še poslabšati in da bo pridelek posebno slab. Ogroženo je bilo že pet milijonov ljudi. V državah preprosto ni bilo dovolj pridelka, da bi lahko nahranili ljudi. Do poletja je bilo stanje grozljivo. Za ilustracijo: če je v deželo prispelo letalo z 20 tonami pomoči, je bilo to dovolj za 12 minut. Pa vendar se politiki še vedno niso dovolj zganili.

Več so za ljudi naredili glasbeniki. Takrat so posneli znamenito pesem Do They Know Its Christmas (Ali vedo, da je božič), s pomočjo katere so samo v Veliki Britaniji zbrali osem milijonov funtov pomoči. Sledil je velik globalni koncert Live Aid, pri katerem so sodelovali znani glasbeniki z različnih koncev sveta. Leta 1985 so zbrali še dodatne milijone pomoči. Tako so vsaj omilili posledice, čeprav si ljudje še dolgo niso opomogli. Kadar državo prizadene takšna suša, ki ji sledi lakota, ljudje iščejo rešitve. Nekaj milijonov ljudi se je tako odselilo in iskalo pomoč v večjih mestnih središčih.

Žalostna prizma

Žalostno je z današnjega vidika prebirati prispevke iz tistega časa. V Ameriki so razmere ocenjevali skozi prizmo hladne vojne, skozi katero je bila Etiopija, ki je še zlasti polnila časopisne stolpce, sovražna država, ideološko nasprotna in nevarna zaradi širjenja komunizma. Pomembno je postalo, kdo je poslal koliko pomoči, koliko Sovjetska zveza in koliko Zahod, pa čeprav vse skupaj ni bilo dovolj.

Šele ko so na oder stopili glasbeniki in na težave opozorili javnost, je retorika postala bolj človekoljubna in politika bolj odprta za pošiljanje pomoči v regijo. Politika je takrat ocenjevala, da je odziv, ki je sledil, pred lakoto rešil vsaj sedem milijonov ljudi.

Danes tudi vemo, da je precej denarja prišlo v roke uporniških skupin. Ocenjujejo, da je bilo več milijonov dolarjev izgubljenih in porabljenih za nakup orožja in uresničevanje različnih programov, za katere so se zavzemali uporniki. Kljub temu je bila globalna akcija z današnjega vidika zelo uspešna.

Na srečo je človek ustvarjen tako, da se iz neuspeha kaj nauči. Ko se je nevarnost leta 2003 v Etiopiji ponovila in je bilo ogroženih 13 milijonov ljudi, je po mnenju Petra Gilla, avtorja knjige o Etiopiji po velikem humanitarnem koncertu, umrlo le nekaj sto ljudi. Deloma zato, ker so etiopske oblasti boljše poskrbele za rezerve, deloma zato, ker so bile humanitarne organizacije boljše pri razporejanju pomoči.

Po drugi strani nevarnost še ni minila. Nedavno so iz Afrike prihajala poročila o lakoti na severovzhodu Nigerije, v Južnem Sudanu, Jemnu in Somaliji, kar so v Združenih narodih opisali kot največjo humanitarno krizo po letu 1945. "Doživljamo upad donatorjev, ker je po svetu ogromno kriz," je takrat dejal posebni odposlanec Združenih narodov za humanitarnost Ahmed Al Merajki iz Katarja.

Vse več kriznih žarišč

Vlade so v letu 2015 za spopadanje s pomanjkanjem hrane namenile 242 milijonov evrov, leta 2016 še dodatnih 97 milijonov. Letos bodo imeli pri zagotavljanju enake količine sredstev velike težave, je svaril Mitiku Kassa, direktor državne komisije za delovanje ob katastrofah.

Na območju Afriškega roga, ki ga ob Etiopiji sestavljajo še Džibuti, Eritreja in Somalija, humanitarno pomoč, ko nastopi suša, še vedno potrebuje okoli 14 milijonov ljudi, še nekaj milijonov pa v sosednjih državah. Tako kot je običajno za tisti del Afrike, so suše povezane z dogajanjem v morju. Večletno pomanjkanje dežja je običajno posledica nihanja v temperaturi Indijskega oceana. Ta nihanja so kriva tudi za več zaporednih hudih suš v Etiopiji in na območju celega Afriškega roga. Takšna opozorila niso stara nekaj let, pač pa so jih Združeni narodi nazadnje objavljali pred letom dni.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 7).

Prijazen pozdrav

Ne čakajte, da začne treskati okoli vas

Zunanja masaža srca in umetno dihanje lahko rešita nekatere žrtve strel - Strela z jasnega, mit ali resnica? - Miličnika sredi ceste ne zapiše policaj, strela pa trešči vanj.

Blejska julijska tragedija, ko je strela udarila v skupino ljudi pod drevesom, bo še dolgo odmevala. Kljub hitri prvi pomoči so bile poškodbe mame tako hude, da je pred dnevi umrla, hudo poškodovana je bila tudi šestletna deklica, ki bo verjetno čutila trajne posledice. V prihajajočem neurju so se umaknili pod skupino dreves, oče pa je odhitel po avtomobil. Strela je udarila v kostanj in potem z debla preskočila na skupino ljudi pod njim.

Več sreče so dober teden pozneje imeli štirje planinci na Veliki planini. Pred nevihto so se umaknili k eni od koč, strela pa je udarila v skalo blizu nje. Dva sta bila huje poškodovana, enega so morali oživljati, in če ne bi bil v bližini švedski zdravnik, je vprašanje, ali bi preživel.

Oba dogodka opozarjata na previdnost med nevihtami, hkrati pa tudi na to, kako pomembna je prva pomoč v takih in podobnih primerih. Pa naj gre za udar strele, električni udar ali kak drug razlog zastoja srca, ko lahko prva pomoč in predvsem masaža srca reši poškodovanca. Prim. dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski reševalec letalec in pisatelj, že vrsto let opozarja na nevarnosti v gorah, tudi neviht in strel, na dolgotrajno oživljanje poškodovanih in na posebnosti pomoči, kadar je več poškodovancev: "Pravila triaže oziroma prednostne oskrbe pri običajnih nesrečah z več poškodovanci dajejo prednost tistim, ki imajo ohranjene življenjske znake, oskrba poškodovancev s srčno-dihalnim zastojem pa je odložena. Pri triaži poškodovancev po udaru strele je ravno obrnjeno in najprej oskrbimo in po potrebi oživljamo tiste, ki ne kažejo znakov življenja. Takojšnje umetno dihanje je pogosto edino, kar potrebujejo. Če ga ne dobijo, praviloma umrejo zaradi pomanjkanja kisika in posledičnih srčnih aritmij," je že leta 2006 zapisal v Planinskem vestniku. Dobrega pol leta pred tem se je tudi sam srečal s strelo, in sicer septembra 2005 med reševanjem na Prisanku. Strela je takrat udarila le nekaj metrov od njega in gorskega reševalca Andreja Robiča.

Pred strelo niso niti mrtvi varni

Statistična možnost udara strele v človeka je zelo majhna, vseeno pa so ti udari odmevni. Mnogi so se že srečali vsaj s posrednimi udari, poleg tega imamo celo ob udaru strele v našo bližino občutek, kot da nas je skoraj zadela, in se niti v hišah ne počutimo varne. Številne zgradbe nimajo strelovodov, poleg tega korektna ozemljitev objekta pomeni od 80 do 90 odstotno gotovost, da bo strela udarila v strelovod in ne kateri drug del hiše.

Je pa tako, da pred strelo celo mrtvi nimajo miru. Prve dni letošnjega avgusta je ta namreč močno poškodovala več grobov na pokopališču v najbolj severni vasi v Sloveniji, v Budincih, lani pa je med pogrebom na Brezovici udarila v kovinski križ, ki ga je nosil 62-letni moški. Ta je pozneje umrl, ob njem pa je bil še eden huje poškodovan.

Junija 2016 je bil udar strele usoden za ljubiteljskega kmetovalca, upokojenega učitelja Marijana N. iz Šempetra pri Novi Gorici, ki so ga našli ožganega in opečenega pet metrov od motokultivatorja, v katerega je treščilo.

Maja 2012 je na polju med Žabnico in Svetim Duhom pri Škofji Loki strela udarila v družino, 46-letni oče je umrl, 43-letna žena in 15-letna hči pa sta bili lažje poškodovani.

Podobnih primerov je še veliko, še posebno takih brez smrtnih žrtev. Zanimivo pa je, da so v zadnjih dveh omenjenih primerih priče udara govorile o tem, da je bil dan vroč, vendar jasen, brez grmenja, kar naj bi govorilo o tem, da lahko strela udari tudi z jasnega.

Drugi rojstni dan

Bližnja srečanja s strelo so mnogi tudi preživeli. Med njimi je Jožica Ledinek, znana gostilničarka s Šmarne gore. 22. avgust 1983 praznuje kot svoj drugi rojstni dan. Med vračanjem s Triglava jih je nad Kočo na Doliču ujela nevihta. "Žena je šla naprej, jaz pa sem se ustavil in vzel vetrovko iz nahrbtnika. Tik preden smo prišli do roba, je strela enkrat udarila nad nami. Nekaj trenutkov pozneje se je žena obrnila, mi pomahala in v tistem trenutku zažarela. Nič ni počilo, le izginila je. Možak, ki je šel dobrih dvajset metrov pred njo, je ležal na tleh in bil ves omotičen, ženo pa je strela udarila v levo roko, preskočila na glavo in nadaljevala pot po telesu, ji šla po nogi in skozi čevelj ven," je že pred leti za Nedeljski dnevnik pripovedoval njen mož Miha Ledinek. Ko je pritekel do nje, je bila otrpla, z razbitima nosom in brado, roke pa je imela črne kot premog. Ker ni čutil srčnega utripa, je bil prepričan, da je mrtva. Oprtal si jo je in jo želel odnesti do bližnje koče, po nekaj metrih pa se je spomnil, da je v planinski izkaznici prebral, da je ponesrečencu po udaru strele treba dajati umetno dihanje in mu masirati srce. "Žena je po nekaj vdihih zadihala," se je najtežjih trenutkov v svojem življenju spominjal Ledinek.

Še bolj nenavadna je zgodba Antona Sušnika iz Tenetiš pri Golniku. Kot miličniški pripravnik je 8. julija 1966 usmerjal promet na starem križišču Prešernove in Aškerčeve ter Tržaške ceste (v bližini Kina Vič) v Ljubljani. Vreme je bilo lepo, vendar so se na gorenjski strani že začeli zbirati oblaki. "Stopil sem na podij za urejanje prometa sredi križišča, dvignil roke in v tistem trenutku je počilo," je pripovedoval pred leti v kampu pri Pulju, pod borovci, v katere je več let pred tem pogovorom tudi treščilo. Vrglo ga je 18 metrov daleč in že v zraku je zagorel kot bakla in priletel pod nekega fička, kjer je obležal popolnoma gol, saj mu je strela sežgala obleko. V delni nezavesti je bil več kot tri tedne. Po levi strani telesa, od vrha glave, se mu je vlekla desetcentimetrska opeklina, ki se je razmeroma hitro zacelila. Rehabilitacija je trajala več mesecev, predvsem pa mu je ostal neizmeren strah pred vsakim pokom.

Strela z jasnega

Vrnimo se k streli z jasnega, ki jo je po udaru strele pri Šempetru pri Novi Gorici pojasnil Vladimir Djurica z Inštituta Milana Vidmarja v Ljubljani: "Strela z jasnega je le ljudski izraz za naravni dogodek atmosferske razelektritve, ki se zgodi, ko strela, najpogosteje z vrha oblaka, udari zraven njega v zemljo. Običajno so pozitivne polaritete, saj se po naravi ločevanja naboja v oblaku na vrhu nevihtnega oblaka nabira pozitiven naboj. Oddaljenost stične točke strele z zemljo je lahko tudi od 10 do 15 kilometrov stran od nevihtnega oblaka. Takšni pojavi se največkrat dogajajo, ko nevihta zapušča določeno območje. Ljudje pogosto opazujemo vreme v svoji ožji okolici in mislimo, da ni nevarnosti, če je nad nami jasno. Pa to ne drži povsem, še posebno ne v hribovitem predelu. Nevihta je lahko za hribom nekaj kilometrov od nas, na naši strani pa je lepo vreme. Vendar brez nevihtnega oblaka ni strel," je pojasnil in povedal, da je bila 31. julija 2016 na območju Šempetra pri Gorici nevihta kakšnih pet kilometrov stran od kraja udara strele.

Pametno je torej spremljati opozorila o pojavu neviht v širšem okolišu in biti takrat previdnejši. Ne čakajte, da se vam nevihta čisto približa in začne treskati okoli vas, ampak se pravočasno umaknite na varno. Če pa se znajdete v bližini pomoči potrebnim, ne pozabite na temeljne postopke oživljanja in tudi na besede reševalca zdravnika Iztoka Tomazina: "Posebnost oživljanja pri udaru strele je, da je včasih potrebno zelo dolgo oživljanje, celo pol ure in več. Žrtve udara strele je smiselno oživljati vsaj do prihoda reševalcev in zdravnika, saj so znani primeri uspešne oživitve brez hujših posledic tudi po dolgotrajnih oživljanjih."

Temeljni postopki oživljanja:

Ko ugotovite, da je poškodovanec brez zavesti in utripa ter ne diha, pokličite 112, če je v bližini avtomatski eksterni defibrilator (AED), naj nekdo steče ponj. Začnite oživljanje z zunanjo masažo srca: pokleknete ob poškodovancu, dlan dominantne roke položite na sredino prsnega koša, drugo na njo in prepletite prste, da ne pritiskate na sosednja rebra. Nagnite se nad prizadetega in z iztegnjenimi komolci pritiskajte pravokotno na prsni koš, tako da se vda za 4-5 centimetrov. Popustite pritisk, vendar rok ne odmikajte od prsnega koša in ponovno pritisnite. Med masažo lahko glasno štejete, da zagotovite potrebno frekvenco masaže okoli 100 stiskov na minuto. Povežemo zunanjo masažo srca z umetnim dihanjem. Po 30 stiskih prsnega koša naj sledita 2 vpiha. Tudi pri poškodbah zaradi strele ali električnega udara lahko (je običajno tudi nujno) uporabite AED.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Vreme).

Prijazen pozdrav

Meritve onesnaževanja v Mežiški dolini

Z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) so sporočili, da bodo do 7. novembra 2018 v Žerjavu v Zgornji Mežiški dolini izvajali okrepljene meritve kakovosti zraka. Obsegale bodo dnevne meritve delcev PM10 na štirih različnih merilnih mestih in meritve delcev PM2,5 na enem merilnem mestu.

Pričakujejo, da bo potem laboratorijska analiza delcev pokazala količino težkih kovin v delcih. Prav tako bodo na vseh štirih merilnih mestih postavljeni padavinski usedalniki za zbiranje padavin in prahu, v katerih se bo tudi preverjala prisotnost težkih kovin.

Problematika Zgornje Mežiške doline zaradi onesnaževanja v preteklosti je znana. Kakovost zraka je danes odvisna predvsem od izpustov posameznih onesnaževalcev. V preteklosti so bili tam predvsem izpusti zaradi pridobivanja svinca, danes pa zaradi njegove predelave in resuspenzije prahu z visoko vsebnostjo težkih kovin (prah, ki se v zrak prenaša z različnih površin, kmetijskih, zaradi obdelave tudi devastiranih, cestnih površin in podobno; prisoten je predvsem v toplejših mesecih).

V preteklosti je bila dolina zaradi praženja svinčene rude močno onesnažena tudi z žveplovim dioksidom, ki je zaradi ekstremnih ravni močno prizadel vegetacijo. S prenehanjem pridobivanja svinca je bil problem žveplovega dioksida sicer rešen, so pa v okolju ostale problematične visoke ravni težkih kovin, predvsem kadmija in svinca. Z njima so onesnažena tla, še vedno pa so povišane tudi ravni teh kovin v zraku.

Za izboljšanje kakovosti čezmerno onesnaženega okolja je Vlada Republike Slovenije že leta 2007 sprejela poseben odlok, od leta 2008 pa tam potekajo meritve kakovosti zraka. Kljub ukrepom za izboljšanje kakovosti okolja ostajajo ravni svinca in kadmija v delcih PM10 v zunanjem zraku na visoki ravni in bo zato ARSO izvedel obsežno trimesečno kampanjo meritev kakovosti zraka.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).

Prijazen pozdrav

Veleposestniki izkoriščali, revni umirali

Narava je poskrbela za krompirjevo plesen, britanske oblasti za smrt.

Ocenjujejo, da je na Irskem umrlo do 1,5 milijona ljudi - Mati je prosila za denar, da bi lahko mrtvemu otroku kupila krsto.

"Videl sem umirajoče, žive in mrtve, ležeče vse naokoli v isti sobi." Besede Jamesa Mahoneyja, irskega umetnika, lepo opišejo grozljivost razmer na Irskem, ko je deželo udarila nepričakovana lakota. Del odgovornosti nosi človek, in sicer zato, ker je vse stavil na krompir.

Na Irskem so sprva menili, da jim je krompir poslal sam Bog. Zaradi podnebja so ga lahko brez težav sadili, pridelek je bil imeniten. Zaradi tega se je število Ircev med letoma 1780 in 1845 podvojilo, s štirih na osem milijonov ljudi. To je s seboj prineslo nepričakovane težave. Ker je bilo potomcev čedalje več, so morali zanje zemljo vse bolj drobiti. Tako razdrobljena je bila, da na koncu ni preostalo drugega, kot da so sadili krompir, ker je edino njegov pridelek dovolj bogat, da so se prehranili. Ocenjujejo, da je bila do leta 1840 tretjina Ircev odvisna od krompirja. Potem je prišel september 1845.

Hitro širjenje

Irska je bila del razvejenega morskega trgovanja, toda z ladjami niso prišle samo dobrote, temveč tudi - krompirjeva plesen. Ta se je po Irskem tako hitro širila, da je v letu dni uničila tretjino pridelka. Toda ni se ustavila. V naslednjih dveh letih je prizadela večino krompirjevega pridelka. Morda se je kmetom zdelo, da jih je doletela Božja kazen. Težko so si pojasnili tako grozljivo dogajanje. Najmanjši kmetovalci so bili prvi prizadeti. Najprej lakota, potem bolezni tifus, kolera, griža. Ocenjujejo, da je umrlo od pol milijona do 1,5 milijona Ircev, še milijon se jih je odselilo.

Omenjeni irski umetnik James Mahoney je potoval po svoji državi kot dopisnik nekega londonskega časnika. Njegova naloga je bila opisati, kar je videl. "Ko sem prišel v Clonakilty, sem lahko takoj začutil grozljivost in revščino. Tam me je pričakala množica sestradanih revežev, ki so prosjačili za pomoč. Med njimi ženska, ki je v rokah držala telesce umrlega otroka. Prosila je za denar, da bi lahko plačala za krsto. Ko sem naokoli povprašal o njej, so mi v hotelu zgolj odvrnili, da je vsak dan nekaj ducat takšnih primerov."

Na poti je vsakih sto metrov videl pogrebno povorko, posebno pa ga je prizadelo v okraju Sheppeorton Lakes. Tam je v pogrebni povorki hodilo vsega kakšnih deset žalujočih, včasih pa celo samo dva ali trije. Če so že imeli denar, pa je bilo težko kupiti hrano. V nekem mestu je dopisnik pisal o petsto ženskah, ki so že od zore čakale na ubog obrok. "To hrano, se zdi, so delili v sila majhnih porcijah po "cenah za časa lakote", in to najrevnejšim." Takrat so veljali tako imenovani koruzni zakoni, katerih učinek je bil, da je bila cena kruha umetno previsoka. To je še pripomoglo k težavam.

Premalo pomoči

Hrane, ki so jo pošiljali v pomoč, ni bilo dovolj. Takrat je bila Irska pod britansko nadvlado, odziv Britancev pa je bil nezadosten. Še danes mnogi gojijo zamere. Stavek, ki ga je John Mitchel zapisal leta kasneje, odmeva še danes: "Morda je res vsemogočni poslal plesen, toda Angleži so ustvarili lakoto."

Ker ni bilo hrane, so bili delavci komaj še sposobni delati. Ves dan niso imeli niti enega obroka. Pogrebniki so na vozovih vozili po štiri, pet krst, delali so od zore do mraka. Smrt je kosila po deželi. Tisti, ki so se izselili, so imeli srečo. Tisti, ki so ostali zadaj, niso vedeli, ali bodo preživeli ali ne.

Danes vemo, da na Irskem niso bili edini prizadeti. Krompirjeva plesen se je širila po vsej Evropi, le da je bil učinek drugje manj dramatičen, ker je bil pridelek raznovrstnejši. O dejavnikih, ki so privedli do takšnega položaja, zgodovinarji še kar razpravljajo. Pred katastrofo so Britanci izkoriščali Irce tako, da si kar težko predstavljamo. V 17. in 18. stoletju, na primer, so veljali zakoni, ki so irskim katolikom prepovedovali najemati zemljo, voliti, sodelovati v politiki in celo živeti blizu mest. Prav tako se niso smeli izobraževati. Čeprav so zakon reformirali konec 18. stoletja, so bile posledice še vedno vidne. Večina katolikov je živela v revščini, ocenjujejo pa, da je tej veroizpovedi takrat pripadalo 80 odstotkov Ircev. Poleg tega so za lastnike zemlje denar pobirali posredniki. Tako so bili kmetovalci izpostavljeni izkoriščanju, medtem ko si je gospoda oprala roke. Zemljo so imele v lasti predvsem angleško-irske družine, ki so večinoma tudi živele v Angliji. Denar, ki so ga pobirali od obubožanih, so tako pošiljali v Anglijo. Šele leta 1843 je britanska vlada obravnavala vprašanje lastništva zemlje. Seveda so poskrbeli, da so v posebni komisiji sedeli samo predstavniki veleposestnikov.

Danes tudi vemo, da je plesen izvirala iz Mehike. Od tam se je razširila po Severni Ameriki in nato v Evropo. Na Irsko je najbrž prišla s pošiljko iz vzhodnega dela Združenih držav Amerike, kjer je plesen takrat uničila večino krompirjevega pridelka. Irska je bila dobro povezana s pristaniščem v Baltimoru, Philadelphii in New Yorku. Povsem mogoče je, da je bila plesen v hrani, ki je bila namenjena mornarjem ali potnikom. Kakor koli že, ko je bila plesen na Irskem, se je razširila s silovito naglico.

Dandanes si je tudi nemogoče pojasniti, kaj je razmišljal Charles Trevelyan, ki je bil prepričan o tako imenovanem lasissez-faire, torej, naj se oblasti ne vmešavajo, saj bo "trg" razmere rešil sam. Prepričan je bil, da je "Bog poslal trpljenje, da Irce nauči lekcije". Angažirali so mlade moške v nekakšno obliko javnih del, toda ti so kopali jarke, kar ni prav nič pomagalo k umiritvi razmer. Ko so Britanci ugotovili, da se razmere ne izboljšujejo, so sicer spremenili pristop, toda stroške človekoljubne pomoči so prevalili na lokalne lastnike zemljišč, ti pa so poskušali storiti vse, da bi plačevali čim manj. Poleg tega podatki kažejo, da je Irska izvažala hrano tudi med lakoto. Med letoma 1782 in 1783, ko je Irska prav tako doživljala lakoto, so pristanišča zaprli in lokalne cene hrane so takoj upadle. Tokrat izvoza niso omejili.

Zgodovinarka Christine Kinealy se je dokopala do podatkov, da je v času, ko je umrlo 400.000 Ircev, Irk in njihovih otrok, iz Irske v Bristol, Glasgow, Liverpool in London odplulo 4000 ladij, napolnjenih s hrano.

Človeška norost in pohlep v sodelovanju z mogočno naravo je morilska zmes. Velika irska lakota je takšen primer.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Mogočna narava; PODLISTEK 6).

Prijazen pozdrav

Ko v Afriki ne bo več mogoče živeti

Zoran Kus z Ministrstva za okolje in prostor o podnebnih spremembah.

Mag. Zoran Kus z Ministrstva za okolje in prostor, geograf in sociolog, deluje na tem področju že desetletja. Zadnja štiri leta je predstavnik Slovenije pri pogajalskem procesu za pripravo in izvajanje pariškega podnebnega sporazuma.

V zadnji ledeni dobi, ki se je končala pred okrog 10.000 leti in je trajala dobrih 100.000 let, je bila svetovna povprečna temperatura za samo okrog 6 stopinj Celzija nižja kot danes. In to je bilo dovolj, da je bil velik planeta, Evropa in tudi Slovenija, pod večnim debelim ledom in snegom. "Če na področju podnebnih sprememb in nanje vezanih problemov ne bomo vse države na svetu sprejele ustreznih ukrepov, da bi zadržali naraščanje svetovne temperature, se lahko zgodi, da bo ta do konca tega stoletja narasla tudi za do 6 stopinj!

Pariški podnebni sporazum zahteva, da z ukrepi ustavimo naraščanje povprečne svetovne temperature do največ 2 stopinji Celzija, kar je v meji, ki jo lahko še obvladamo. Če teh ukrepov ne bomo izvedli, se lahko povprečna svetovna temperatura do konca tega stoletja dvigne za 4 ali 5 stopinj, kar je preveč. Ta dvig bi namreč pomenil, da bi izumrlo tudi do 80 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst! Zaradi vročine na primer v Afriki ljudje ne bi mogli več živeti, tudi v Sredozemlju bi bila voda zelo velika dragocenost. Sledile bi velike podnebne migracije več deset milijonov ljudi."

Zaskrbljeno nadaljuje, da se z vsako povečano desetinko stopinje Celzija močno spreminjajo tako imenovani ekstremni vremenski vzorci. Prihaja do pojavov, kot so močni viharji, vročinski valovi, pogoste poplave, dolgotrajna suša, zmrzal, zamenjava letnih časov, izredno hitre spremembe temperature v nekaj dneh... Kar so bile prej stoletne vode, so zdaj ponekod že nekajletne ali celo letne.

Nafta in premog sta nastajala pod zemljo dolge stotine milijonov let in v tem času se je ogljikov dioksid (CO2) akumuliral pod zemljo. "Nato smo v samo 100 letih skoraj ves premog in nafto porabili in s tem akumulirani CO2 izpustili v ozračje. V zraku ga je sicer malo, toda že samo dodaten odstotek CO2 močno poruši razmerje plinov v ozračju. Ogljikov dioksid namreč deluje v ozračju kot filter na topli gredi. Topel zrak prihaja od sonca na površje zemlje, toda povečan sloj CO2 ne dovoli, da bi se presežek sončne toplote odbil nazaj v vesolje. Zato CO2 tudi imenujemo toplogredni plin, saj ima enak učinek kot steklena streha na topli gredi za zelenjavo. Na tak način se Zemlja prekomerno segreva in povzroča navedene težave."

Po eni strani se lahko temu pojavu zahvalimo za svoj obstoj življenja na Zemlji, saj bi bila sicer temperatura na Zemlji precej nižja, po drugi strani pa z dodajanjem toplogrednih plinov v ozračje povečujemo vpliv tople grede.

Zoran Kus:

"Lahko se ponovno zgodi tako kot letos, da bo z Arktike ali iz Sibirije "pobegnil" ledeni mraz in povzročil tudi do -30 stopinj Celzija, ali pa bomo poleti priča vdoru vročega zraka iz Afrike tudi z več kot +40 stopinjami Celzija."

Skrb za zdravo okolje

Povejmo okolici, da nas bo posnemala:

- prihodnje leto bomo na streho svoje hiše namestili solarne celice,
- naš naslednji avto bo električni,
- v službo in po nakupih hodimo s kolesom ali peš,
- v naši družini smo občutno zmanjšali porabo mesa in povečali porabo zdravih lokalno pridelanih zelenjave in sadja,
- pridno ločujemo odpadke in ne uporabljamo nerazgradljive plastične embalaže,
- zapremo pipo, ko si ščetkamo zobe, in tudi drugače varčujemo z vodo,
- z otroki se veliko pogovarjamo o zdravju in okolju.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Pogovor).

Prijazen pozdrav

V Ljubljani pekel, morje pa vse bolj tropsko

Tudi pri nas že dobro čutimo posledice podnebnih sprememb - od Obale do Prekmurja.

Napovedi, ki so stare komaj nekaj let, se uresničujejo - Poiskali smo konkretne primere, ki spreminjajo okolje in življenje - Poletje lahko postane mešanica močnega sonca in vsakodnevnih neviht, spet drugič pa neznosne vročine - Kaj vse lahko pričakujemo do leta 2050.

Vremenske preglavice postajajo pravilo. "Dogajanje v Evropi je pričakovano - podnebje se segreva, poletja so čedalje bolj vroča," je za Slovensko tiskovno agencijo pred kratkim dejala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete. Dodala je, da čeprav je poletje pri nas v nasprotju s severom in jugom Evrope bolj mokro od običajnega, so temperature vendarle junija in julija vsaj za stopinjo previsoke. Tako je povsem poražena predstava, da so podnebne spremembe vidne predvsem na Arktiki in Antarktiki, če želite, ali morebiti na gorskih ledenikih. Tisto, kar se je torej še pred nekaj leti zdelo kot zlovešča napoved, se uresničuje. Nemara malo prej, kot bi pričakovali. Tako posledice čutimo že marsikje po Sloveniji. Odpravili smo se po sledi teh primerov in jih našli kar nekaj. In še eno svarilo: podnebnih sprememb, ki jih v srednji Evropi ljudje občutijo večinoma poleti, ni mogoče več ustaviti.

Ko so pred leti predvsem v tujem tisku pisali, da se bo v Alpah meja sneženja pomikala vse više in više, kar utegne prizadeti predvsem nižje ležeča smučišča, se je zdela napoved precej oddaljena. Petnajst let po tem so napovedi resničnost. Tudi razmišljanje, da se bodo podnebne spremembe pojavljale predvsem kot nihanje med skrajnostmi, so se zdele bolj fantazija. Pa je samo nekaj let po tem natančno tako, kot so napovedovali. Zdaj podnebne spremembe bolj ali manj čutimo po vseh koncih države - ponekod bolj, drugod manj. Morje, mesta, ledeniki, kmetijstvo, poplave, nevihte, toče... A pojimo lepo po vrsti.

Tropikalizacija morja

Biologi Morske biološke postaje v Piranu so večkrat opozarjali na opažene spremembe. Zaradi višjih temperatur oziroma segrevanja površinskih slojev morja opazujejo proces, ki ga imenujejo tropikalizacija. "Čeprav je med ugotovljenimi prišleki le malo primerov invazivnih vrst, te posebej raziskujemo, da bi ugotovili morebiten vpliv na bioto in okolje," so pojasnili v Piranu.

Na videz je morski problem razmeroma enostaven (in navidezno manj škodljiv). Toda v globinah se pojavljajo tudi precej bolj problematični pojavi, kot je bledenje sredozemske kamene korale in drugih vrst koralnjakov. S podnebnimi spremembami je verjetno povezano tudi izginotje nekaterih alg, na primer bračiča. Pa tudi krčenje obsega vegetacijskega pokrova nekaterih drugih vrst alg, ugotavljajo strokovnjaki.

Lovrenc Lipej z morske postaje, ki o teh pojavih med drugim poučuje študente, je ob tem poudaril, da je omenjeno bledenje koral reverzibilno, se pravi, da se lahko ob ugodnih okoliščinah proces obrne, ni pa mogoče nikoli popraviti umiranja koral. Žal tudi to opažajo v našem morju. Posebno poglavje so še nekatere toploljubne vrste, ki lahko povzročajo težave v ribištvu.

Ledeniki in gore

Triglavskemu ledeniku so ob zadnji meritvi izmerili tretji najmanjši obseg doslej. Izmerili so velikost vsega 0,7 hektarja, pred stotimi leti je po podatkih pokrival več kot 50 hektarjev. Enako velja za debelino. Pa drugi ledenik? Pod Skuto so izmerili še enkrat večjo površino od Triglavskega ledenika, kar se je v preteklosti že nekajkrat zgodilo, a bolj redko. Pa vendar niti to še zdaleč ni ledeniška površina, o kateri so poročali planinci pred nekaj deset oziroma nekaj sto leti.

Branko Gregorčič z agencije za okolje je, ko smo ga povprašali po podatkih o prizadetosti Slovenije zaradi podnebnih sprememb, takoj posvaril, da se Alpe in ta del Slovenije pogrevajo hitreje od svetovnega povprečja. Posledice so vidne pri snežni odeji - njeni višini, debelini in hitrosti topljenja. Pogled na Kamniško hribovje je v zadnjih letih pogosto žalosten, ko ga že ob prvih toplejših sončnih dneh, gledajoč od daleč, pokrivajo samo krpe snega, ko pa je še pred nekaj leti sneg držal, kot bi bil antarktični led.

Ljubljanska kotlina

Da podnebne spremembe niso nekaj, kar se dogaja samo nekomu drugemu, lahko občutijo v večjih mestih, kot je Ljubljana. Ne zgolj v smislu, da je opazno zmanjševanje višine novega snega na vseh postajah, razen v Postojni, kar je posledica zmanjševanja količine padavin in naraščanja temperature pozimi, ampak tudi v pogostosti vročinskih valov.

Že pred leti so ob analiziranju trendov glede Ljubljane klimatologi agencije za okolje zapisali: "Povprečna letna temperatura se je za časa meritev od leta 1866 na merilnem mestu za Bežigradom v Ljubljani zvišala za dve do tri Celzijeve stopinje. Eden izmed razlogov za naraščanje temperature je širitev mesta in posledično mestnega toplotnega otoka. Glede na podoben porast temperature na merilnih mestih zunaj Ljubljane lahko rečemo, da ogrevanje zadnjih 30 let ni le posledica širjenja mesta, ampak zlasti odsev globalnih podnebnih sprememb."

Posebno poglavje so vročinski valovi, torej peklenski čas, ko je najmanj pet zaporednih dni najvišja zunanja dnevna temperatura več kot 29,5 Celzijeve stopinje. Število vročih dni se je v zadnjih petdesetih letih v Ljubljani krepko povečalo. Do leta 2000 je bilo navadno manjše od deset, zdaj je trideset in več. Vročinski valovi med drugim s seboj prinašajo zdravstvene težave, kar posebno velja za ranljive skupine - starejše, najmlajše in ljudi z nekaterimi kroničnimi obolenji. V Ljubljani tako ni nič nenavadnega, da so ob najbolj vročem soncu ulice ob koncih tedna povsem prazne, pogosta so tudi zdravstvena in meteorološka opozorila.

Prekmurje, suše in poplave

Darko Ogrin z ljubljanske filozofske fakultete je že pred časom objavil znanstveni prispevek, v katerem je pod drobnogled vzel trende v Prekmurju. Takole je med drugim ugotovil: "V splošnem postaja podnebje Prekmurja čedalje toplejše in bolj sušno (v jeseni pa toplejše in bolj vlažno), kar utegne ob nadaljevanju povečati sušno ogroženost in povzročiti večje težave pri oskrbi z vodo."

Napovedovanje padavin je sicer, kot poudarjajo klimatologi, nehvaležno in manj zanesljivo. Zaradi geografskih značilnosti posebej v Sloveniji. Toda podatki na splošno po državi kažejo, da je v nekaterih obdobjih manj padavin, v drugih več. Več predvsem jeseni. Slovenija že tako sodi med najbolj nevihtna območja v Evropi - in to naj bi ostala tudi v prihodnje.

Višja koncentracija padavin v krajših časovnih obdobjih pa vselej prinaša možnost poplavljanja. Tudi zato je poplavna varnost v zadnjem času postala tako pomembna dnevna tema. Podatki tudi kažejo na porast visokih voda v zadnjih dveh desetletjih.

Prizadeti gozdovi

Niso samo ljudje tisti, ki občutijo te spremembe. Po nekaterih napovedih bi se lahko zaradi podnebnih sprememb do leta 2070 vegetacijski tip slovenskih gozdov temeljito spremenil. Zmanjšal naj bi se delež bukovih gozdov, razširile naj bi se predvsem vrste, ki bolje prenašajo sušna obdobja. Zmanjšal naj bi se delež rastišč naravnih smrekovih in jelovih gozdov. Smreka naj bi se tako umikala z njej po novem neprimernih rastišč. Dinarska jelova bukovja lahko v celoti izginejo.

Poleg tega so za gozdove posebno nevarna vroča sušna obdobja v tako imenovanem vegetacijskem obdobju, saj oslabijo drevesa in ta so bolj občutljiva za napade žuželk. Višje temperature pa ugodno vplivajo na razvoj žuželk, še ugotavljajo slovenski strokovnjaki.

Boljše tehnike, težavnejše napovedi

Napovedovanje vremena je torej, kot radi rečejo meteorologi, po eni strani postalo enostavnejše, saj so na voljo vse boljši modeli, po drugi strani se spreminjajo ustaljeni vzorci, zato tudi vremenoslovce dogajanje včasih preseneti. čeprav ga lahko racionalno povsem strokovno pojasnijo. Vsi pa se bržkone strinjajo, da vseh odgovorov ni mogoče najti ob gledanju oblakov.

Še druge zelo zanimive izsledke o vplivu podnebnih sprememb na Slovenijo lahko pokažejo biologi. Ti med drugim ugotavljajo, da se bo spremenila biotska pestrost. Nekatere vrste izginjajo, druge se pojavljajo. Razvijajo nove metode spremljanja stanja hroščev in ptic, s čimer bodo znanstveniki dobili zanesljivejše podatke o vplivu podnebnih sprememb. Te namreč povzročajo tudi širitev tujerodnih vrst.

Pri nacionalnem inštitutu za biologijo ob tem še povedo, da vse znanje o klimatskih spremembah in njihovem vplivu na upadanje raznolikosti bolj malo pomaga, če izsledkov ljudje ne bomo vzeli dovolj resno in spremenili življenjskega sloga.

Klimatologi, ki se natančneje ukvarjajo s temperaturami, padavinami in vsem, kar je povezano s podnebnimi spremembami, pa gledajo daleč v prihodnost. Vlada zadnja leta vsake toliko naroči strokovno študijo oziroma mnenje o tem ali onem vprašanju o spremembah. Eden najzanimivejših v zadnjem času je poročilo agencije za okolje z naslovom Podnebne spremembe v Sloveniji - podnebne podlage za pripravo ocene tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe prinašajo za Slovenijo. V njem so strokovnjaki poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj vse nas še čaka do leta 2050. Tako med drugim navajajo, da se bo po najverjetnejšem scenariju vsa Slovenija še naprej ogrevala. Do sredine stoletja se bo povprečna temperatura zvišala do 2,5 Celzijeve stopinje po vsej državi. Najmanj se bo ogrelo spomladi, v ostalih letnih časih pa bolj. Za padavine podnebni scenariji kažejo precej večjo negotovost kot za temperaturo. Letna količina padavin bi tako najbrž ostala bolj ali manj nespremenjena. Pozimi je verjetnejše povečanje količine padavin, poleti vsaj za južno polovico države zelo verjetno zmanjšanje.

Poleg tega pa še: ob višji temperaturi zraka se napoveduje huda vročina poleti, večja naj bi bila spremenljivost temperature in padavin poleti, napovedujejo več močnih padavinskih dogodkov in na splošno več vlage v ozračju, pogostejše stoletne poplave, zelo verjetno je precejšnje povečanje pogostosti poletnih suš in verjetno povečanje števila dni z ugodnimi razmerami za nastanek poletnih neurij.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika Naše okolje).

Prijazen pozdrav

Kuhan dež

O zadnjem toplotnem valu in tudi vročini po vsej Evropi smo že pisali, so pa minuli teden pred vročino najbolj trepetali na Portugalskem, kjer so pričakovali celo, da bo padel dosedanji evropski toplotni rekord, ki so ga izmerili 10. oktobra 1977 v Atenah (48 °C). Temperature so se ustavile stopinjo pred portugalskim in tudi španskim rekordom, ki znašata 47,4 °C (Amareleja, Portugalska, 1. avgust 2003) in 47,3 °C (Montoro, Španija, 13. julija 2017). Najvišja izmerjena temperatura na Portugalskem v minulih dneh je tako bila 46,8 °C v Alvegi v srednjem delu Portugalske.

Podobno vroče je tudi v zloglasni Dolini smrti v Ameriki, kjer se je temperatura konec julija povzpela do 52,8 °C. Tako visoka temperatura je sicer redka, še bolj nenavaden pojav pa so doživeli na jugu Kalifornije, v bližini meje z Mehiko v mestu Imperial. Tam je, če se malo pošalimo, padal kuhan dež.

V mestu Imperial je bila 24. julija temperatura 49,4 °C, popoldne pa se je pooblačilo in je pri temperaturi 48,3 °C začel padati dež, kar je svetovni rekord najvišje temperature, izmerjene med deževanjem. Dež je padal štiri ure, večina padavin pa je praktično takoj izparela. Vlažnost zraka med deževanjem je znašala neverjetnih 11-15 odstotkov. Dosedanji rekord najtoplejšega deževanja je bil dosežen v Needlesu v Kaliforniji, dež je padal pri temperaturi 46,1 °C, vlažnost zraka pa je bila le 11 odstotkov, kar naj bi bila najnižja vlažnost, kadar koli izmerjena med padanjem dežja. Dež pri tako visoki temperaturi je izjemno redek pojav.

V Sloveniji temperaturni rekordi v tem vročinskem valu še niso padali, vročinski val pa se bo po napovedih meteorologov nadaljeval. To bo prineslo tudi vse večjo toplotno obremenitev. Težave bolnikov se ob visoki vročini pojavijo po nekaj dneh, temeljni problem pa predstavljajo tudi vse bolj pregreti objekti, ki jih ni mogoče shladiti niti v nočnem času.

Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).

Prijazen pozdrav

Statistični meteorološki podatki z meteorološke postaje Tržič (516 m) - julij 2018

Minimalna temperatura zraka: 13,4 °C, 16.07.2018 ob 05:46 

Maksimalna temperatura zraka: 30,7 °C, 31.07.2018 ob 16:30

Povprečna temperatura zraka: 20,1 °C

Število toplih dni (Tmax. >= 25°C): 16 dni

Število vročih dni (Tmax. >= 30°C): 1 dan

Minimalna vlažnost zraka: 35 %, 18.07.2018 ob 17:46

Maksimalna vlažnost zraka: 92 %, 04.07.2018 ob 08:36

Povprečna vlažnost zraka: 71 %

Minimalna vrednost zračnega tlaka: 1008,8 hpa, 22.07.2018 ob 14:35

Maksimalna vrednost zračnega tlaka: 1018,7 hpa, 13.07.2018 ob 23:46

Povprečna vrednost zračnega tlaka: 1013,9 hpa

Mesečne padavine: 65,3 l/m2

Maksimalna hitrost vetra: 11,3 km/h, 03.07.2018 ob 19:35

Povprečna hitrost vetra: 1,8 km/h

Podrobnejši statistični podatki so na razpolago pod rubriko statistični podatki.

Prijazen pozdrav