V nedeljo smo spet prestavili čas za eno uro nazaj in prešli na uro po soncu. Poleti namreč številne države in tudi Slovenija od leta 1983 prestavljajo kazalce za uro naprej, jeseni pa nazaj. Marca 1983, ko smo prvič premaknili uro naprej, so se dogajale prave komedije zmešnjav. V podjetjih so premikali začetek dela, prilagodili so avtobusni in železniški vozni red, tako da kakšne posebne spremembe zaradi premika kazalcev niti ni bilo.
Prvi resni predlog o prehodu na poletni čas je dal angleški gradbenik William Willett leta 1907 v brošuri z naslovom Razsipanje z dnevno svetlobo, vendar mu tedaj ni uspelo prepričati britanskega parlamenta. V tej zgodbi je pomemben tudi standardni čas (na katerega smo spet prešli minulo nedeljo zjutraj). Iznašel in predlagal ga je kanadski železniški inženir Sandford Fleming, ki je leta 1878 razdelil svet na enourne pasove. Odkril je rešitev problema voznega reda vlakov, ki ustavljajo na različnih postajah in usklajujejo čas s krajevnim položajem sonca. Bistvo poletnega časa ("daylight saving time") naj bi bila večja usklajenost dnevne svetlobe in delovnega časa.
V Evropi poletnemu času pravimo EST (european summer time), medtem ko je "zimski" oziroma standardni čas označen kot CET (central european time), poleti potem postane CEST (central european summer time). Poletni čas se v glavnem uporablja v severnem zmerno toplem pasu, medtem ko se v tropskem ne, ker se čas osončenosti ne menjuje tako močno. V Ameriki in Kanadi preidejo na poletni čas tako kot v Evropi, nazaj pa teden dni za nami. EU od leta 2002 prehaja na poletni čas drugo nedeljo v marcu in nazaj zadnjo nedeljo v oktobru. Tako premikajo ure vse evropske države razen Islandije.
Leta 2011 je premikanje kazalcev ukinila Rusija, s tem, da je ukinila zimsko računanje časa in je pri njih čas vedno eno uro pred soncem. Kar sploh ni tako slabo, če pomislimo, da bi lahko imeli eno uro daljši dan...
Vir: časnik Nedeljski dnevnik (rubrika vremenski kotiček).
Prijazen pozdrav